Mag. Miran Možina

Starša sta bila moj prvi psihoterapevtski primer

Miran Možina je psihiater, psihoterapevt ter ustanovitelj in direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Poudarja pogum in ranljivost pri soočanju s čustvi ter zdravilnost samorazkrivanja. Izgube in ločitve ga vržejo na tla, a zna se pretolči skozi bolečino. Pri tem mu pomagata tudi meditacija in čuječnostna praksa, s pomočjo katerih je presegel strah pred praznino.

Kako vas je zaznamoval odnos s staršema?
Moj oče je bil čustveno zastrt, lahko bi rekel lesen. Ni znal neposredno izražati čustev. Danes vem in čutim, da me je imel rad, le pokazati tega ni znal. Tudi mama je bila na suhem v odnosu z njim in jaz sem bil nekakšen nadomestni partner. Oče mi je nekoč, ko sem bil že študent, rekel: »Upal sem, da boš ti osrečil mamo.« Bil sem edinec in imel sem vlogo čustvenega povezovalca med staršema.

Velikokrat sem svoje ljubljene z radikalno iskrenostjo globoko ranil. Danes vem, da ljubezen ne more temeljiti samo na bližini, ki lahko zdrsne v zlitost, ampak da je tudi sožitje dveh samot, kot je to ubesedil Rilke. 

To je bilo najbrž precejšnje breme?
Vsekakor, sem se pa iz tega tudi veliko naučil. Večkrat se rad pošalim, da sta bila starša že v najstniških letih moj prvi psihoterapevtski primer. A seveda se terapija z bližnjimi nikoli ne konča dobro, tako da je bil to hkrati tudi moj prvi neuspeh (smeh). Ni mi ju uspelo osrečiti.


Ste že v najstniških letih razmišljali o tem, da bi želeli opravljati poklic, ki ste se mu kasneje zavezali?
Ja, že v gimnaziji me je od vseh predmetov najbolj zanimala psihologija. Poleg tega je bil moj sošolec sin staroste slovenske psihoterapije Leopolda Breganta. Pri njih sem večkrat prespal, šel kam z njimi za konec tedna ali del šolskih počitnic. Tam so se začele debate s Poldetom, kot smo mu rekli. On mi je tudi dal v branje prvo psihoterapevtsko literaturo. Potem ko sem prebral knjigo o nevrozah, star sem bil okoli 18 let, sem ga zaskrbljen prosil za svetovalni pogovor z besedami: »Zdi se mi, da sem nevrotik.« Zasmejal se je: »Po mojem si kar v redu in glede na tvoja leta ti še ne bi priporočal psihoterapije.« To me je za nekaj časa pomirilo. Ko pa sem kot študent medicine bral psihiatrične knjige, se mi je zazdelo, da gre pri meni za hujšo zadevo – za osebnostno motnjo, morda narcistično ali borderline. Danes gledam na takratne dvome o sebi z nasmehom. Ker sem bil še negotov vase, sem bil pretirano sugestibilen za psihopatološke opise. Dobra plat pa je bila, da sem začel raziskovati samega sebe in svoje odnose, vse bolj tudi s pomočjo psihoterapije.

Treba je veliko samospoznavanja, da se naučimo zadržati izražanje svoje ranljivosti in se zavedati, da je ne moremo pokazati kadar koli, kjer koli, pred komer koli in v obsegu, ki bi nam ustrezal. 

Študirali ste medicino. Je na vašo izbiro študija vplivalo dejstvo, da je bil tudi oče zdravnik?
Zagotovo. Kljub ambivalentnemu odnosu, ki sem ga imel do očeta zaradi njegove čustvene nedostopnosti, je bil poklicno moj veliki vzornik. Bil je izjemno predan kirurg, zato priljubljen pri sodelavcih in pacientih. Predvsem me je očarala hvaležnost pacientov, ki so se po uspešno prestanih operacijah z darili oglašali pri nas doma in očeta povzdigovali v oblake. Kot študent medicine sem mu asistiral pri operacijah, a mi je večkrat postalo slabo in videl sem, da to ni zame. Tako sem šel na povsem nasproten pol, v psihiatrijo, ampak le zato, da bi si prek te specializacije utrl pot do psihoterapije.

Kako je potekala vaša pot učenja samorazkrivanja? Glede na to, da ste odraščali ob očetu, ki se ni znal čustveno izražati, je bil to za vas najbrž kar velik izziv.
Ves čas sem iskal možnosti za odprto pogovarjanje. Ker sem s tem pretiraval, so se me v družbah kar malo bali. Kadar je bil na sporedu kakšen lahkotnejši študentski večer, sem vedno »težil« k psihologiziranju in čustvenemu razkrivanju. Tako so mi kolegi večkrat zamolčali, da se obeta kakšno druženje, da ja ne bi prišel. (smeh)


Kasneje ste bili petnajst let zaposleni na fakulteti za socialno delo. Kako ste prišli tja?
Tja me je potegnilo sodelovanje z Bernardom Stritihom, ki ga imam še danes za svojega najpomembnejšega psihoterapevtskega učitelja. Ko sem bil še študent medicine, je vodil terapevtske poletne tabore za otroke in mladostnike s psihosocialnimi težavami. Pridružil sem se jim kot prostovoljec in to je povsem spremenilo smer mojega življenja. Intenzivno sva sodelovala skoraj trideset let. Na takrat višji šoli za socialno delo sem postal njegov asistent. Projekt pomoči otrokom in mladostnikom, kasneje pa tudi psihiatričnim pacientom, sva kot področje prakse in raziskovanja uvrstila v program fakultete. Ves čas sem hkrati imel svojo psihoterapevtsko prakso. Leta 2008 sem se odločil, da bom nehal živeti kot dvoživka in se posvetil samo psihoterapiji, ki je moj osnovni klic in poklic.

Sami ste morali do poklica psihoterapevta narediti velik ovinek prek študija medicine in specializacije iz psihiatrije. V neposrednem študiju psihoterapije ste videli nov, dobrodošel, nujen in neizogiben razvojni korak. Kako ste se potem odločili, da boste ustanovili svojo šolo za psihoterapevte?
Najprej sem sredi devetdesetih let pomagal ustanoviti Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo. Povezali smo se z Evropsko zvezo za psihoterapijo in promovirali idejo psihoterapije kot samostojnega poklica. Ko so v okviru teh strokovnih mrež leta 2005 ustanovili univerzo Sigmunda Freuda na Dunaju, sem leta 2006 dobil možnost, da prevzamem projekt fakultete za psihoterapijo v Sloveniji. Ta funkcija je zagotovo moj najzahtevnejši podvig v življenju. Ideja, omogočiti akademski študij psihoterapije takoj po maturi, se mi je zdela sijajna. Pa povezava različnih psihoterapevtskih pristopov pod isto streho prav tako. To je bila novost na svetovni ravni. Sodelovanje z avstrijsko ekipo je res izjemno, saj ga krasi zaupanje. Projekt je naporen, a tudi izpolnjujoč.

Žal se pogosto ponavlja naslednje prekletstvo: ko ranjen človek išče stik, oporo, bližino in pomoč, se bo obrnil v nepravem trenutku, v neugodnih okoliščinah na neprimeren način na napačno osebo. In tako doživi novo razočaranje. 

Kateri so vaši izzivi?
Ustreza mi, da moje delovno mesto ni le vodstveno, ampak da sem tudi terapevt, predavatelj in supervizor. S pacienti delam v psihoterapevtski ambulanti fakultete. Študentje, ki začenjajo svoje praktično delo s pacienti, so hvaležni za mojo supervizorsko podporo. Kot predavatelj padam v ustvarjalni tok, da se sam čudim, kaj vse privre iz mene. Manj motiviran in spreten sem pri raziskovalnem delu. Najbolj zahtevna zame pa je menedžerska vloga, v kateri moram v enem dnevu obdelati mnogo različnih tem, odgovoriti na kupe elektronske pošte in telefonskih klicev. Naša ekipa ni številna, zato je vsak od nas deklica za vse. Ne izigravam velikega šefa, če je treba, bi tudi skuhal kavo za sodelavce ali šel po burek. (smeh) Ni mi pod častjo narediti česar koli, kar je treba. Zame je pomembno, da sem lahko kot vodja čim bolj koristen, ne pa moč, visok položaj.

Slišala sem, da imate enakovreden odnos tudi do svojih študentov.
Poskušam ga imeti, saj mi ne ustreza distanciran odnos. To pa je velikokrat naporno, saj nekateri študentje zaradi lastne ranjenosti, vse pogosteje pa tudi razvajenosti, potrebujejo korektivne izkušnje za dozorevanje v enakovredne partnerje.


V svojih učiteljih ste iskali nadomestne očete.
Moj oče je tragično izgubil očeta pri enajstih letih in tako ni imel modela, kako naj ravna z najstnikom. Ker sem postal uporniški, je mama pogrešala, da bi ji pri vzgoji bolj stal ob strani. Ko sem se poskušal pogovarjati z njim, me je v glavnem poslušal, redko pa sva se soočila. Včasih sem ga prav izzival in napihnil svoja stališča do skrajnosti, da bi kaj prišlo iz njega. On pa nič, samo kimal je. Z Bernardom Stritihom pa sva se neprenehoma pogovarjala in nad tem sem bil navdušen. Postal je moj drugi oziroma duhovni oče. A sčasoma je na dan prišla podobnost z odnosom, ki sem ga imel z očetom: tudi Bernard je bil glede bližine bolj izogibajoč se od mene. Moja pot osebnega zorenja pa tudi poklicnega udejstvovanja se je postopno ločila od njegove.

Je bilo za vas to boleče?
O, seveda. Zame so vse ločitve zelo boleče, naj so na ravni tesnega poklicnega sodelovanja, prijateljstva ali pa ljubezni. Takšne izkušnje me vržejo na tla.

Ste tudi vi pri svojih otrocih ponovili očetov vzorec in bili premalo prisotni kot oče?
Ja, žal. To je bil vzorec, ki se je transgeneracijsko prenesel. Ko sta bila otroka stara sedem in devet let, sem se ločil. Nekdanja žena mi še danes pravi: »Ti si šele takrat postal oče.« Tudi sam se spomnim tega kvalitativnega premika v sebi. Strah me je bilo, da bo ločitev slabo vplivala nanju, zato sem se jima začel bolj posvečati. Ne bi pa rad idealiziral svoje očetovske vloge. Zavedal sem se odgovornosti, vedel sem, kaj bi bilo dobro storiti, vendar pogosto tega nisem čutil. Tako sem bil v skupnih trenutkih z otrokoma redko spontan. Kot moj oče sem bil tudi sam precej lesen. A postopno se je stik med nami širil. Zdaj, ko sta odrasla, me doživljata kot sopotnika. Drug do drugega smo čustveno odprti, imamo enakovreden, človeški odnos in na to sem ponosen.

Besedo bivanjski sopotnik rad uporablja tudi ameriški psihoterapevt Irvin Yalom, ki vam je ljub. Kako je vplival na vas?

Zame je že tri desetletja velika spodbuda, ker ves čas poudarja, da v psihoterapiji na prvem mestu niso metode oziroma tehnike dela, temveč človeški stik, ki se lahko med daljšim srečevanjem razvije tudi v bližnji človeški sopotniški odnos. Pravi, da smo eksistencialno vsi, tudi terapevti in pacienti, v istem čolnu, a seveda v različnih vlogah. Tako že vse svoje življenje, tako kot jaz, dela na sebi z različnimi terapevti. Zadnja leta na primer, čeprav ima že čez osemdeset, hodi v intervizijsko skupino. Tako ga je v človeškem smislu mogoče ves čas čutiti, saj se pogumno razkriva. V trenutkih krize zaupanja pri pacientu velikokrat reši situacijo s tem, da se pokaže kot Irvin, kot skromen človek iz mesa in krvi, in ne kot vzvišeni psihiater oziroma psihoterapevt. In tudi prizna kakšno svojo nerodnost ali trenutke pomanjkanja sočutja. Pri tem mi je velik vzor.

V eni mojih najhujših kriz v življenju me je nekaj mesecev dajala nespečnost. Ko so se vračali težki spomini in me je bolečina trgala na kose, sem pogosto meditiral, včasih tudi s pomočjo sveče. Osredotočal sem se na plamen in šel iz diha v dih. Rekel sem si: »Če sem zdržal ta dih, bom pa še enega. In še enega …« Čez čas je največja stiska minila in spet sem lahko malo zaspal. 

Yalom je napisal: »Psihoanalitiki se zdijo bolj gotovi glede vsega kot jaz glede česar koli. Čeprav je nekaj pomirjajočega v ideji vsevednega terapevta, ki ima vedno nadzor nad vsako situacijo, je nekaj močno zanimivega in simpatičnega v okornem terapevtu – takem, ki je voljan tipati in se s klientom spotikati, dokler skupaj ne naletita na tisto pomembno odkritje.« Se vi pogosto počutite tako negotovega? Kako se odzovete takrat?
Vse bolj pogosto, skoraj na vsaki seansi, se nenadoma znajdem v okornem stanju, ko se čudim, da v vlogi terapevta sploh sedim nasproti pacienta, glede na to, da sem tako neveden. In se sprašujem, kaj naj mu sploh odgovorim. Kot da bi se znašel na eksistencialni čistini. Potem pa se večinoma zgodi nekaj dragocenega in pogovor steče v plodno smer. Medčloveška komunikacija je tako kompleksna stvar, da jo je nemogoče usmerjati v predvidljiv postopek. Metode in tehnike so pomembne, da imamo neko strukturo, a ta mora omogočati mehkobo, nepredvidljivost, prepuščanje, včasih pa tudi fušanje. (smeh)

V knjigi Človeška ljubezen ste bili eden od štirih dopisovalcev z Manco Košir. V pisanju ste se precej samorazkrivali, nekateri so rekli: »Koliko si upa!«
Dopisovanje z Manco je bilo zame dragoceno, a hkrati zahtevno potovanje, saj sem se precej ukvarjal s tem, koliko samorazkrivanja je še primerno pred širšo javnostjo. Imel sem kar srečno roko. Tako je na primer zgodba o mojem mladostniškem sramu, ki se je pripel na mojo zadnjico, marsikoga spravila v smeh. Samorazkrivanje doživljam kot zdravilno. Napisal bi še več intimnih utrinkov, a so me bližnji pri tem držali nazaj.


Katerih stvari niste izpovedali zaradi svojih bližnjih?
Hvala za izziv! (smeh) Kot sem že omenil, sem kot otrok nezavedno sprejel vlogo materinega tolažnika in polnilca čustvene praznine, ki je zevala v njenem odnosu z očetom. V najstniških letih pa je v meni vse bolj rasel upor do mrtvega vzdušja med njima. Vse bolj so me preplavljali nepričakovani izbruhi jeze, ki sem jih težko razumel, saj so se sprožili ob nepomembnih malenkostih. Ko me je npr. enkrat mama prišla prijazno vprašat, ali imam kaj za pranje, sem ji osorno vrgel nekaj perila kar v obraz in ji zabrusil: »Na, tu imaš!« Vsakršna podobnost s Cankarjevo skodelico kave je zgolj naključna. (smeh) Takrat se mi je zdelo, da je tečna in preveč servilna, da prepogosto pere in pretirano skrbi za gospodinjstvo, namesto da bi se bolj samouresničevala in uveljavila zunaj doma. Nikoli namreč ni hodila v službo.
Ker so med staršema prevladovali čustvena zaprtost, oddaljenost, molk, odsotnost besed za poimenovanje občutkov, sem se trdno odločil, da bodo moji odnosi z ženskami radikalno drugačni – da bodo temeljili na čustveni odprtosti in iskrenih pogovorih, v katerih bova s partnerico ubesedila najbolj fine odtenke lastnega doživljanja. S pretirano vnemo po medsebojnem razkrivanju sem prispeval k ljubezenskim brodolomom. Velikokrat sem svoje ljubljene z radikalno iskrenostjo globoko ranil. Danes vem, da ljubezen ne more temeljiti samo na bližini, ki lahko zdrsne v zlitost, ampak da je tudi sožitje dveh samot, kot je to ubesedil Rilke. Večen izziv v ljubezenskih odnosih je, kako uravnavamo bližino in razdaljo, kaj podelimo in kaj zamolčimo. V ljubezni iščemo bližino in razdaljo, intuitivno razumevanje in prostor za odmik.

Je varno biti ranljiv?
Biti ranljiv ob nekom, ki je zaprt, izogibajoč se ali celo zavračajoč in ponižujoč, ni varno. Žal se pogosto ponavlja naslednje prekletstvo: ko ranjen človek išče stik, oporo, bližino in pomoč, se bo obrnil v nepravem trenutku, v neugodnih okoliščinah na neprimeren način na napačno osebo. In tako doživi novo razočaranje. Treba je veliko samospoznavanja, da se naučimo zadržati izražanje svoje ranljivosti in se zavedati, da je ne moremo pokazati kadar koli, kjer koli, pred komer koli in v obsegu, ki bi nam ustrezal. A možno je najti ljudi in celo skupine, kjer lahko ranljivost postane most za avtentično sporazumevanje med soljudmi. Jaz temu pravim: Ranljivost za sožitje most. To kulturo deljenja svoje ranljivosti zelo potrebujemo. Ko se lahko povežemo prek ranljivosti, nastane občutek globlje eksistencialne varnosti, ki je izpolnjujoč in topel.

Najhujšo krizo sem doživel ob ločitvi od druge žene. Kakšen mesec nisem mogel delati, dnevi so se vlekli, čez oči in vse čute se je spustila koprena, skozi katero se ni več prebila svetloba. Sploščilo me je ob tla, da sem se brez moči premikal kot kakšen starček. 

Občasno se srečate s svojim depresivnim delom, ki ga nosite v sebi od zgodnjega otroštva. Namesto besede depresija raje uporabljate besedo melanholija, ker je v njej manj sodbe oziroma negativnega prizvoka.
Zadnje čase se veliko ukvarjam z melanholijo, o njej želim tudi napisati knjigo. Izraz depresija je začel postopno prevladovati šele od konca 19. stoletja in ni posrečen. Že Aristotel je zapisal, da je melanholija lastnost nadarjenih. Na tej podlagi se je v renesansi razvil poetični pogled na melanholijo, ker so predvsem v literaturi in filozofiji vse bolj poudarjali njene pozitivne vidike. V romantiki pa so iz melanholije naredili skoraj nujen pogoj za človeškost. Ker je tudi meni moja melanholična struna pomagala k osebnemu zorenju, da sem razpel ustvarjalne napeve v sebi, se vidim kot naslednika poetične melanholične tradicije.

Česa vas je melanholija še naučila?
Oh, velika učiteljica je. Melanholične ugreze sem doživljal predvsem ob raznih izgubah in ločitvah. Takrat sem se znašel v doživljanju samote in osamljenosti. A ob tem nisem zgolj obležal brez moči in potrt, ampak se je v meni odprla silovita potreba po razmisleku, zakaj se mi je to zgodilo. V vsaki takšni fazi sem do izčrpanosti študiral in se pogovarjal z bližnjimi, saj sem se hotel iz dane situacije čim več naučiti. Žal pa je pri številnih mojih pacientih melanholični ugrez tako močan in dolg, da jih povsem ohromi, in v tej fazi se niso zmožni poglobljeno spraševati o stvareh. Skušajo zgolj zdržati iz ure v uro, včasih celo iz minute v minuto. Velikokrat so za premostitev teh mrakobnih dolin poleg psihosocialne opore dobrodošla tudi zdravila.


Najbrž tudi sami poznate takšne trenutke?
Zagotovo. Spomnim se noči, ko nisem mogel spati. V eni mojih najhujših kriz v življenju me je nekaj mesecev dajala nespečnost. Prišel sem v tako mučno stanje, da me je vse bolelo, tako telo kot duša. Ponoči sem se zbujal v silni praznini, pomešani s tesnobo. Počutil sem se razgaljen in gol. Imel sem pripravljene tudi tablete, a jih nisem velikokrat vzel, saj me je zanimalo, do kod bom zdržal. Ko so se vračali težki spomini in me je bolečina trgala na kose, sem pogosto meditiral, včasih tudi s pomočjo sveče. Osredotočal sem se na plamen in šel iz diha v dih. Rekel sem si: »Če sem zdržal ta dih, bom pa še enega. In še enega …« Čez čas je največja stiska minila in spet sem lahko malo zaspal. Zanimivo pa je, da so spomini na te trenutke ostali v meni kot nekakšna notranja opora. Zdaj vem, koliko zdržim. Če bo spet težko, si bolj zaupam, da se bom zmožen pretolči skozi krizo.

Katere izgube in ločitve ste doživeli, poleg že omenjenega nadomestnega očeta? In katera je bila ta najhujša kriza v življenju, o kateri ste govorili?
Oče je umrl leta 1993 v svojem 77. letu. Odšel je nepričakovano, odpovedalo mu je srce, ko si je pri sosedu v predpomladnih dneh na njegovem vrtu ogledoval prve poganjke, čeprav sta se še teden prej vzpela na visok hrib nad Vipavsko dolino. Izpolnila se mu je želja, ki mi jo je večkrat zaupal, da ne bi bil rad na stara leta v breme. Ko sem dva dni z nekajurnim predahom za kratek spanec sedel ob njegovem truplu, sem bolj kot kadar koli začutil, koliko mi je pomenil in kako rad sem ga imel. Nobene zavrtosti več nisem čutil, moje srce je bilo pred obličjem smrti popolnoma razgaljeno. Bilo je žalostno, boleče, a hkrati je bila v vsem neka vrsta lepote, ostra kot britev. Samo od sebe se je po meni razlilo posebno stanje zavesti, v katerem ni bilo več balasta, odvečnih misli, ampak uzrtje polnega bivanja v trenutku in občutje povezanosti, ljubezni.
Najhujšo krizo pa sem doživel ob ločitvi od druge žene. Kakšen mesec nisem mogel delati, dnevi so se vlekli, čez oči in vse čute se je spustila koprena, skozi katero se ni več prebila svetloba. Sploščilo me je ob tla, da sem se brez moči premikal kot kakšen starček. Vsak dan sem se z mukami prisilil v dva sprehoda čez bližnje polje. Čeprav je dehtelo v pomladi in je od povsod sililo zelenje, se mi je zdelo, kot da ves svinčen hodim po goličavi. Potem pa sem nenadoma, kot bi nekdo pritisnil na stikalo, na licu začutil veter, ki ga do tistega trenutka sploh nisem zaznal. Ozrl sem se proti nebu in naenkrat ni bilo več zastora na mojih čutih. Spet sem v sebi začutil utrip živosti in povezanosti, tako z naravo kot z naključnimi sprehajalci. Namesto boleče osamljenosti in občutka pomanjkanja sem se nenadoma počutil izpolnjeno samotnega, celo s presežkom, ki bi ga lahko širokogrudno delil naokoli. Po pol ure sem seveda spet pristal v melanholični puščobi, a dobil sem namig, ki ga ne bom nikoli pozabil.
V obeh krizah sem doživel zakonitost, ki je ponazorjena v jin-jang simbolu. V trenutkih največje teme se lahko prikaže pika svetlobe. In bolj ko je tema temačna, bolj pika svetlo zažari v kontrastu.

Skozi vrata praznine naj bi se človek notranje osvobodil oziroma se razsvetlil. V našem svetu obilja pa večina beži od nje. Tako imamo vse bolj polne urnike in bivanjsko vse bolj prazne dneve. 

Se še vedno ukvarjate z meditacijo?
Ja. Zanimivo je, da je stik s praznino v vzhodnjaških kulturah ključen, iščejo ga in nalašč izzivajo ta stanja. Skozi vrata praznine naj bi se človek notranje osvobodil oziroma se razsvetlil. V našem svetu obilja pa večina beži od nje. Tako imamo vse bolj polne urnike in bivanjsko vse bolj prazne dneve. S pomočjo meditacije – predvsem na večdnevnih odmikih – se je moj strah pred praznino začel zmanjševati. Ne vidim je več kot grožnje, ampak kot dragoceno obliko doživljanja, na ozadju katerega se drobne stvari in dogodki, ki bi jih sicer prezrl, izluščijo kot bivanjsko polni in izpolnjujoči.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE