Tanja Gobec

Sploh ne vem, kako sem preživela

Za njo je 25 let dela na nacionalni televiziji. Kot mlada novinarka je Tanja Gobec delala vse, kar pregovorno sodi med zelence v tem poklicu. Danes je ena najvidnejših slovenskih televizijskih novinark, prejemnica nagrade Društva slovenskih novinarjev in voditeljica Odmevov. Strokovnjakinja za notranjo politiko Slovenije in njeno pravosodje se je oktobra znašla na tnalu kritikov, ki so jo skrotovičili v podobo, ki ni njena. Posledice so ostale, bolečina tudi. Prelomnica v njenem življenju pa jo je prebudila v zavedanje, da je napočil čas za milejši tempo. Zanjo bo čez leta hvaležna.

Poklic novinarja je lep, eden najlepših celo, če te svet, v katerem živimo, zanima. A je res tudi, da so naivna pričakovanja o tem delu nekaj povsem drugega od stvarnosti, ki te doleti. Kako je bilo z vami? Ste imeli na začetku novinarske poti pričakovanja, ki so se kasneje izkazala za iluzorna?
Ne, doživela nisem nikakršnega razblinjanja iluzij. No, saj tudi zdaj ne izgubljam volje, a so se začeli pojavljati dvomi. Ne o tem, ali sem izbrala pravi poklic zase; sprašujem se, koliko ima naše delo smisel, kolikšen vpliv imamo na izobraževanje, ozaveščanje ljudi. Ima zgodba, ki jo novinarji objavimo v časopisu ali predvajamo na ekranu, možnost spremeniti svet na bolje ali gre karavana mirno dalje?
Že v osnovni šoli mi je bilo jasno, kaj bom po poklicu. Nikoli pa nisem v sebi nosila silne želje po tem, da bi se pojavljala na televizijskem ekranu. Celo upirala sem se temu. (Smeh.) Povsem mi je zadostovalo, da sem naredila prispevek. Videla sem smisel v tem, da ostajam v »ozadju«, saj je še toliko zgodb, ki jih je treba raziskati, vidikov, ki jih je treba razumeti.

Ne morem verjeti, da sploh obstaja kdo, ki verjame, da lahko voditelj štiri ure opravi opit, a tega ne bi opazil nihče. Res kdo misli, da obstaja nadrejeni, ki bi prevzel odgovornost za takega sodelavca, voditelja v oddaji v živo? 

Ja? Povejte mi več o tem.
Ne glede na to, kateri po vrsti je prispevek, ki se ga lotim, zame vedno pomeni enako resno in odgovorno delo, kot bi se ga lotila prvič. Niti pred svojim tisočim vklopom pred parlamentom nisem pomislila, da bo šlo z lahkoto, saj vendar to znam! Ne. Morda sem res že tisočkrat stala na istem kraju, a okoliščine so bile vselej drugačne.
Ko je pred desetimi leti prvič padla ponudba, da bi vodila Odmeve, sem si v ožjem družinskem krogu vzela dva dni za premislek. Povsem jasno mi je, da gledalci ne bodo opazili, tudi če daš v témo vsega sebe. Odmevi so sploh razred zase. Ni enostavno biti ob deseti zvečer popolnoma suveren v treh povsem različnih temah, ki jih nihče ne razišče namesto tebe. Takrat sem ocenila, da še ni čas stopiti v čevlje voditeljice te oddaje, in vem, da sem naredila prav.
Ponudba, ki me je drugič doletela pred tremi leti, je prišla ob pravem času. Zdelo se mi je, da jo lahko sprejmem. V novinarstvo nisem vstopila z iluzijo, da bom odkrila Watergate, so me pa vedno, tudi med študijem, prevzele take in podobne zgodbe, novinarske legende, ki so blestele v intervjujih.
Moja novinarska pot je tekla zlagoma, vedno sem bila za stopničko, na kateri sem bila, kar najbolj pripravljena, sicer tam ne bi bila. So me posrkale in me še vedno posrkajo dobre zgodbe, fascinirajo filmi, biografije, knjige, pripovedi o tem, kako je kakšna novinarska ekipa opravila svoje raziskovalno delo in razkrila resnico, se uprla diktatu močne politike ali kapitala. Ob takšnih zgodbah – zadnja ekranizirana, Zamolčani dokumenti, me še čaka – me preplavi optimizem za poklic, ki ga opravljam. Tudi slovensko novinarstvo je v desetletjih samostojne države odkrilo veliko; ali je epilog teh zgodb pravi, no, o tem nisem prepričana.


Prej ste omenili dvom, ali je novinarsko delo sploh toliko smiselno, kot bi si želeli. Zdi se, da smo ljudje izgubili zanimanje za poglobljene zgodbe. Čemu bi lahko to pripisali, kaj pravite?
Ja, tudi sama sem opazila, da zanimanje upada. Že nekaj časa imam občutek, in kar nekaj kolegov novinarjev mi govori enako, da je včasih laže do porabnika medijev poslati nekaj površnega kot poglobljenega. Razlika skoraj ni opazna. Včasih se je ob kakšni površnosti takoj vklopil »alarm«, češ, hej, kaj je narobe s to sliko. Danes pa veliko ljudi površnost sploh ne moti, je ne prepoznajo. Dejstva so postala moteča.
To nikakor ni le naš problem, je vsesplošni v zahodnem svetu. Razlogov je več; potreba po hitri informaciji, kratki, kolikor je mogoče; življenje je skoraj že en sam veliki resničnostni šov. Človeku ob tem seveda ni treba kritično razmišljati; lahko si pasiven in samo gledaš, instantno zadovoljen. Ko kdo, kjer koli v medijih, nastopi z globljo razlago, več vidiki, pogledi, je odziv zato pogosto podoben tistemu znanemu zapisu: »Jaz svoje mnenje že imam, prosim, ne motite me z dejstvi.«
Velikokrat mi kolegi rečejo, naj se umirim. Da mi ni treba vsake zgodbe, ki se je lotim, tako temeljito predelati, da mi ni treba prebrati čisto vsake knjige, ki jo je napisal moj sogovornik ... Kajti nizek je odstotek bralcev, gledalcev, ki jim lahko posreduješ nekaj več, ljudi, ki ne gledajo na ta svet, kot da je le črno-bel, ki ne zakoličijo svojega prepričanja s stavki kot »Ta je baraba!«. Ta odstotek ljudi zanima tudi, zakaj je baraba, kdo mu je pomagal pri goljufiji, kakšno vlogo pri tem igra sistem, predvsem pa, bo v prihodnje ostalo enako ali se kaj spremenilo. Za ljudi, ki predstavljajo to kategorijo, se je vredno maksimalno potruditi. Jaz se.

Ta zgodba mi je dala pomembno lekcijo, najprej lekcijo o človeški hudobiji. Potem; nekaj medijskih zapisov je bilo odkrito maščevanje za moje poročanje o politiki in pravosodju, ki ju obravnavam že vrsto let, nekateri pa so z zgodbo blatenja mojega imena zvesto nabirali klike. »Moja zgodba« je bila zgodba tiste vrste, ko se lahko samo naslajaš in ti ni treba nič misliti. 

Če, kot pravite, ni veliko ljudi, ki bi jih zgodbe, tako kot vas, zanimale poglobljeno, me zanima, ali ste si v zasebnem življenju ustvarili »mehurček« ljudi, s katerimi živite tako, kot hočete.
(Se nasmehne.) Na smeh mi gre, ker je res, kar pravite. V zadnjem času sem se dejansko obdala z mehurčkom, v katerem je z mano le malo ljudi. Ožja družina in najbližji prijatelji. Kar niti ni čudno. Čez dan sem v stiku z mnogimi. Ne govorim samo o sodelavcih, temveč o vseh, ki jih srečam, ko delam prispevke, oddajo, dokumentarec. Vsi ti posamezniki so zame najlepši del mojega poklica. A ko je preveč vsega, potrebujem »odklop«. Zame so to filmi in glasba, zadnje čase so me posrkali dokumentarci na History Channel; 70 let od konca druge svetovne vojne je dober čas za kakovosten vpogled, kako je na oblast prišel Hitler. Zdaj berem, poleg Fire and Fury o Trumpu, zajetno knjigo Tretji rajh: kronika, ob kateri je najbolj fascinantno to, da jo sploh imamo v slovenskem prevodu. Da se je založba odločila za dvomilijonsko populacijo prevesti to obsežno zgodovinsko delo, se mi zdi super. Vrhunsko, kajne, da gre lahko mlad človek v knjižnico in vzame v roke nekaj tako pomembnega?!
Je trpko branje, a že nekaj časa vlečem vzporednice s tistim mračnim obdobjem Hitlerjevega vzpona. Ko ob tem gledam še serijo, ki govori o iztrebljanju Judov kot načrtovanem projektu, se samo vprašam, kako je mogoče, da še danes slišimo stavke: »Nismo vedeli!« Leta 1945 je vsa Evropa vedela, kaj se dogaja, vsa! Zdaj pa živimo v času, za katerega bomo seveda šele v prihodnosti vedeli, da je bil »zgodovinski«; čas, ko smo se lahko odločili, ali bomo kaj rekli, naredili ali pa se čez leta raje pretvarjali, da o tem, kar se je dogajalo, nismo imeli pojma.
Na voljo imamo dovolj podatkov, da bi lahko povzdignili glas. A nihče nič ne reče. Je torej moja naloga, da sem glasna? Je, to je moj poklic. Kajti če si tiho, si lahko zašepetaš le pesem nemškega pastorja Martina Niemöllerja, ki se konča nekako takole: »Ko so prišli pome, ni bilo nikogar več, ki bi spregovoril.« Če ostaneš tiho takrat, ko bi moral spregovoriti, prispevaš k ponavljajočemu se krogotoku krivic.


Prej ste rekli, da je ljudi, ki jih zanima poglobljeno podajanje zgodb, malo, a obenem je bil odziv na nekaj sekund vašega napovednika Odmevov, v katerem so vam pripisali, da ste bili pijani, tako velik, da si človek lahko le misli, kako čudovito je, da Odmeve gleda vsa Slovenija.
Moja prva misel ob odzivu javnosti je bil znani rek: »Nihče v resnici ne ve, kaj počnem, dokler tega ne neham početi.« Očitno Odmeve gleda veliko več ljudi, kot smo si sploh upali verjeti. Že dva meseca se tudi sprašujem, ali koga sploh zanima resnica. Televizija Slovenija je podala le kratko izjavo, jaz intervjujev nisem dajala, a manipulativnih in laži polnih člankov je bilo toliko, da sem obstala v šoku. Bila sem novica ob robu ameriškega morilca, ja, to je tisti gospod iz Las Vegasa, ki je – kot so medijem povedali znanci – »miren, tih, nekonflikten, vase zaprt« in je mimo zvedavih oči, ki vse vidijo, v hotel znosil 42 kosov orožja in s hotelskega okna pobil 60 ljudi. Po medijskih zapisih sodeč se je zanj izšlo bolje kot zame. (Smeh.)
Ne morem verjeti, da sploh obstaja kdo, ki verjame, da lahko voditelj štiri ure – intervju z ameriškim sogovornikom smo zaradi prevoda namreč snemali ob šesti uri popoldne, Odmevi pa so seveda v živo ob deseti uri zvečer – opravi opit, a tega ne bi opazil nihče. Res ljudje verjamejo, da se voditelj »trezni«, drugi pa pripravljajo oddajo zanj, gre po oblačila in v masko, da nato v studiu zgolj prebere, kar so mu napisali drugi?! V studiu se moraš pogovarjati v živo; vsebino, ki jo podajaš, in vprašanja si pripravi voditelj sam. Zadnje ure priprave Odmevov so za vso ekipo bitka s sekundami, ne minutami, a jih še vedno zmanjka. Res kdo misli, da obstaja nadrejeni, ki bi prevzel odgovornost za takega sodelavca, voditelja v oddaji v živo? 

Človek se res vpraša, kako to, da sedemnajst let dela pred ekranom nima teže v primerjavi z nekajdesetsekundnim napovednikom v Dnevniku? Vse to nima nobene teže proti mnenju ljudi, da je bilo tistih nekaj kadrov podoba celotnih Odmevov. 

No, na socialnih omrežjih ste postali »slavni«; antijunakinja, v katere čevlje si nihče ni želel. Kako ste to preživeli?
Ta zgodba mi je dala pomembno lekcijo, najprej lekcijo o človeški hudobiji. Potem; nekaj medijskih zapisov je bilo odkrito maščevanje za moje poročanje o politiki in pravosodju, ki ju obravnavam že vrsto let, nekateri pa so z zgodbo blatenja mojega imena zvesto nabirali klike. »Moja zgodba« je bila zgodba tiste vrste, ko se lahko samo naslajaš in ti ni treba nič misliti.
Človek se res vpraša, kako to, da sedemnajst let dela pred ekranom, vodenja soočenj, spremljanje predsedniških, parlamentarnih in lokalnih volitev, oddaje kot Odkrito in Pod žarometom, Tarča, Odmevi, dva uspešna dokumentarna filma, primer Uhernik, dnevna poročanja ... Kako to, da vse to nima teže v primerjavi z nekajdesetsekundnim napovednikom v Dnevniku? Vse to nima nobene teže proti mnenju ljudi, da je bilo tistih nekaj kadrov podoba celotnih Odmevov.


Kaj se je dogajalo, Tanja?
V prvem in edinem odzivu Televizije nisem želela, da popisujejo moje zdravstvene težave, zato bom to storila zdaj. Skoraj leto dni imam, kot številni Slovenci, težave z bolečinami v hrbtenici. In spet, kot številni Slovenci, sem se spraševala, kdaj greš k zdravniku, da ne izpadeš hipohonder, kdaj, da ni prepozno. Tako sem bolečino gasila in šele junija stopila do zdravnika in vstopila v sistem, ki te vzame pod lupo, se začne ukvarjati s tabo.
Sreda je bila, ko so bili predvajani »usodni« Odmevi (tri dni po tem sem bila naročena na specialistični pregled). Rekla sem si: »Tanja, samo še danes oddelaj, kar moraš, potem te vzame v roke strokovnjak in našla boš rešitev za težave.« Vse do takrat sem hodila v službo opremljena z močnimi protibolečinskimi tabletami, spanec pa je bil bolj slab.
Tisto sredo sredi dneva, ko sem pripravljala vprašanja za ameriškega gosta Odmevov, sem izvedela še za eno, meni ljubo osebo, ki so ji podobne težave s hrbtenico spodrezale noge. Prepričana sem, da marsikdo ve, kaj to pomeni. Plazenje po tleh do kopalnice … In nikoli ne veš, kdaj se bo zgodilo in zaradi česa. Popadel me je strah, da se bo zgodilo tudi meni, strah, ki ga je pospremil jok, obilo joka ... Do otečenih oči.
»Tanja, kakšna vendar si?!« so me spraševali kolegi, ko so me videli. In potem ta – ampak; ampak saj bo bolje do večera, koliko težkih situacij je vsak od nas, tudi na ekranu, že moral preskočiti. Moja največja »krivda« je, da nisem rekla, danes pač ne bom zmogla. Narediš težave drugim, a vendar ...
Čeprav sem jokala še tudi, ko sem bila že v maski, sem se na vse pretege trudila, da bi se pomirila. Ko sem prišla v studio, me je tam že čakal gost. Njegova tiskovna predstavnica je previdno izrazila svojo zaskrbljenost nad tem, da je treba v tem studiu stati. Gospod ima, je rekla, težave s hrbtenico, a si ne bi želel, da se na kameri vidi tudi njegova palica, s katero se podpira.
Pristopila sem k njemu in mu iskreno povedala, da tudi mene vse boli – ter da sva v tem skupaj. Bova zmogla, kajne? sem mu rekla. Prikimal je. Pogovor sva opravila, gospod se je zahvalil za dobra vprašanja, jaz pa sem se odpravila pisat napovednik za Dnevnik. V trenutku, ko sem ga spisala, mi je izginil izpred oči. Zmedeno sem povedala, da se mi megli vid. A so tekle že zadnje sekunde in odhitela sem v studio. Po poti sem si govorila: »Ne boš videla, ne boš zmogla prebrati ...« Kamera je stekla, gledala sem v boben, tam pa – črnina, zabrisane črke. V zadregi sem se zasmejala, skušala sem besede izbrskati iz spomina. Po nekaj stavkih se je vid izostril in speljala sem do konca. Isti hip, ko so se kamere ugasnile, je k meni pritekla kolegica z vprašanjem, ali boben ni delal, kot je treba. Mnogi, ki so videli ta napovednik, so imeli enako misel. Dokler se niso dan za tem začele špekulacije, ki so postale dejstvo.

Vse premalo se zavedamo resnosti posledic preobremenjenosti, izgorelosti. Vem, da bom čez nekaj let hvaležna za ta dogodek, kajti ustavil me je v ritmu, ki ni poznal meja fizične in psihične obremenitve. 

Tega, da naj bi bili vinjeni, torej sploh niste vedeli vse do naslednjega dne? Kako ste prešli ta grozljivi odziv javnosti v času, ki je minil od takrat?
Kdo pravi, da sem ga prešla? Daleč od tega! Razočaranje je še vedno neizmerno. Ko se je začel medijski pogrom, so mi mnogi svetovali, naj se obrnem na odvetnike, da bi vse skupaj ustavili. A jaz nisem imela energije za kaj takega. Če bi je imela dovolj, da se ukvarjam z vso kolobocijo, ki je sledila, se najbrž sploh ne bi znašla v takšni situaciji! Moja edina želja je bila, da se čim prej postavim na noge in dobim vso potrebno zdravniško oskrbo. Kajti po tem šoku, ki je moje telo vrgel v še hujši stres, je postala bolečina kronična. Nekaj časa sem bila kot rastlina. Če sem iskrena, sploh ne vem, kako sem preživela. Moji najbližji, ki so bili takrat največja opora, so bili neskončno prizadeti zaradi tega, kar se mi je zgodilo. Obenem sem dobila veliko elektronske pošte gledalcev; z njimi namreč ohranjam stik, kolikor je mogoče, odgovarjam, pojasnjujem, kako nastanejo Odmevi. In v tej pošti so me nekateri spraševali, ali so gledali prave Odmeve, kajti to, kar so videli, se jim nekako ne zdi skladno s tem, kar berejo o meni. Dobre, pozitivne misli teh ljudi so me tudi držale pokonci. Ob vsej poplavi hudobije sem prejela tudi veliko spodbudnih pisem, kolegov iz najrazličnejših medijev (tudi tistih, ki so me ožrli do kosti), pisma številnih televizijskih ustvarjalcev, ne le novinarjev.
Mislim, da bom potrebovala še kar nekaj časa, da bom res prebolela, kar mi je bilo storjeno. Veseli me, da sem na nogah, kajti dobro vemo, da vsem ni dana druga priložnost. Še ena v nizu tragičnih smrti, smrt Jerneja Šugmana, mi je dala misliti. Vse premalo se zavedamo resnosti posledic preobremenjenosti, izgorelosti. Vem, da bom čez nekaj let hvaležna za ta dogodek, kajti ustavil me je v ritmu, ki ni poznal meja fizične in psihične obremenitve.
V tem času sem s protibolečinsko terapijo, tudi zaradi fizioterapevtov in zdravnikov tradicionalne kitajske medicine, toliko napredovala, da zdaj že lahko gledam z distance in si postavljam vprašanja o tem, kaj je res vredno in kaj lahko pustim vnemar. Ob tem novinarstvo še vedno ostaja moj poklic, najlepši poklic. Očitno je res, kar pravijo, da je v vsakem slabem tudi nekaj dobrega.


Tanja, hvala za iskren pogovor. Pazite nase.
Hvala. Bom.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE