Nobena šola se ne more primerjati z dostojnim domom in ni učitelja, ki bi se lahko primerjal z dobrim staršem, je trdil že sloviti indijski aktivist Mahatma Gandhi. Obiskovanje javno dostopne osnovne šole se v civiliziranem svetu večinoma dojema kot privilegij in imeniten dosežek civilizacije, pa čeprav je šolanje na domu staro kot človeštvo samo. Po besedah raziskovalke Gite Mateje de Laat, avtorice prvega priročnika o šolanju na domu v Sloveniji in doktorske študentke edukacijskih ved na Univerzi na Primorskem, se takšno poučevanje poleg ZDA v Evropi najbolj širi v Veliki Britaniji, Franciji in Belgiji. V Sloveniji se letos uradno šola doma 278 otrok, vendar so v to številko všteti tudi obiskovalci zasebnih šol v nastajanju. 

Naša šolska zakonodaja omogoča šolanje na domu od leta 1996, v praksi pa so se prvi primeri začeli pojavljati v letu 2004. Staršem ni treba utemeljiti razlogov, zaradi katerih uveljavljajo to pravico, morajo pa šolo o tej obliki izobraževanja obvestiti za vsako šolsko leto. 

Natančne statistike ni

Natančnih podatkov, koliko je na domu šolajočih se otrok, ni. »Ministrstvo statistike ne vodi, ker staršev ne sprašujemo po razlagi, kje bodo šolali svoje otroke in kako. Naša šolska zakonodaja omogoča šolanje na domu od leta 1996, v praksi pa so se prvi primeri začeli pojavljati v letu 2004. Staršem ni treba utemeljiti razlogov, zaradi katerih uveljavljajo to pravico, morajo pa šolo o tej obliki izobraževanja obvestiti za vsako šolsko leto,« pojasni mag. Gregor Mohorčič, generalni direktor Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo, in doda, da osnovna šola po veljavni zakonodaji učencu ne more zavrniti pravice do izobraževanja na domu, razen če učenec ne opravi uspešno preverjanja znanja ob koncu šolskega leta. Podatka, ki ga lahko najdemo v priročniku de Laatove, da ugledne ameriške univerze v svoje vrste vabijo predvsem doma šolajoče se otroke, posebej ne komentira, pove pa, da ministrstvo ne zbira podatkov o srednjem oziroma nadaljnjem izobraževanju takšnih otrok. Z besedami »teh podatkov ministrstvo nima« Mohorčič prav tako odgovarja na ugotovitev, da se starši odločajo za šolanje na domu tudi zaradi vse večjega problema nadlegovanja oziroma medvrstniškega nasilja; izvajajo ga večinoma otroci, ki v primarni družini ne dobijo čustvene varnosti in jo iščejo, tako da nadlegujejo vrstnike. Dejstvo je, da šola tega nikoli ne more rešiti sama, temveč le v sodelovanju s starši, kar pa je že spet druga tema, ki vodi v začarani krog.


»Naš šolski sistem je star že več kot dvesto let, izhaja s konca 19. stoletja. Takrat je verjetno bolje deloval, saj so bili tudi ljudje in snov popolnoma drugačni. Predstavljam si, da so otroci raje hodili v šole, saj so tudi izvedeli nove stvari, medtem ko je danes znanje dostopno vsakomur.«
Gita Mateja de Laat 


Edini pravi izziv

Gita Mateja de Laat in mož Wander, po rodu Nizozemec, uspešno šolata doma najstarejšo, že trinajstletno hčer Rosano, zdaj sedmošolko. Enako načrtujeta za sinova, šestletnega Kristijana in triletnega Jurija. V pogovoru nam de Laatova zaupa, da je odločitev za takšno obliko izobraževanja padla po tistem, ko sta z možem nekaj let živela na Nizozemskem, kjer je javni sistem omogočal državljanom mnogo vrst osnovnih šol. Vsa moževa družina je denimo hodila v šole po priznani metodiki montessori; v naši državi se danes vrtcem in šolam, ki ji sledijo, sicer pripisuje precejšnjo katoliško usmerjenost, medtem ko na Nizozemskem ni tako. Takrat ko je bila njuna hči stara štiri leta in so že živeli v Sloveniji, je de Laatova poizvedovala, kam bi jo lahko vpisala: »Eno leto sem se izobraževala o waldorfski pedagogiki in ugotovila, da tudi ta ni najboljša, pa čeprav so metode poučevanja dobre. Nato smo naleteli na možnost šolanja na domu, ki me je popolnoma navdušila, me nekako izzvala. Na forumu sem našla somišljenice, ki so svoje otroke že šolale doma, in tako se je začelo.«

Nihče med starši, ki šolamo na domu in jih osebno poznam, ni bogat materialno. Nimamo velikih hiš in dragih avtomobilov. Vsi smo precej povprečni, običajni ljudje, a imamo drugačne prioritete. 

Razvoj talentov ob svojem času

Očitek, da kot starš v vlogi učitelja težko vzdržuješ disciplino, de Laatova zavrača: »Vse poteka zelo spontano. Razumljivo je, da si vsi, ki smo obiskovali javne šole, najprej predstavljamo, da mora biti učni proces strukturiran tako kot tam, kjer res ne gre drugače, sicer bi učitelj v skupini dvajsetih do tridesetih otrok imel popoln kaos. Doma imaš enega otroka ali le nekaj sorojencev. Imam veliko zaupanje vanje, da se želijo ne le učiti, ampak tudi naučiti, seveda če jim ponudimo primerno spodbudno okolje. Kot družba na splošno otrokom ne zaupamo več in to je velika napaka.« Kot opaža, je bistveni plus, ki ga v običajni šoli že zaradi omenjenega velikega števila otrok na kupu ne morejo doseči, dejansko upoštevanje individualnosti vsakega: »Nekdo je po naravi bolj miren, drugi bolj živahen, dinamičen in se rad uči z izkušnjami med gibanjem oziroma v naravi. V običajni šoli takšnim učencem pogosto po krivici dajejo diagnozo ADHD. Svojo hčer, ki je zelo pametna in radovedna, sem poučevala po metodi unschooling, kar pomeni, da ne slediš učnemu načrtu, temveč se sproti prilagajaš zanimanjem, talentom in tempu razvoja otroka. Tudi nevrološke raziskave potrjujejo, da se možgani razvijajo zelo različno glede na leta in tudi spol. Poznam primer deklice, ki se je že pri treh letih naučila brati, njen brat pa šele pri desetih, a je danes pisatelj. Dajati otroku svobodo, da razvije svoj talent ob svojem času, je nekaj najbolj pomembnega. Tega v običajnih šolah ni in menim, da imajo prav zato učenci toliko težav. Naš šolski sistem je star že več kot dvesto let, izhaja s konca 19. stoletja. Takrat je verjetno bolje deloval, saj so bili tudi ljudje in snov popolnoma drugačni. Predstavljam si, da so otroci raje hodili v šole, saj so tudi izvedeli nove stvari, medtem ko je danes znanje dostopno vsakomur.«



Ni primerno za vsakogar

Poučevanje otrok v domačem krogu vsekakor ni primerno za vsakogar. Kot bistven se kaže finančni vidik oziroma vezanost na osemurne delovnike zunaj domačih sten. »Večina staršev je na s. p.-jih ali pa mame ostanejo doma. Sama sem pogodbena prevajalka nizozemščine in angleščine, sodelujem s sodiščem in policijo, medtem ko mož prav tako po pogodbi dela za podjetje, ki uvaža in izdeluje naravno kozmetiko. Pri šolanju na domu nama pomaga moja sestra, ki pogodbeno dela za nizozemsko podjetje. Vsi služimo svoj denar. Splošno prepričanje, da si lahko šolanje na domu privoščijo le zelo premožne družine, ne drži, kvečjemu nasprotno! Nekdo, ki živi za kariero in mu ogromno pomenijo nove drage blagovne znamke ter prestižna potovanja, se bo v takšnem življenjskem slogu verjetno težko našel. Običajna družina, ki se odloči otroke šolati doma, mora prej znižati standard kot zvišati. Tudi mi ne zapravljamo za neumnosti, oblačila kupujemo večinoma iz druge roke, hrano pa pri sosedih na deželi, a nam prav nič ne manjka. Nihče med starši, ki šolamo na domu in jih osebno poznam, ni bogat materialno. Nimamo velikih hiš in dragih avtomobilov. Vsi smo precej povprečni, običajni ljudje, a imamo drugačne prioritete,« razloži de Laatova.

Starši lahko nalogo posredovanja družbenih vrednot in navad opravimo precej bolje kot šola. Ta na stežaj odpira vrata popularni kulturi z njenimi dvomljivimi vrednotami, ki jih nihče zares ne postavlja pod vprašaj. 

Slabša socializacija? Prej nasprotno!

Z eno od zakoreninjenih negativnih kritik šolanja na domu, tj. predvidoma slabšo socializacijo otrok, se ne strinja in poudarja, da je bistvo primarne in sekundarne socializacije prav varna navezava na starše, ki usodno vpliva na vse življenje: »Razvite socialne veščine so večinoma produkt psihološke zrelosti, ki je formalna šola ne pomaga razviti, kvečjemu nasprotno. Zelo škodljiva plat t. i. napredne družbe je prav zanikanje tega, da je človek tudi individualno, ne le socialno bitje. Brez tega zavedanja ne more razviti svoje identitete. Starši lahko nalogo posredovanja družbenih vrednot in navad opravimo precej bolje kot šola. Ta na stežaj odpira vrata popularni kulturi z njenimi dvomljivimi vrednotami, ki jih nihče zares ne postavlja pod vprašaj. Stereotip, da so šolarji na domu slabo socializirani, so ovrgle skoraj vse raziskave in pokazale, da imajo socialne veščine celo bolj razvite od šolskih vrstnikov. S starši, ki šolamo otroke na domu, imamo organizirana redna neformalna srečanja, učne izlete in delavnice, obiskujejo pa tudi zunajšolske dejavnosti.«



Cilj je čustvena varnost otrok

De Laatova nam zaupa, da njena hči ogromno in zelo rada bere, gleda kakovostne dokumentarce, hodi na jogo in v glasbeno šolo: »Igra violino in ji gre, pa čeprav jo je začela igrati dokaj pozno, tako zelo dobro, da bo verjetno nadaljevala formalno šolanjeprav v tej smeri. Njena prijateljica obiskuje običajno šolo, a se odlično razumeta. Hčerki iskreno pove, da ji zavida, ker ima pouk doma. Strinjam se z ugotovitvami dokumentarca Abeceda, da imamo toliko nesrečnih šolarjev prav zato, ker šola ne spoštuje otrokovega naravnega razvoja in jih po svoje uničuje, jim jemlje pravo veselje. Menim celo, da jim onemogoča razvoj določenih naravno danih miselnih sposobnosti. Med študijem, ko sem brala belo knjigo, nisem našla niti besede o tem, da ima otrok naravno potrebo po zdravem navezovanju na starše oziroma druge osebe, ki so mu blizu, saj je to temelj za občutenje čustvene varnosti. Šele ta je pogoj za razvoj celotnega potenciala miselnih sposobnosti in radovednosti. Kaj pa počenjamo v praksi? Otrokom že s tem, ko jih damo v vrtec, preprečimo temeljno navezovanje, ker naj bi bilo to pametno.« 


Tina Jakše, profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike, porodna doula

Laže sledimo naravnemu ritmu


»Doma šolamo najstarejša dvojčka. Zakaj? Že ko sem na OŠ opravljala prakso, je bil program prenatrpan, otroci preobremenjeni in časa za družino zmanjka. Otroka sta vpisana na šolo, s katero dobro sodelujemo. Tudi odziv drugih je pozitiven. Kot starša pogosto dobiva pohvale, da sva pogumna, ker slediva temu, kar misliva, da je prav. Veliko staršev ni zadovoljnih s šolskim sistemom. Zanimivi so tudi odzivi otrok, saj fanta pogosto slišita: 'Joj, blagor vama!' Kaj pa finance? Že po rojstvu dvojčkov sem ostala doma, da vsaj v prvih letih ne bi bila v vrtcu. S širjenjem družine je tako kar ostalo. Mož zasluži dovolj, da kakovostno živimo. Najina fanta končujeta prvi razred, prvih izpitov še nista imela, a kot kaže, ne bo težav. Skrb v zvezi s socializacijo je odveč. Otroci so veliki prijatelji in se skupaj igrajo. Nikdar jim ne zmanjka idej. Redno se srečujemo s prijatelji, hodimo na igrala, v knjižnico, na predstave. Včasih so sami prosili, ali smo lahko doma, saj vemo, da otroci potrebujejo tudi čas zase, svojo igro, umik. Letos starejši trije obiskujejo SNU Samorog v Sori, gozdno šolo, kjer zelo uživajo. Imajo neomejene zaloge energije in domišljije, ves čas sprašujejo, vse jih zanima. Potrebujejo ogromno gibanja in največ se naučijo, ko so na vrtu ali v gozdu. Sedenje za mizo, računanje, branje jim gredo laže, potem ko se zunaj 'znorijo'. Doma laže sledimo naravnemu ritmu vsakega otroka. Moja fanta sta dvojčka, a je že med njima ogromna razlika. V šoli se posamezniku teže posvetijo in dragoceno je, da so lahko doma te razlike upoštevane. Zagotovo je tak otrok bolj sproščen, samozavesten in zadovoljen.« 



Lucija Tomšič Zupan, mag. menedžmenta informacijskih sistemov

Moj otrok je zacvetel 


»Imam tri otroke, od tega enega šolajočega se na domu – le od druge triade. V to smo bili potisnjeni, saj se v šoli zaradi občutka, da ni v koraku z vrstniki, ni več dobro počutil. Vse večji tempo programa, odsotnost stalne pomoči pri pridobivanju socialnih veščin, občutki odtujenosti, drugačnosti so ga potiskali v vse večjo stisko. Ta se je kazala v zdravju, agresiji in nesodelovanju pri šolskem delu, ko sin ni bil zmožen napisati niti dveh stavkov več. Zavračal je celo stike z vrstniki. Nikakor mi ni žal, da smo se odločili za šolanje na domu, čeprav je to zahtevalo precej energije, časa in sodelovanja celotne družine, saj je moj otrok posledično zacvetel. Spet je izoblikoval pozitivno samopodobo, se umiril in s tem pridobil možnost za zbrano delo in napredek. Prej je le begal, jokal, se zapiral v sobo, govoril, da je slab, neumen. Prvi meseci so bili težki, težko je sprejemal režim vstajanja ob isti uri in nato začetek pouka doma, po nekaj mesecih pa je bil trud poplačan. Pospešeno je začel pridobivati znanje, zrasla sta njegova samozaupanje in samostojnost. Pri otroku, kot je moj, je treba socializaciji nameniti več pozornosti, sicer ga lahko streš, v kali poškoduješ, kar ima zelo negativne dolgoročne posledice, ki se jih mnogi odrasli niti ne zavedajo. Takšni otroci najprej potrebujejo občutek varnosti, sprejetosti, da jih vrstniki ne označijo kot drugačne in niso zasmehovani ipd. Socializacija je najpomembnejša veščina, ki ti pozneje v življenju odpre največ vrat, zato smo izjemno veseli, ker se je sin letos posebno odprl. Nova prijateljstva je spletel v skupini šolarjev na domu, na fakultativnih dejavnostih, celo v okrožju, kjer živimo. Mnogo bolj je zadovoljen, sproščen in samozavesten. V običajni šoli mu je bilo težko, počutil se je bednega, slabega, zlobnega, nerazumljenega, nesprejetega. Zdaj je zacvetela tudi njegova ustvarjalnost: zelo lepo riše, v letu in pol je izjemno napredoval, ustvarja glasbene izvedbe na klaviaturi. Danes je drug otrok in ko ga vidiš, ponovno nasmejanega do ušes, ko iz njegovih oči sije sreča, veš, da si na pravi poti. Srečnejši ni le on, temveč vsa družina. To leto šolanja na domu je ena najlepših življenjskih izkušenj.«


Marija Šinkovec, administratorka

Hči je srečnejša, sin samostojnejši 


»Imava tri otroke; dvanajstletna Katja dela sedmi razred, šestletni Tomaž pa prvega in oba se šolata doma. Najmlajša, dveletna Valentina, ne hodi v vrtec. Letos prvo leto šolamo doma v Sloveniji; ko je bila hči v drugem razredu, smo bili namreč eno leto v Avstraliji, kjer je imela status šolarja na domu. Misel o takšnem izobraževanju je pri nas zorela več let, pa ni bilo ne poguma ne volje. Ob koncu prejšnjega šolskega leta je končno padla odločitev. Eden izmed razlogov je bil zagotovo ta, da je bila hči z vsakim letom bolj brezvoljna in nesrečna. Večkrat je izrazila željo, da bi se šolala doma. Tudi sin je bil nad idejo o takšni obliki izobraževanja navdušen, saj ni rad hodil v vrtec. Zelo je vedoželjen, zato me je skrbelo, da bi ga s šolanjem na domu prikrajšala za kaj zanimivega; ta strah je zdaj izginil. Bilo je nešteto trenutkov, ko sem pomislila, da je bila to najboljša odločitev lanskega leta. Ob skupnih zajtrkih, ob novozapadlem snegu, ko se nam ni mudilo od doma, na izletih, ki se jih udeležimo z drugimi domašolajočimi se otroki, ob dopoldanskem obisku stare mame ipd. Učitelji in zaposleni na šoli so izredno korektni in pripravljeni pomagati. Odzivi drugih staršev so različni. Nekateri so presenečeni, eni se 'križajo', drugi nas občudujejo. Kaj pa denar? Z možem sva se strinjala, da je vredno poskusiti, in odločitev je bila pravilna. Živimo skromno in pazimo na stroške, zato solidno shajamo z moževo plačo. Socializacija z vrstniki pri hčerki poteka predvsem med vikendi. Sin nima velike potrebe po druženju z vrstniki; zadostuje mu družba bratrancev in sestric. Dosežene spremembe? Hči je bolj sproščena, srečnejša. Še bolj sva povezani, bolje sva se spoznali. Pomaga pri hišnih opravilih in varstvu mlajših dveh. Zadnjič je rekla, da je letos izvedela več novih stvari o nas kot družini kot v vseh letih prej. Že prej sem jo občudovala, zdaj jo še bolj. Sin je posebnež, zadržan, hitro se zapre vase, počasneje čustveno dozoreva, vendar ima zdaj čas, da to naredi v svojem tempu. Postal je veliko bolj samostojen, tako pri daljši igri kot denimo pri tem, da gre sam nabirat regrat.« 


Julia Lukinova, mag. fizike, razvojna menedžerka in porodna doula

Nikoli mi ni bilo žal 


»Po delu za ameriška podjetja, kot sta IBM in Symantec v Moskvi, in po rojstvu deklic sva se z njunim očetom razšla, me pa smo se preselile v Slovenijo. Živimo z mojimi prihranki od dela, ki je bilo odlično plačano. Trenutno delam prostovoljno in moram še najti nov dober zaslužek. Ukvarjam se predvsem s starševstvom, od septembra 2016 pa tudi s šolanjem na domu. Sedemletna Kira je v drugem razredu slovenske šole in prvem razredu ruske, petletna Vasilisa pa se bo uradno začela šolati septembra letos. Imamo veliko svobode, ki zadeva mobilnost, in pogosto se učimo v naravi, na soncu, morju, lahko gremo kamor koli. Mlajša hči se uči skupaj s sestro, ko se igrata šolo. Navade in vedenje nekaterih otrok v običajni šoli se mi zdijo zelo grdi in hčerkama poskušam kar najbolje razložiti, kako bi lahko bile lepše. Mlajši ko je otrok, teže se zaščiti. Pri tem imam v mislih bolj psihično kot fizično nasilje. Učiteljica pri več kot dvajsetih otrocih v razredu nima časa, da vsakomur stoji ob strani – če to sploh poskuša. Obstaja mnenje, da šola uči otroka, da se od mladih let bori. Za svoji hčerki si želim, da ta boj začneta kasneje, ko bosta nanj bolj pripravljeni. Nikoli mi ni bilo žal, da smo se odločili za šolanje na domu. To zaradi osebnega pristopa pri otroku prav tako pomaga hitreje razviti pravo sočutje. Vse informacije sem dobila pri drugih družinah, ki šolajo tako. Kot učiteljica učim otroka kar najbolj samostojnega doseganja učnih in drugih ciljev. Imamo veliko družinskih prijateljev in z nekaterimi se srečujemo vsak dan, ker živimo blizu. Prepričana sem, da socializacija izključno z vrstniki otroka omejuje in mu ne daje pravega občutka, kako v resnici deluje družba ali skupnost. Podpiram čim več komunikacije in druženja z otroki različnih starosti ter stik z različnimi odraslimi. Opažam, da je običajnim šolarjem pogosto dolgčas in potrebujejo navodila, nasvete, kaj početi; pri svojih hčerkah tega skoraj nikoli ne slišim.«