Pozno ponoči je zazvonil telefon, na drugi strani on. »Jaz sem tukaj, pri svetilniku. Kje si?« Priznam, v tistem trenutku so se mi zašibila kolena, stresla so se mi tla pod nogami, morala sem nekajkrat zajeti zrak, šele nato sem se mu odpravila naproti. Med nama se je stakala prav posebna vez. Nisva se ozirala na preteklost vsakega izmed naju, tudi to, od kod prihajava naenkrat ni bilo pomembno. Šteli so le trenutki, občutki. Bilo je namreč, kot da se poznava že od nekdaj. Včasih sva sedela tudi v popolni tišini in samo bila. Skupaj. Od njegovega prihoda naprej neločljiva.



Najin skupni mesec je bil popoln in poln takšnih in drugačnih avantur. Po nekaj uvodnih dneh v Kovalamu sva odšla v Koči, od tam naprej pa v razvpito žurersko Goo, ki sem jo pred tem sicer že obiskala, vendar sem jo tokrat doživela čisto drugače. Goa je za indijsko mladež neke vrste pribežališče, kamor se radi umaknejo konec tedna, ko se končata šola in služba, in lahko tam pozabijo na čisto vse. Obveznosti, starševska pravila, celo družbeni status preprosto zbledijo in postanejo svobodni. V Indiji mladina preprosto potrebuje kraj, kot je Goa, saj je beseda staršev zakon, mož pa mi je pred kratkim razložil, da poleg starševskega mnenja še mnogo več štejejo besede ostalih članov širše družine, pomemben pa je tudi ugled pri sosedih. Celotna indijska skupnost lahko torej nadvse vpliva na posameznika, pod takšnim pritiskom pa mora biti nadvse težko živeti. 



V Kočiju se tako z mojim Indijcem nisva javno izpostavljala, saj prihaja iz vplivne in veljavne družine, ki jo vsi dobro poznajo. Morala sva biti še posebej pazljiva na govorice v družbi. V Goi pa je najina vez vzplamtela in postala še močnejša. Danes razmišljam, kakšno neznansko srečo imam, da sem bila rojena v Sloveniji, kjer nam pripada popolna svoboda odločanja. V Indiji mladi zaradi strogih družbenih pravil gotovo veliko pretrpijo. Nekaterim to sicer popolnoma ustreza, a večini ne. Pred nekaj dnevi sem tako opazovala mlado dekle, ki je z očetom sedelo v kavarni. Bila je močnejše postave, s telefonom v roki pa je dokaj zdolgočaseno sedela poleg njega. Prešinilo me je, da verjetno nima skrbi, saj ji bodo starši tako ali tako našli moža, po vej verjetnosti iz dobre družine, in tako bo preskrbljena do konca svojih dni. Pa bo tudi srečna? Če bo zadovoljna njena družina, bo morala biti tudi ona. Groza! Kakšno življenje je to? 



Ko se je najino potepanje po Goi izteklo, so naju še vedno srbeli podplati, zato smo skupaj s še dvema prijateljema ponovno zajahali motorja in odpeljali proti hribovitem Munnarju. Pot sem že poznala, a je bila tokrat bolj naporna kot prvič. Cestam kar ni bilo videti konca in kraja, ker smo na pot spet krenili pozno zvečer, pa sem na zadnjem sedežu motorja postajala močno utrujena in na trenutke omahnila v spanec. Končno smo našli primerno postajališče, in ustavili motorja. Medtem, ko so fantje že poskakali z njiju, sem sama od utrujenosti s čelado na glavi kar obsedela na sedežu. Nisem povsem vedela, kako se je zgodilo, a naenkrat je ob nas ustavil policijski avto, ki nas je pred tem prehiteval po cesti. Iz njega so, razen voznika, poskakali štirje policisti in se nemudoma spravili nad moje sopotnike. Začeli so kričati, jih brcati v kolena, zbadati v trebuh, klofutati po obrazu. Vse se je odvijalo tako hitro, da sem še sama nemudoma skočila z motorja in snela čelado. »Kaj hudiča se dogaja?!?« sem zavpila v angleščini, kar je prililo olje na ogenj. Ko so policisti dojeli, da je ob treh indijskih fantih svetlopolta ženska, je situacija postala še hujša. Enega za drugim so strpali v avto, medtem ko sem sama pretresena skala od enega policista do drugega in prosila, da mi razložijo, za kaj sploh gre. Zaznala sem njihov zadah in ugotovila, da so bili vsi policisti močno vinjeni. V meni se je dvigal strah. Postajalo je hladno, fantje so čepeli na zadnjih sedežih policijskega avtomobila, možje postave pa so me poklicali k sebi in zahtevali moj potni list. Pozabila sem ga doma, še ena napaka! Kako lahko potujem naokrog brez najpomembnejšega, so se zgražali. Ker ni bilo časa, za izgovore, sem iz žepa potegnila telefon in jim pokazala fotografiran potni list skupaj z vizo za potovanje po Indiji. Ko so končno sprejeli dokaz, mi eden izmed policajev pove, da so iz mesta prejeli prijavo o moji ugrabitvi. Kako prosim?!! Bruhnem v smeh, olajšana, ker se mi končno posveti, čemu takšna racija. A to može postave ni pomirilo. Vztrajali so pri tem, da so me trije domačini ugrabili in zatrjevali, da jih bodo odpeljali v zapor. »Moj bog! Kakšen zapor? Kaj pa jaz? Naj ostanem sama sredi gozda?« se mi je zvrtelo pred očmi, nato pa sem bruhnila v resnično filmski scenarij. Kot v Bollywoodu se z mojim Indijcem primeva za roke, jaz pa zakričim: »Izpustite ga! Jaz ga ljubim! Ljubim ga! On mene ni ugrabil!«



Prizoru se smejimo še danes, a takrat se je situacija res zdela brezizhodna. Policisti so od fantov izterjali telefonske številke njihovih staršev, jih poklicali in seznanili z našim potovalnim načrtom. Šele, ko so starši potrdili, da naj nas spustijo, so se policisti nekoliko pomirili. Bili smo popolnoma premraženi, prestrašeni in hkrati besni, saj so nas na tistem cestnem odseku zadrževali debele tri ure. Preden so nas končno pustili naprej, so nam še zabičali, da se moramo prihodnje jutro zglasiti na policijski postaji, nato pa smo končno lahko nadaljevali pot, prenočišču naproti. 



Sobe nikakor nismo našli, nagnali pa so nas tudi iz preddverja edinega letovišča, kjer smo bili pripravljeni spati kar na tleh. Ni nam preostalo drugega, kot da na prostem zakurimo ogenj in se ob njem vsaj nekoliko pogrejemo. Vdali smo se v usodo, da nam večer preprosto ni naklonjen. Nato pa se nam pridruži voznik rikše in nam prizna, da ve za naše težave s policijo, saj je zaradi nekega drugega prekrška tudi sam sedel v istem vozilu, kamor so posadili moje tri prijatelje. Ponudil nam je prenočišče na svojem domu in kar odleglo nam je ob tako nepričakovanem rešitelju. Spet smo zajahali motorje in mu dobre pol ure sledili v majhno vas do še manjše hiše z dvema sobama. Njegovi starši niso več spali in nam še preden smo zaprosili za gostoljubje, že odstopili svojo posteljo. Postregli so nam še s čajem, nato pa smo izmučeni in premraženi omahnili v spanec. 



Ne vem, kaj bi se zgodilo, če nas ne bi našel prijazni voznik rikše. Kdo ve, kaj bi bilo, če policisti ne bi priklicali staršev fantov. Imela sem srečo, kot vedno. 



*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v ponedeljek, 4. septembra 2017. Preberite jih tukaj