Aleš Kuhar

Slovenci se kot 
kupci vedemo 
zelo nepotešeno

»Ena mojih drobnih skritih obsesij je, da se kdaj odpravim v kak velik nakupovalni center in nejeverno opazujem, kaj vse ljudje dejansko trpajo v vozičke,« pravi dr. Aleš Kuhar. Pogosto tudi sam zaprepadeno bolščim v vsebino tekočega traka pred in za svojo tedensko berico živil, zato sva s tokratnim sogovornikom hitro našla skupni jezik. Dr. Aleš Kuhar je profesor na biotehniški fakulteti in eden najbolj glasnih kritikov nižajočih se prehranskih standardov – za kar smo, kot opozarja tudi v tem pogovoru, vse prepogosto krivi kar lepo sami.

Foto: Leon Vidic

V nedavnem intervjuju ste dejali, da številni živilski izdelki na naših trgovinskih policah v resnici niso hrana, temveč »ceneni približki hrane«. Kaj vas je napeljalo, da ste uporabili tako ostre besede?

Nikoli doslej še ni bilo tako močnega pritiska na trgovce, živilsko industrijo in kmete, da mora biti hrana na policah poceni. Pa tudi potrošnikova pričakovanja glede kakovosti, videza, okusa, vpliva na okolje in družbo niso bila nikoli tako visoka. Potrošnik hrane je postal zelo, zelo razvajen. In to na nenavaden, iracionalen način.

Zakaj iracionalen?

Potrošnik je kralj, in tako zgodovina kot pravljice nas učijo, da so želje kraljev v nasprotju z osnovno logiko, pravzaprav kontradiktorne. Tako tudi potrošnik danes pričakuje živilo brez aditivov, hrepeni po trajnih intenzivnih barvah in aromah, idealni teksturi, privlačni in funkcionalni embalaži – a vse to naj bo zelo zelo poceni! Navadili smo se, da so nekaj najbolj normalnega sredi zime na policah lepe, velike in okusne jagode, ki bodo v hladilniku ostale sveže še dva tedna. Pa aromatičen paradižnik s tanko kožico, ki se ne sme pokvariti, če ga na poti iz trgovine dva dni pozabimo v avtu. Samo dva primera od neštetih. In ker so kupci kralji, ta in podobna pričakovanja deležnike v agroživilski verigi ves čas silijo v iskanje načinov zadovoljevanja teh veličanstev … Inovacije in prilagoditve, s katerimi to dosežejo, pa večini ljudem ne bi bile všeč, če bi jih seveda poznali.



Ena vaših tez je, da smo ljudje pri hrani izgubili t. i. cenovno sidro.

Tako. Zdi se nam normalno, da za kilogram gela za prhanje plačamo dvajset evrov, za kilogram sira ali mesa pa je deset evrov že precej nesprejemljiva cena. Še večji absurdi se dogajajo v lekarni. Za paket praška za krepitev imunskega sistema ali tablet s probiotiki plačamo dvajset evrov in več, dva evra za kilogram kislega zelja pa se nam zdi že prav nategunsko veliko, čeprav vsebuje naravno kisano zelje veliko snovi za krepitev imunskega sistema, naravne probiotike, in seveda še marsikaj drugega.

Kako res!

Pri hrani smo kar nekako pozabili zlato pravilo, da kakovostno blago ne more biti poceni. To pomeni, da smo izgubili cenovno sidro. Ne trdim, da mora biti kvalitetna hrana pregrešno draga. A naučiti se moramo ločevati med poceni in ceneno hrano. Torej ali smo za svoj denar dobili veliko muzike ali pa smo za malo denarja dobili skoraj nič muzike oziroma smo poceni kupili nekaj, kar preprosto ne sodi v naš želodec. Sladkarije, prigrizki, mlečni in mesni izdelki, sladke pijače – prava groza je, kako cenovno dostopni so ti izdelki na policah. 

Ponudniki cenenih živil z videzom embalaže pogosto želijo ustvariti pri potrošnikih vtis, da gre za kakovosten izdelek. Preusmerjajo pozornost kupca, da bo sicer razumno bitje spregledalo pomanjkljivosti izdelka in se prepustilo valu ugodja, ker ga je dobilo tako zelo poceni. 

Je res, kot slišimo, da je pri številnih cenenih izdelkih na naših policah embalaža dejansko dražja od vsebine? Torej od same hrane v tej embalaži?

Ja, res je. 

Ampak kako je to sploh možno?

Ponudniki cenenih živil z videzom embalaže pogosto želijo ustvariti pri potrošnikih vtis, da gre za kakovosten izdelek. Preusmerjajo pozornost kupca, da bo sicer razumno bitje spregledalo pomanjkljivosti izdelka in se prepustilo valu ugodja, ker ga je dobilo tako zelo poceni. No, in vse te tehnike, plus oglaševanje in kupovanje prednostne pozicije na trgovinski polici – vse to seveda ni zastonj. Realnost sodobnega prehranskega trga je, da je seštevek omenjenega prepogosto večji kot cena samega živila.

Nezaslišano.

Najbolj me skrbi dogajanje v kategorijah živil, ki so jim izpostavljeni otroci in mladostniki, torej predvsem sladkarije in prigrizki. Kaj vse dobijo otroci za vsakodnevni priboljšek, in to z največjo ljubeznijo svojih bližnjih! Ki pa bi se morali večkrat vprašati, kaj dejansko dajejo. Čokolada ni več enaka čokoladi. Tudi bombon in piškot ne. Pa če hočejo ali nočejo, se otroci na te cenene različice navadijo …


PREBERITE ŠE: Dostava domače hrane



Da ne rečeva »navlečejo«.

Točno tako. Pozor, to ni samo izbira socialno šibkejših družin! Tudi premožnejši posegajo po takšnih izdelkih. V Ameriki, kjer so se začeli z njimi basati kakšni dve desetletji do tri pred nami, so posledice na populaciji že zelo vidne.

Ampak tudi na tako zblaznelem trgu lahko zrel in prisoten človek najde odlična živila po zelo dostopnih cenah, kajne?

Drži. Nekako se zdi, da smo se potrošniki sami razorožili oziroma predali, pustili hipnotizirati. Prisebnost in kritično mišljenje sta bila ja vedno zaveznika majhnega človeka v boju z interesi velikih centrov moči! Prav nič nam ne brani, da se zelo hitro ozavestimo in izobrazimo v kompetentnega kupca hrane. Ne pa da nas tok nakupovalne mrzlice vodi v smeri vozičkov, nabasanih s čim več zraka, praznih kalorij in všečne embalaže. 

Ob vstopu v trgovino je treba samo prižgati tisto malo zdravega razuma, ki je tu zato, da nam in našim bližnjim zagotovi primerno hrano. 

Lepo strnjeno.

Nimamo druge, kot da se izurimo, da nam v pravem trenutku zazvoni v glavi. Spet: za to nam ni treba delati silnih znanstvenih ekspertiz! Ob vstopu v trgovino je treba samo prižgati tisto malo zdravega razuma, ki je tu zato, da nam in našim bližnjim zagotovi primerno hrano. Če povem po pravici, nas marsikoga v stroki stanje na področju sprememb nakupnih navad vedno sproti kar malo preseneča.

Zakaj?

Preseneča nas denimo, da se Slovenci kot kupci vedemo tako, no … tako nepotešeno. Za družbo, kot je naša, bi vseeno pričakovali več zrelosti. Dobro, saj smo bili del socialističnega bloka, a smo sodili v njegov naprednejši segment. Hočem reči, da nismo bili res trda centralnoplanska komunistična država, kjer imajo pomanjkanje zagotovo še sveže v spominu. A na naših tleh smo tisto pravo pomanjkanje trpeli pred štirimi, petimi desetletji. Da se hrepenenje populacije po polnih vozičkih v vsem tem času še ni iznihalo? Da nas kot kupce hrane še vedno tako zlahka dobijo na tako cenene limanice? Vidite, to je tisto, kar nas preseneča!


PREBERITE ŠE: Moj novi vrtiček



Slovenijo krasi tudi izjemno visok odstotek nakupovalnih centrov na prebivalca.

Rast prodajnih površin v prejšnjem desetletju je v resnici ekstremna. Od osamosvojitve do zadnjih uradnih podatkov leta 2005 smo kvadraturo trgovinskih površin podvojili. Pa glede teh kapacitet že ob osamosvojitvi nismo bili ravno podhranjeni. Po zadnjih uradnih podatkih iz leta 2005 ima v povprečju vsak Slovenec svoj slab kvadratni meter trgovinske površine. Zanimivo pa je tudi to, da precej izstopamo v tem, v koliko različnih trgovinah nakupujemo. Ni veliko ljudstev, ki so s svojimi nakupi tako razpršena med različne verige. Kupujemo malo tukaj, malo tam, pa malo tam, pa spet malo tukaj, potem zavijemo še na tržnico. Pri nas imajo ljudje v povprečju od tri do štiri različne trgovce, pri katerih redno kupujejo hrano.

No, jaz imam recimo prav res štiri in še tržnico. Ampak kaj ni to izraz moje racionalnosti?

Kaj pa vem. Če upoštevamo stroške prevoza pa investicijo časa, je precej iracionalno. Vsekakor to predpostavlja, da ima človek zelo veliko časa. 

Naj pojasnim: kupci v Moldaviji ne morejo plačati enega evra za sto gramov čokolade, ampak lahko plačajo manj, recimo petdeset centov. Zato so se multinacionalke prilagodile in proizvajajo pocenjene različice, s cenejšimi surovinami, morda s surogati ter v drugih obratih. 

Ali pa zelo malo denarja.

Ponavadi prej preveč časa ali premalo idej za koristnejšo porabo prostega časa. Bi pa pri najinem pregledu stanja na trgu vsekakor veljalo omeniti tudi to, da so nas nekatere ključne prehranske multinacionalke prekategorizirale iz zahtevnega evropskega trga v manj razviti trg. In so nas posledično začele oskrbovati s takšnemu trgu primerno robo.

Kdaj se je to zgodilo?

Sredi prejšnjega desetletja. Na zemljevidu multinacionalk in velikih regionalnih igralcev smo iz lige z Avstrijci, Italijani in Nemci zdrknili v kategorijo trgov s tretjinsko kupno močjo slovenskega potrošnika.

Ampak zakaj?

Distributerji in trgovci so ugotovili, da bomo kupovali tudi izdelke, prilagojene za trge z nižjo kupno močjo. Takšno blago pri nas še vedno kar leti s polic. Zakaj si trgovci, distributerji in multinacionalke ne bi izboljšali profitabilnosti na tako hvaležnem trgu, kot je slovenski? Zakaj bi k nam vozili izdelke za zahtevnejše trge, če pa tudi pocenjene različice z veseljem pojemo? Kar je, da se razumemo, škandal. Naj pojasnim: kupci v Moldaviji ne morejo plačati enega evra za sto gramov čokolade, ampak lahko plačajo manj, recimo petdeset centov. Zato so se multinacionalke prilagodile in proizvajajo pocenjene različice, s cenejšimi surovinami, morda s surogati ter v drugih obratih. Ko pride tak izdelek tudi v Slovenijo, je zelo pekoče dejstvo, da je njegova cena enaka ceni izdelka enake blagovne znamke v Trstu ali Gradcu, ki pa je narejen za zahtevne evropske trge. To je največja možna zmaga za dobavitelja in za trgovsko verigo.


PREBERITE ŠE: 13 prehranskih trendov



Ojoj, to je pa res škandal. Hočete reči, da so pocenjene različice na naših policah med najbolj profitabilnimi na celini?

Zagotovo. Slovenija je prav ta nesrečna meja. Objektivno smo namreč še vedno relativno premožna družba, tudi če nas tako veliko zmotno verjame v nasprotno. V resnici smo srednje razvita državica, ki po kupni moči nima prav veliko skupnega z Albanijo ali Moldavijo. Multinacionalke pa so nas uvrstile v isti tržni bazen, za kar smo si precej krivi sami. Tu bi bralcem svetoval, da izdelek pred nakupom obrnejo in poleg seznama sestavin preverijo jezike, v katerih so napisane deklaracije. Če namesto nemščine, francoščine in italijanščine vidimo jezike sicer spoštovanih slovanskih narodov z nižjo kupno močjo, nam to lahko veliko pove.

Odličen nasvet. Bi lahko na hitro strnili temeljna vodila, ki bodo našim bralcem pomagala v trgovini ločiti poceni hrano od cenene?

To je sicer zelo odvisno od kategorije izdelka. Vsaka skupina živil ima svoje lastnosti, na podlagi katerih lahko razberemo primarni cilj. Torej ali sta se prodajalec in prodajalec namenila biti najcenejša v kategoriji ali morda raje vseeno ponuditi izdelek, ki mu z veseljem lahko rečemo hrana. 

Če je cena kilograma izdelka nižja kot povprečna kilograma mesa, pomeni, da nekaj ni v redu. Zakaj? Ker je k stroškom osnovne surovine, to je mesa, treba prišteti še stroške predelave, embalaže, marketinga … 

Ampak če sva lahko malo bolj konkretna?

Glavno vodilo dobrega nakupa je, da se človek vpraša, katere osnovne surovine pričakuje v izdelku. Kaj recimo pričakujemo v mesnem izdelku? Najbrž predvsem meso, kajne? In tako pač ovrednotimo, koliko je v izdelku sploh mesa, koliko pa recimo dodane vode, vezane v škrob, sojinih beljakovin in podobnega. Poleg deklaracije poglejmo ceno izdelka na kilogram in primerjajmo s ceno kilograma mesa. Če je cena kilograma izdelka nižja kot povprečna kilograma mesa, pomeni, da nekaj ni v redu. Zakaj? Ker je k stroškom osnovne surovine, to je mesa, treba prišteti še stroške predelave, embalaže, marketinga … Čisto osnovna matematika nam pove, da so bili pri tem izdelku uporabljeni tehnološki prijemi, ki ozaveščenemu kupcu hrane milo rečeno ne bi bili všeč. Zato se raje obrnimo na peti in najdimo kaj boljšega.

Zelo dobro.

Če izdelek opravi ta test, so tu seveda še drugi kazalniki. Med uporabnimi in hitrimi sta tudi dolžina seznama sestavin deklaracije in rok trajanja.



Eno pozitivno vodilo pri odločanju pa je tudi slovensko poreklo izdelka, kajne?

Drži. Slovenci imamo sicer dokaj dobro razvito prehransko industrijo, a ta zaradi svoje majhnosti še ni ujela koraka s trendi v globalni industriji hrane. Navidezne zaostalosti smo lahko veseli, ker v resnici pomeni, da naša podjetja še niso usvojila vseh tistih postopkov, ki vodijo k cenenosti. V resnici je v Sloveniji zelo malo proizvajalcev, ki so sploh sposobni prodajati cenene izdelke. To je seveda tudi slabo, saj zato naša podjetja izgubljajo delež na trgu, ker Slovenci množično posegajo po ceneni uvoženi hrani in pijačah. Zagotovo pa je slovensko poreklo ena najboljših usmeritev ustrezne izbire hrane.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE