Aleš Kuhar

Slovenci se kot 
kupci vedemo 
zelo nepotešeno

»Ena mojih drobnih skritih obsesij je, da se kdaj odpravim v kak velik nakupovalni center in nejeverno opazujem, kaj vse ljudje dejansko trpajo v vozičke,« pravi dr. Aleš Kuhar. Pogosto tudi sam zaprepadeno bolščim v vsebino tekočega traka pred in za svojo tedensko berico živil, zato sva s tokratnim sogovornikom hitro našla skupni jezik. Dr. Aleš Kuhar je profesor na biotehniški fakulteti in eden najbolj glasnih kritikov nižajočih se prehranskih standardov – za kar smo, kot opozarja tudi v tem pogovoru, vse prepogosto krivi kar lepo sami.

Foto: Leon Vidic

V nedavnem intervjuju ste dejali, da številni živilski izdelki na naših trgovinskih policah v resnici niso hrana, temveč »ceneni približki hrane«. Kaj vas je napeljalo, da ste uporabili tako ostre besede?

Nikoli doslej še ni bilo tako močnega pritiska na trgovce, živilsko industrijo in kmete, da mora biti hrana na policah poceni. Pa tudi potrošnikova pričakovanja glede kakovosti, videza, okusa, vpliva na okolje in družbo niso bila nikoli tako visoka. Potrošnik hrane je postal zelo, zelo razvajen. In to na nenavaden, iracionalen način.


Zakaj iracionalen?

Potrošnik je kralj, in tako zgodovina kot pravljice nas učijo, da so želje kraljev v nasprotju z osnovno logiko, pravzaprav kontradiktorne. Tako tudi potrošnik danes pričakuje živilo brez aditivov, hrepeni po trajnih intenzivnih barvah in aromah, idealni teksturi, privlačni in funkcionalni embalaži – a vse to naj bo zelo zelo poceni! Navadili smo se, da so nekaj najbolj normalnega sredi zime na policah lepe, velike in okusne jagode, ki bodo v hladilniku ostale sveže še dva tedna. Pa aromatičen paradižnik s tanko kožico, ki se ne sme pokvariti, če ga na poti iz trgovine dva dni pozabimo v avtu. Samo dva primera od neštetih. In ker so kupci kralji, ta in podobna pričakovanja deležnike v agroživilski verigi ves čas silijo v iskanje načinov zadovoljevanja teh veličanstev … Inovacije in prilagoditve, s katerimi to dosežejo, pa večini ljudem ne bi bile všeč, če bi jih seveda poznali.


Ena vaših tez je, da smo ljudje pri hrani izgubili t. i. cenovno sidro.

Tako. Zdi se nam normalno, da za kilogram gela za prhanje plačamo dvajset evrov, za kilogram sira ali mesa pa je deset evrov že precej nesprejemljiva cena. Še večji absurdi se dogajajo v lekarni. Za paket praška za krepitev imunskega sistema ali tablet s probiotiki plačamo dvajset evrov in več, dva evra za kilogram kislega zelja pa se nam zdi že prav nategunsko veliko, čeprav vsebuje naravno kisano zelje veliko snovi za krepitev imunskega sistema, naravne probiotike, in seveda še marsikaj drugega.


Kako res!

Pri hrani smo kar nekako pozabili zlato pravilo, da kakovostno blago ne more biti poceni. To pomeni, da smo izgubili cenovno sidro. Ne trdim, da mora biti kvalitetna hrana pregrešno draga. A naučiti se moramo ločevati med poceni in ceneno hrano. Torej ali smo za svoj denar dobili veliko muzike ali pa smo za malo denarja dobili skoraj nič muzike oziroma smo poceni kupili nekaj, kar preprosto ne sodi v naš želodec. Sladkarije, prigrizki, mlečni in mesni izdelki, sladke pijače – prava groza je, kako cenovno dostopni so ti izdelki na policah.


Je res, kot slišimo, da je pri številnih cenenih izdelkih na naših policah embalaža dejansko dražja od vsebine? Torej od same hrane v tej embalaži?

Ja, res je. 


Več o prehranski industriji in zankah, v katera se ujemamo potrošniki, preberite v aktualni Oni, ki je izšla 3. januarja 2017.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close