Širši javnosti do zdaj neznanega slikarja Alberta Sirka so za časa njegovega življenja kritiki večinoma zelo cenili. Kot oseba je bil, kot odkriva dolgoletna proučevalka Alina Carli, na prvi pogled videti kot močan rokoborec. Ob srečanju z neznancem ni bil prav gostobeseden, sovražil je knjige in prazna razglabljanja, a med pogovorom o domačih primorskih krajih so njegove oči drugače, prijazneje zažarele, pa tudi jezik se mu je čudežno razvezal. Ljubil je morje in vse, kar je povezano z njim, še posebej lovljenje rib. Te motive tudi najpogosteje najdemo na njegovih delih. Slogovno ga opredeljujejo kot impresionista ali neoimpresionista ter barvnega realista. Njegova življenjska pot je bila polna drame, kot bi bil ves čas na ladji sredi spremenljivega morja.
Preplaval ladjo pod trebuhom
Rodil se je leta 1887 v Svetem Križu pri Trstu. Po šolanju za slikarja – dekoraterja so ga zaposlili v litografski delavnici, pri 21. letih pa se je začelo njegovo služenje rednega vojaškega roka pri cesarski in kraljevi vojni mornarici Avstroogrske. V tem času je prepotoval celo Sredozemlje. Potem ko si je slekel vojaško suknjo, je nadaljeval šolanje na beneški akademiji pri učitelju Ettoru Titu, italijanskem marinistu, portretistu in žanrskemu slikarju. Po letu izobraževanja, ki ga ni zaključil, so ga spet vpoklicali v vojno mornarico, kjer je postal njen uradni slikar in med drugim poučeval sinove admirala Miklosa Horthyja. Iz tega obdobja kroži anakdota, da je Sirk preplaval ladjo pod njenim trebuhom – osem metrov v globino in trideset v širino. To je bil njegov odgovor na izziv, ki so mu ga v šali dali oficirji.
Ponavljajoče se odpovedi
Po vojni leta 1919 se je vrnil domov. Takrat monarhije ni bilo več in Trst z okolico je bil priključen Italiji. Brezposelnemu Križanu ni preostalo drugega, kot da se posveti ribištvu, hkrati pa je bil skupaj s somišljeniki zelo dejaven na kulturnem področju, med drugim v gledališču. Tam je tudi sam nastopal, režiral in izdeloval scenografije. Pri 34. letih se je poročil z deset let mlajšo sovaščanko Doro Dovšak, s katero nikoli nista imela otrok. Istega leta so ga zaposlili kot učitelja risanja na tržaški gimnaziji, po dveh letih pa so mu morali pokazati vrata, ker je bil kot Slovenec nezaželen. Takoj zatem je nastopil službo na nedeljski strokovni šoli v Komnu, kmalu pa so mu spet dali delo na slovenski zasebni ljudski šoli v Trstu, a njeno vodstvo ga je moralo zaradi pritiska fašističnih oblasti prav tako odpustiti.
Kapitan v Celju in drugod
V 30. letih minulega stoletja so Sirka vzeli za učitelja na meščanski šoli v Slovenskih goricah. Hkrati je začel sodelovati s številnimi časopisi kot ilustrator. Leta 1938 se je preselil v Celje, kjer so ga zaposlili na gimnaziji. V tem umetniško zelo plodnem obdobju, ko so po besedah Carlijeve nastale njegove najbolj pristne upodobitve morja, se je s prijatelji veliko družil v znani gostilni Pri turški mački. Nadeli so si ime Robinzoni ter s kapitanom Sirkom na čelu skupaj preživljali poletja na barki in dalmatinskih otokih. V predvojnem obdobju je Sirk kot član društva Celjski kulturni teden redno prirejal razstave. Aprila 1941, ko je savinjsko prestolnico okupirala nemška vojska, so ga po internaciji skupaj z ženo izgnali v Srbijo. Po vojni se je za kakšno leto odselil v domače kraje in delal pri pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru v Trstu ter na novem učiteljišču v Portorožu, dokler ga niso leta 1947 presenetile resne zdravstvene težave. Po zdravljenju v Ljubljani se je vrnil v Celje k ženi in še istega leta jeseni umrl, star 60 let. Tam so samosvojega morskega volka slovenskega slikarstva tudi pokopali, mestna oblast pa mu je devet let pozneje postavila nagrobni spomenik.
Bratovščina Sinjega galeba
Poleg enainsedemdesetih Sirkovih del, ki zajemajo marine, morske pejsaže, vedute, tihožitja in portrete, si je v Narodni galeriji do 21. maja letos prav tako mogoče ogledati nekatere njegove osebne dokumente. Med njimi so poleg plakatov in fotografij še pisma, razglednice – na eni od njih mu je pisala mama – in prošnje za zaposlitev, denimo takrat, ko mu je bilo odvzeto premoženje. Na ogled so postavljene tudi Sirkove ilustracije za znano povest Toneta Seliškarja z naslovom Bratovščina Sinjega galeba.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: