San Gimignano, Toskana
Slavimo življenje

16.12.2017

Se še spomnite filma Franca Zeffirellija, v katerem skupina ekscentričnih in sarkastično duhovitih Angležinj in Američank v Toskani v tridesetih letih prejšnjega stoletja nadomešča mater dečku Luci, ga odvrača od čedalje bolj razraščajočega se fašističnega režima, grozečega političnega vzdušja in osebnih ljubezenskih razočaranj? Čaj z Mussolinijem, v katerem Cher, Judi Dench, Maggie Smith, Lily Tomlin in Joan Plowright učijo svojega varovanca o umetnosti, ljubezni, strasti do življenja in človečnosti, so večinoma posneli prav v San Gimignanu. In v omenjeni filmski mojstrovini slavili življenje. Kako imenitna iztočnica za obisk tega srednjeveškega bisera pod zaščito Unescove svetovne dediščine!


Slaviti življenje. V San Gimignanu se ta misija ne zdi nekaj nemogočega. Dovolj je, da skozi Porta San Matteo vstopiš v središče enega najlepših toskanskih mestec in že dobiš občutek, da si za srednjeveškimi vrati pustil tisti svet, v katerem so divji tempo modernega življenja, naglica, skrbi in odtujenost od drugih, mogoče celo od sebe, vsakodnevna stalnica. Kajti srce San Gimignana je drugačen svet. Svet, v katerem se vonj toskanskih kulinaričnih dobrot in pravkar postreženega kapučina pomeša med tople žarke sonca pozne jeseni in zadovoljne obraze brezskrbnih ljudi, ki na osrednji ulici med Piazza del Duomo in Piazza della Cisterna posedajo ob glavnih znamenitostih, sproščeno kramljajo in vase srkajo izjemno lepoto, ki jih obdaja. Pa ne v obliki bogate zapuščine umetnikov in arhitektov, ki so žepnemu mestu v stoletjih vdihnili prepoznavno podobo, temveč tudi vsega, kar je z obzidja mesta v tistem trenutku mogoče objeti z vidnim poljem: romantično pokrajino zaobljenih gričev, posejanih z oljkami, elegantnimi vedutami cipres in številnimi vinogradi, ki se kopajo v soncu. Si je mogoče želeti še česa več? Je mogoče to tista oda življenju, prepletena z ljubeznijo do italijanske kulture in umetnosti, ki je povezala že glavne junakinje Zeffirellijevega filma ob vsakodnevnih čajankah in pogovorih?



Vlečka ni smela preseči 1,7 metra

A zamenjajmo filmsko klasiko s skokom v zgodovino. Zgodba mesta se po nekaterih virih začne že v 4. stoletju pred našim štetjem, ko so Etruščani čedalje bolj širili svoj vpliv in moč. Tako so dosegli tudi hrib, kjer danes stoji staro mestno jedro, vpisano v Unescovo svetovno dediščino. Takrat je bil hrib še obdan z gozdovi, Etruščani pa so tu postavili vas in jo poimenovali Velathri v čast bogu gozdov. Velathri so Rimljani latinizirali v Silvia, kraju pa so s svojimi običaji in tradicijo pečat pustili še Langobardi. Ko se je vas razširila v mesto, so ga poimenovali San Geminiano (Gimignano je pravzaprav poznejša vulgarizacija tega imena) v čast škofu iz Modene, ki je kraj rešil pred besom Gotov. Proti koncu 11. stoletja je imel San Geminiano zgolj štiri razmajane hiše in cerkev, kjer je danes osrednja bazilika, kraj pa se je nato začel bliskovito razvijati in rasti zaradi Vie Francigena, ene tedanjih glavnih poti italijanskega in evropskega prevozništva. 



Blišč in bogastvo

San Geminiano je tako postal pomembno postajališče popotnikov, romarjev in trgovcev. To je bil tudi čas vitezov templjarjev, zato so prav tu v svoje vrste vabili prvorojene sinove pomembnih in vplivnih družin. Mesto je tako čedalje bolj krepilo svoj strateški položaj in se obdalo s krogom utrjenih zidov. Tri od štirih originalnih vrat, skozi katera je mogoče vstopiti vanj, so ohranjena še danes, in sicer gre za oboke Cancellarie, de'Becci in di Goro. Največji blišč in moč je San Gimignano dosegel v 13. stoletju, predvsem zaradi proizvodnje tekstila in svile, Via Francigena pa je postala osrednja »prometnica«, kjer so z njima kupčevali. Ne preseneča, da je San Gimignano zaradi trgovske poti sredi 14. stoletja užival tolikšen prestiž, da se je nad njim vzpenjalo kar veličastnih 72 stolpov, simbolov moči in bogastva. Blišč in bogastvo sta bila menda tolikšna, da je morala skupnost uveljaviti stroge zakone, s katerimi so omejili število manifestacij preobilja. Po nekaterih zgodovinskih virih so morale ženske – tiste iz premožnejših družin so se namreč rade kitile z zlatom, biseri in dragulji ter iz najboljšega blaga nosile vlečke, daljše od treh metrov – po zakonu omejiti dolžino vlečke na največ 1,7 metra. Novi zakoni so hkrati velevali, da morajo svoje vlečke nositi, ko se sprehajajo po ulicah. 



Italijanski Manhattan, ki šepeta nebu 

Leta 1353 je San Gimignano izgubil svojo politično avtonomijo in pristal pod florentinsko oblastjo. Postopoma je izgubil še ekonomsko stabilnost, čeprav so Florentinci vseeno poskrbeli, da so ga zavarovali pred zunanjimi napadi. Kljub temu, da druga polovica 15. stoletja velja za politični in ekonomski zaton nekoč cvetočega mesta, pa tega ne bi mogli reči za umetnost San Gimignana. Prej nasprotno. Slikarji Bartolo di Fredi, Barna Senese in Taddeo di Bartolo so namreč poskrbeli za zidove v katedrali Collegiata di Santa Maria Assunta, tu pa so ustvarjali tudi Domenico Mainardi, Mattia Lupi, Bartolmeo Nerucci, Ludovico Ridolfi, Francesco Useppi, Bartolomeo Qualquagli, Filippo Buonacorsi in Paolo Cortesi, znana imena v tedanjih umetniških krogih Italije in Evrope. Katedrala Collegiata seveda ni edina, ki jo je na poti umetnosti za vse občudovalce lepega v San Gimignanu vredno spoznati. Tudi cerkev Sant'Agostino hrani številne izjemne renesančne stvaritve, obvezna postojanka pa je tudi mestna palača z deli Pinturicchia, Benozza Gozzolija, Filippina Lippija, Domenica di Michelina in drugih. Iz njene Dantejeve dvorane boste prišli do veličastne freske Majesta, ki jo je ustvaril Lippo Memmi, čisto blizu sta še Torre del Podestà in Torre Grossa, torej Veliki stolp. Visok je kar 44 metrov in iz leta 1311! Če se nanj povzpnete, je izjemen panoramski razgled zagotovljen, saj je od tod mogoče videti prav vsako stavbo in uličico v mestu. In ko smo že pri stolpih: od nekdanjih 72 se jih je v San Gimignanu do danes ohranilo 14. Zakaj San Gimignano – njegovo celotno ime je San Gimignano delle Belle Torri, kar pomeni mesto z lepimi stolpi – velja za italijanski srednjeveški Manhattan, najbrž ni treba posebej razlagati. In prav za vsakega od ohranjenih srednjeveških kamnitih velikanov se zdi, da šepeta nebu in da bi bil lahko naravnost sanjsko prizorišče vsake pravljice. Kot bi se mnoge začele prav tu.



Najboljši sladoled na svetu

Svojo sem našla na Piazza del Duomo, najpomembnejšem trgu mesta, kjer je bil nekoč tudi center politične moči, v živahnem utripu med Piazza del Duomo in Piazza della Cisterna, ki ju povezuje glavna ulica, na vrhu Torre Grossa, v skritih kotičkih, ki jih preveva duh nekdanjih vitezov templjarjev, v posedanju ob kamnitem vodnjaku iz 13. oziroma 14. stoletja na sredini trikotnega trga Piazza della Cisterna, izjemnih freskah sicer skromne zunanjosti La Collegiate, duhovitih in pisanih freskah iz življenja sv. Avguština v cerkvici Sant'Agostino, v kovancu za plačilo vstopnine v posmrtno življenje, ki je ob podobi preminulega na vrhu nenavadne žare v zbirki etruščanskih dragocenosti v Museo Archeologico. Predvsem pa v opazovanju izrazov na obrazih ljudi ob občudovanju vsega lepega in lastnem polnjenju duše z življenjem, ki te obdaja. Trenutke vznesenosti in najbližje približke tistega, čemur bi lahko rekli sreča, prekine povsem plebejsko vabilo: »A greva na sladoled?« Seveda, sladoled. Še ena od »znamenitosti« San Gimignana, mimo katere preprosto ne morete. Gelateria Dondoli velja za tisto slaščičarno, kjer boste dobili najboljši sladoled na svetu. Ali ji ta naziv tudi uradno pripada, bi sicer lahko debatirali, dejstvo pa je, da je ob vseh priznanjih na njenih vratih in dolgi vrsti ljudi, ki čakajo pred njo, mogoče sklepati, da imajo resnično odličen sladoled. Brbončice temu nekaj minut pozneje le še pritrdijo. Sladek konec čarobnega dne.

Pot pa (te) vodi naprej. Zgodovinski center San Gimignana je namreč zgolj eden od šestih biserov Unescove svetovne dediščine v Toskani, torej je treba odkriti in doživeti še kakšnega. Ali kot bi rekel brezčasni Paulo Coelho: »Noben dan ni enak drugemu in vsako jutro ima svoj posebni čudež, svoj čarobni trenutek, v katerem ponikajo stara stvarstva in se rojevajo nove zvezde.«


 V Toskano se lahko odpravite kar z avtomobilom. Iz Ljubljane do Firenc je okrog 500 kilometrov, za kar boste potrebovali približno pet ur vožnje. Če vaš jekleni konjiček porabi 7,2 litra bencina na 100 kilometrov, boste torej za gorivo odšteli nekaj manj kot 50 evrov, prišteti pa morate še cestnine na avtocestah. 

 Za prenočitev v dvoposteljni sobi v San Gimignanu boste odšteli najmanj 35 evrov na osebo, lahko pa tudi občutno več, kar je seveda odvisno tudi od letnega časa in turistične sezone. 

 Zagotovo največ turistov je v Toskani spomladi in poleti; če niste ljubitelj prevelike gneče, je jesen za obisk naravnost idealna, saj so temperature zaradi blagega podnebja še vedno prijetno visoke. 

 Italija je med turisti nadvse priljubljena: lani so našteli več kot 52 milijonov obiskovalcev, kar je nesporni rekord, ki je presegel celo naravnost fantastično statistiko iz leta 2014. Takrat je bila Italija peta najbolj obiskana država na svetu z 48,6 milijona turistov, ki so ji prinesli za 136 milijard evrov prihodkov.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE