»Od partnerja in otrokovega očeta sem šla s sedmimi evri v denarnici,« začetek trnove poti, na kateri je ponovno ovrednotila svoje življenje, opiše Špela. Odločitev, ki jo je sprejela, je bila težka, vendar zdaj ve, da je naredila prav. Ko je zanosila, je imela status študentke, končevala je študij poslovne sekretarke, za obdobje porodniškega dopusta je prejemala nadomestilo, natančno 252 evrov. Znesek, s katerim je težko preživeti. Breme odgovornosti je ostalo bolj ali manj na njenih ramenih. A to je nekako zmogla. »Odkar živim sama, imam navado, da plačam vse obveznosti, ko dobim denar, in potem razpolagam s preostankom. Takšnega ravnanja sem se priučila pri babici, s katero sem šest let živela.« 

Še zdaj pride dan, ko se zjokam, ker je bila moja največja želja v življenju imeti družino. Že v primarni nisem bila srečna, moje otroštvo ni bilo lepo, mama ni takšna, kakršna mama mora biti. Očeta pa sem nenehno pogrešala, saj so se starši ločili, ko sem imela dve leti.

Nisem vedela, kako bom
Po porodniškem dopustu se je začela uvajati v novo službo, delodajalec ji je zagotavljal, da jo bo po treh mesecih zaposlil. S partnerjem pa nista več našla skupnega jezika. »Ko sva s sinom odhajala, sem imela zanj pravzaprav vse – od adaptiranega mleka in kašic do plenic. Zase nisem vedela, kako bom. Sreča v nesreči je bila, da je sin štiri dni pred selitvijo praznoval rojstni dan in sem imela nekaj prihrankov, da sva zmogla čez mesec.« Torej, do prve denarne socialne pomoči. »Potem je sin začel zbolevati. Odzval se je na ločitev in stisko. V pol leta je prebolel trinajst bolezni, vse otroške so se pri njem izrazile v najhujši obliki. Jaz pa na uvajanju za službo. Vsi vemo, kako je: delodajalec potrebuje nekoga, ki bo delal, in ne na bolniški.«

Ostala brez službe
Špela je ostala brez službe. Brez dohodka. V finančni negotovosti. »Zame osebno ni bilo v življenju nič težjega kot iti od partnerja. In če sem čisto iskrena, sem odšla v upanju, da bo spregledal, da se bodo stvari uredile in bomo spet skupaj. Ni šlo. Pot je bila res naporna. Predvsem psihično. Čeprav, jaz sem borka, vse živo preživim. On pa je bil vendar ljubezen mojega življenja, z njim ni nihče primerljiv, je oče mojega otroka, z njim sem si želela družino. Pravo družino, ki je nisem nikoli imela. In zanjo sem bila pripravljena narediti vse. Seveda to ni bilo dovolj, saj v razmerju nisi sam. Spoznala sem, da odnos, ki sva ga imela, ni dobro vplival name. Zato sem se odločila oditi.«



Devet mesecev neustavljive žalosti
V ljubljanskem materinskem domu je dobila zavetje, ki ga je potrebovala za oba s sinom, in oporo zase. Čustveno je bila čisto sesuta. »Živo se spominjam besed vodje programa materinskega doma, češ, naj se najprej umirim, pozdravim otroka in sebe, potem bo čas za nov korak. Iskreno, v devetih mesecih sem toliko prejokala, da si ne morete misliti. V dnevih, ko je bil sin zdrav in je šel v vrtec, sem jokala od jutra do štirih popoldne, potem sem obrisala solze, ga šla iskat in ko je zvečer zaspal, sem spet začela jokati. Tako neustavljivo žalostna sem bila. Ves svet se mi je zrušil, nisem bila sposobna videti pet metrov pred sabo, dnevno sem molila, da se mi kaj zgodi.«

Na terapiji
»Terapije so mi dokaj uspešno pomagale in nekega dne mi je vodja rekla: Zdaj je pa dovolj. Gledala sem jo in si mislila, kdo je ona, da mi bo govorila, da je dovolj. Jaz čutim, kdaj je dovolj. In ni še dovolj. A hvala bogu, da mi je to rekla. Eno uro po razgovoru sem sama sebi dejala: Res je dovolj. Devet mesecev stalnega jokanja je dovolj. Vedela sem, da ne bo preprosto. Še zdaj pride dan, ko se zjokam, ker je bila moja največja želja v življenju imeti družino. Že v primarni nisem bila srečna, moje otroštvo ni bilo lepo, mama ni takšna, kakršna mama mora biti. Očeta pa sem nenehno pogrešala, saj so se starši ločili, ko sem imela dve leti. Tega nisem želela svojemu otroku.« Zato nekdanjemu partnerju ne brani stikov s sinom. »Če bi to storila, bi najbolj škodila otroku, ki ga imam najraje. Ni mi on izbral partnerja, sama sem si ga in sama moram nositi posledice svojih odločitev.«

Tako neustavljivo žalostna sem bila. Ves svet se mi je zrušil, nisem bila sposobna videti pet metrov pred sabo, dnevno sem molila, naj se mi kaj zgodi.

Podpora je ključna
Po letu bivanja v materinskem domu in lepljenja koščkov razbitega življenja se je začelo obračati na bolje. »Zdaj sem prvič v življenju ostala sama z otrokom. Najbolj me je bilo strah, kako bom zmogla. Kot prostovoljka sem se vključila v podjetniški inkubator, kjer so hitro spoznali mojo samoiniciativnost in zagnanost. Nameravali so me zaposliti, vendar ni bilo tedaj nobenega razpisa, ki bi ustrezal moji izobrazbi, ker so bili odvisni od sofinanciranja. Priporočili so me mojemu zdajšnjemu šefu.« Primož Šporar iz Skupnosti privatnih zavodov SKUP in predstavnik v EU za vse nevladne organizacije ji je dal priložnost in zaposlitev. »Če pogledam, kje sem bila pred dvema letoma in kje sem zdaj, lahko prikimam, da sem si dobro uredila življenje,« pravi Špela Š. in poudari, da je pri koraku do samostojnosti ključna podpora v pravem trenutku. »Primož Šporar je verjel vame.«

Mamice iz materinskih domov in varnih hiš
Špela s sinom biva v nujni bivalni enoti, upa, da se z novim letom preselita v neprofitno stanovanje. S svojo iskreno zgodbo si želi spodbuditi tudi druge ženske in jim povedati, da niso edine v stiskah in predvsem, da je marsikaj mogoče. »Na socialnem omrežju facebook sem ustvarila zaprto skupino, namenjeno podpori in pomoči mamicam v materinskih domovih in varnih hišah. Ideja se je začela širiti in ustanovila sem Bazo prostovoljcev, ki je odprta skupina. Trenutno nas je petsto članov. Ko smo jo ustvarili, sem menila, da bomo letno pomagali dvema mamicama ali trem, denimo pri selitvi ali s pravnim nasvetom. V štirih mesecih je pomoč dobilo od 25 do 30 ljudi. Nameravam narediti še skupino za samopomoč, ker sama najbolje vem, da včasih potrebuješ samo nekoga, ki posluša in razume.«


Več preberite v reviji Ona, ki je izšla danes, 6. 12. 2016, in vas že čaka na prodajnih policah.