Mozaik, položen na razpokan stol, je prinesel sušit na dvorišče. Postavil ga je tja, v kot, kamor je za nekaj ur prodrlo zimsko sonce. Mogoče mi ga je hotel pokazati. Na njem je bil ahajski vojščak, manjkala sta del obraza in ščita. Ob padcu se je moralo nekaj koščkov izgubiti ali zdrobiti. Videl sem edino oko, videl praznino drugega. Takrat me je spreletel privid, kar skočil je s časovne premice, nekakšna napoved, ki je izginila, še preden sem jo lahko ujel in raztolmačil. Ostala je le praznina, občutek skoka v vodo brez rok, vetra, ki je pihnil čezme in viharno odletel daleč proč.

Dva dni pozneje sem vrgel dol šotor. Bil je edino darilo, ki sem ga imel rad. Še ena izmed neštetih prevar. Nihče me ni nikoli peljal na taborjenje. Postavil sem ga v spalnici, mesece je ostal tam. Postal je dom v domu, služkinja se je morala skloniti in mi pustiti krožnik pred njim. Tam notri sem delal naloge, igral na pianolo, spal. Ves prepoten sem se zbujal v tem plastičnem trebuhu z zaprtimi zadrgami, se slačil do golega pod oranžnim nebom. Nekega večera sem se odločil, da se ga bom znebil, in sem ga vrgel na dvorišče. Ne vem, zakaj. Bil mi je od vsega najbližji.

Costantino ga je pobral, pogledal navzgor. Pričakoval sem, da bo prišel in mi ga vrnil, vendar ni. Spustil sem se na dvorišče, šotora ni bilo več, nič nisem vprašal.

Verjetno ga je odnesel s seboj k Tiberi, na glenasto rečno plažo, kjer se je igral s prijatelji, sinovi drugih hišnikov, avtomehanikov, krajevnih trgovčičev. Moj šotor je postal središče njihovih zabav, ki so poleti trajale še po sončnem zahodu. Izdelovali so si pihalnike, lovili kleniče. Nekoč sem ga videl, igral se je osla, s pokrčenimi nogami in rokami na kolenih, drugi so mu skakali na hrbet, bil je kup preznojenega mesa, ki se je opotekal pod težo smeha. 

* 

Se nadaljuje...