Vračal sem se z ure klavirja in služkinji nisem več dovolil, da bi me držala za roko, temveč sem hodil nekaj korakov pred njo (in kako me je peklila ta bedna ječarka za petami!). Ustavil sem se in se skozi rešetke, kosmate od ceste, od rastlinskega prahu, zagledal v okno hišnikovega stanovanja, naslonjeno na pločnik. Koža se mi je ježila ob pogledu na kletni prostor poleg temnih kletnih oddušnikov, poleg skladišča kopirnice. Vedel sem, da od tam spodaj prihajajo miši, ki jih hišnik obglavlja s pastmi.

Skozi rešetke sem videl Costantina, ki je na leseni plošči sestavljal koščke mojega marmornatega mozaika. Spustil sem se na kolena, da bi bolje videl. Imel je pinceto in nekakšen tampon, s katerim je odstranjeval odvečno lepilo. Bil je natančen, koščke je večkrat obrnil, preden jih je nalepil, umival jih je v skledi, jih brisal. Jezilo me je, da tako uživa v tej nekoristni igri, hotel sem oditi tja dol, mu jo iztrgati iz rok. Brcnil sem v rešetko.

Dvignil je glavo, se v hipu vzravnal in stopil na stol, da je lahko odprl okno. Med nama je bila umazana železna rešetka, ob kateri so se ustavljali psi in lulali. Zavpil je, da je preglasil cestni hrup.

»Hočeš nazaj mozaik?«

Odkimal sem, odskočil za korak.

»Če hočeš, ga lahko sestavljava skupaj, pridi …«

Bil je manj plašen kot običajno, morda se je čutil varnega, ker je bil z nogami zasidran v tla svojega doma. Za njim sem bežno opazil njegovo mamo, ki mi je kimala in me vabila k njim. Cvrla je krompir in ga odcejala na rjavem papirju od kruha.

»Bi večerjal z nami?«

Širil se je slasten vonj, od katerega me je zvilo v črevesju in srcu, in najraje bi zajokal. Vzravnal sem se in nekaj trenutkov obstal pred njunima obrazoma, preden sem odšel.

* 

Se nadaljuje...