Njen brat Zeno je stanoval dve nadstropji nad nami, v podstrešnem stanovanju, ki je spominjalo na zlato močvirje, propadajoče cesarstvo.

Bil je umetnostni kritik, visok, močan, strasten, a mračen človek s svetlikajočimi se očmi kot dvema jeklenima frnikolama, z žgočim pogledom. Njegov dom, z vedno zagrnjenimi zavesami, je bil relikviarij starih katalogov in nakopičenih platen, v njem so stanovali samo kipi in njihove sence. Sprejemal je mešetarje, umetnike z norim pogledom, vodenične cerkvene osebnosti. Vatikan je bil v bližini, le nekaj metrov zračne črte stran, s terase njegovega ateljeja se je videla kupola Sv. Petra, okenca na njenem svetlem plašču, let ptičev okoli nje.

To je bilo eno prvih predavanj o umetnosti, ki mi jih je priredil. Nekega ledeno vetrovnega dne me je zadržal zunaj, da sem se premrazil, nisem mu mogel pobegniti v toploto notranjosti. Opletajoč z rokami pod višnjevim nebom mi je opisal izvirni Bramantejev načrt in nato bedni Sangallov projekt z neumnimi pendantivi, ki jih je Michelangelo pozneje zavrgel in se vrnil k prvotni centralni zasnovi bazilike. Bil je samski in groza ga je bilo otrok, toda tistega dne, bilo mi je približno osem let, sem se mu očitno zazdel dovolj odrasel za intelektualni odnos. Nameraval me je preoblikovati, kar si je vedno želela moja mati.

Imel je prijateljico, visoko in koščeno, ki se je motala okrog njega kakor ranjena žirafa in ki je stric ni nikoli pripeljal s seboj na družinska kosila. Zanj je skrbela Georgette. Zgodbe teh dveh sorojencev ne poznam dobro. Moj dom ni bil dom, v katerem bi se govorilo. Vem, da sta zgodaj osirotela, da je Zeno naredil veliko kupčijo s prodajo slike, ki je izvirala iz nekega valonijskega župnišča, in se pojavil pred sestro v porscheju 550 z dvižno streho, enakem tistemu, s katerim se je zaletel James Dean; odšla sta iz Belgije in se vrnila v Italijo. Mati se je poročila, vendar sta si vedno ostala blizu, ena tistih neločljivih zvez, ki se hranijo v mraku spominov. Georgette mu je vodila korespondenco, mu urejala urnik, ga spremljala na konference, ki jih je imel na visokih šolah, v dražbenih hišah, v gorskih in obmorskih hotelih. Odpirala je vrata plemičem v stiski s kosi družinskih zbirk, zavitimi v časopise, pod pazduho, galeristom iz centra, ki so prihajali po strokovno mnenje. Zeno je snel očala, približal zenice k slikam, hodil okrog njih, jih dobesedno ovohaval. Vedno se je zagledal v nekaj daleč od središča, v kak stranski detajl, potezo čopiča, izgubljeno na ozadju. Pred lepoto se je raznežil, zlahka pa se je tudi raztogotil. Zoprni so mu bili rezi Fontane in vseh spacialistov. Včasih so se iz teh maziljenih sob razlegli ukazovalni kriki in ljudje so se spotikaje ritensko umikali proti stopnicam.

Razen toge dlani, ki mi jo je položil na glavo ob kakem božiču, se ne spominjam nobenega prijaznega vzgiba do mene, njegovega edinega nečaka. Dejstvo, da ga je imela mati tako zelo rada, je v meni vzbujalo boječo očaranost in nemo ljubosumje. Tudi oče je imel brata, a je še zelo mlad umrl. Ostala mu je sestra, Eugenia, s kratkimi, nekoliko osivelimi lasmi in oblečena kot moški, poročena, a brez otrok. Naša družina je bila družina togih in ekstravagantnih odraslih ter neštetih starcev. Name, osamljenega otroka, so gledali strahoma kot na nekakšno kafkovsko žuželko, ki bi lahko postala velikanska in jih požrla. Dobival sem depresivna darila, domine, dežnike. Stric Zeno mi je nekoč podaril kamnit mozaik, ki ga je bilo treba sestaviti. Na vrhuncu nekega žalostnega popoldneva sem pograbil težko škatlo in jo zabrisal skozi okno. Skozi lamele na žaluziji sem opazoval padec in videl, kako se je škatla odprla in so se koščki stresli iz nje ter razleteli po vsem dvorišču. Ob gredicah sem zagledal hišnika, ki je pogledal navzgor, in se umaknil. To so bila leta, ko sem sanjaril o samomoru. Nikoli si nisem tako močno želel, da bi se ubil, kot v otroštvu. Vrženi mozaik je bil nekakšen preizkus smrtonosnega padca. Pozvonilo je. 

* 

Se nadaljuje...