»Mojim staršem verjetno ni lahko. Mami sem se že opravičila, da mi je žal, ker nisem edinka, kakršno si je verjetno želela. Žal mi je, ker vem, da sem jo v življenju velikokrat razočarala. Velikokrat sem se ji že opravičila, ker nisem takšna, kot si ona želi, da bi bila. Čutim pa, da sem ji trn v peti. Želim si, da bi me nekoč sprejela takšno, kot pač sem. Mi je pa žal za vsak dan, ki ga nisem preživela z njo. Ko pridem ven, bom več z njo. 

Želim si, da bi se v življenju še enkrat zbudila, mogoče za cel teden, da bi spet videla, kako to je, ko se zbudiš in ne rabiš metadona. 

Čutim, da ne bom dolgo živela. Propalica sem, saj vem, kaj pa sem drugega? Imam tri otroke. To je vse, kar imam. Pa eno neprofitno stanovanje. Saj sploh ne živim. Na socialni pravijo, da si moram najti službo, če hočem dobiti otroke nazaj. Kako naj si jaz s tako kazensko evidenco najdem službo? Kdo me bo pa vzel? Saj bo vsak mislil, da mu bom kradla. In kaj bom torej imela, ko bom prišla ven?! Opet jovo na novo s tristo štiridesetimi evri na mesec. No, mogoče bodo do takrat že dvignili socialno podporo, mogoče na tristo šestdeset. Pa živi s tem.

Delati ne morem. Toliko let sem že na metadonu, da bi se lahko invalidsko upokojila. Na zavodu me hočejo na vsak način spraviti v mirovanje. Ampak, kako naj potem preživim? S temi tristo evri na mesec ne morem ne živet ne umret. Nekaj je treba potem še zraven početi. A naj drogo prodajam? Ne, me bodo takoj prijeli. Ostane samo še preprodaja metadona. Preživeti je treba. Mogoče bi morala ukrasti ogromno vsoto. Sedim za štiristo evrov ukradene hrane. Če bi ukradla veliko vsoto, bi vsaj živela na veliki nogi. Ko bi šla domov iz zapora, bi vsaj nekaj imela.

Mogoče bi bilo fajn, da bi nehala z drogo. Jaz se za drogo nekako skrivam. Nočem se spucat, govorim, da bom doživljenjski odvisnik. Strah me je krize in pozabila sem, kako se sploh normalno živi, čeprav si tega zelo želim. Šele kasneje v življenju sem se začela zavedati, da kolikor mi je droga dala, mi je tudi vzela. Sčasoma sem izgubila vse. Želim si, da bi se v življenju še enkrat zbudila, mogoče za cel teden, da bi spet videla, kako to je, ko se zbudiš in ne rabiš metadona.« 


Preberite še izpovedi drugih začasnih stanovalk ženskega zapora na Igu. Shia sedi za zapahi zaradi gospodarskega kriminala, Luna pa zaradi goljufije.