Izpoved mlade vdove

Saša, nikoli te ne bom zapustil!

Zgodilo se je pred približno štirimi meseci. Petintridesetletna Kranjčanka Saša Suhadolnik ne bo nikoli pozabila tistega torkovega večera, ko se njen Primož ni vrnil domov. Na poti s službene poti je po pristanku z letalom doživel možgansko kap, padel v komo in štirinajst dni pozneje umrl. Pustil jo je samo s šestmesečnima dvojčicama, nedokončano hiško njunih sanj in v izjemno zapletenem pravnem položaju.

Dolgo in večkrat s solzami v očeh sva se pogovarjali minuli teden, prav v torek. Saša se natančno spominja kot večnost dolgih ur groze, ko od njenega zaročenca – le dva dni po tragičnem dogodku bi praznovala tretjo obletnico zveze, prav tako sta se pogovarjala o skorajšnji poroki – ni bilo več glasu. Niti enega samcatega SMS-sporočila.

Poleti, ko je šel na svoje zadnje potovanje, me je stisnilo pri srcu. Takrat se je prišel od mene poslovit kar trikrat zapored in me vprašal: A je kaj narobe? Naj ostanem? Pa sem pregnala zle slutnje, nisem ga želela obremenjevati in sem rekla, da je vse v redu in naj gre.  

Izrael, Dunaj, kap

»Vračal se je s službenega potovanja v Izraelu. Že popoldne se mi ni več oglašal in obšla me je slutnja, da nekaj ni v redu. Upala sem, da je kaj narobe s telefonom. Po drugi strani se mi je zdelo neverjetno, da se mi ne bi kako drugače javil. Z Dunaja bi moral poleteti do Brnika s pristankom ob pol deseti uri zvečer, vendar ga na letalu ni bilo. Takrat sem bila že v popolni paniki.« Preklicala je vse od letališča do ambasade v Izraelu in na Dunaju. Njena mama je šla okoli polnoči na letališče Jožeta Pučnika. Tam so bili le še varnostniki in dejali, naj gre domov, saj je treba za več informacij počakati do pete ure zjutraj. Saša pa ni mogla več čakati. Klicala je avstrijskega letalskega prevoznika, s katerim je potoval. »Podatkov mi uradno ne bi smeli dati, a sem jokala in jih prosila, rotila, naj mi povedo vsaj to, ali je pristal na dunajskem letališču, da vem, kje ga sploh iskati. Prvi so bili, ki so mi povedali, da je prispel, vendar so ga odpeljali v bolnišnico. To sem izvedela okoli pete, pol šeste ure zjutraj, kmalu zatem pa me je poklical tudi policist z Brnika, s katerim so stik navezali policisti z Dunaja. Po telefonu sem poklicala bolnišnico in izvedela, da so me iskali vso noč, ker je imel Primož telefon zaklenjen s kodo. Dodali so, da je doživel hudo možgansko kap in naj pridem čim prej.«



Težav z zdravjem ni imel

Njuni dojenčici Sabrina in Sofija sta ostali v varstvu, medtem ko se je Saša nemudoma odpravila proti avstrijski prestolnici. Usoda je odločila, da njena rizična nosečnost in prezgodnje rojstvo hčerkic – kot dvojčici sta se rodili v sedmem mesecu in precej časa preživeli v inkubatorju – nista bili dovolj hudi, stresni preizkušnji. Primož je štel 43 pomladi in nikoli prej ni imel težav z zdravjem. Ni popival, kadil, prehranjeval se je zdravo in skrbel za redno telesno dejavnost; ni imel denimo povišanega holesterola ali diabetesa oziroma drugih tipičnih rizičnih dejavnikov. Vedno je pokal od energije. Prav zato je Saša doživela toliko večji šok, ko ga je zagledala, kako leži v komi. »Razložili so mi, da se je med pristankom z letalom zaradi pritiska odtrgal krvni strdek. Med obdukcijo so odkrili luknjico na srcu, za katero prej nihče ni vedel. Skozi to luknjico je šel strdek v možgane in sprožil kap.« Z mislimi in sumničenjem, da bi bil vzrok zanjo lahko tudi kje drugje, se ne ubada, saj je pridobila več zdravniških mnenj z vsega sveta. »H kapi je zagotovo pripomogel tudi stres, saj je imel Primož zelo odgovorno službo. Delal je za HP (ameriško korporacijo za informacijsko tehnologijo, op. a.). Po izobrazbi je bil ekonomist, oba pa sva delala magisterij iz ameriških študij. (Saša je trenutno na porodniškem dopustu, po končanem študiju angleščine pa je delala kot turistična vodnica in avtorica člankov na temo turizma, op. a.) Zaposlen je bil v Pragi in potovanja po vsem svetu so bila zanj nekaj običajnega. V Izrael je šel prvič in se je tega zelo veselil. Tam so ga tudi zelo lepo sprejeli.«

Po živčnem zlomu je tudi moja družina rekla, da mi ne znajo pomagati. Dežurna reševalca sta me vprašala, ali grem z njima v psihiatrično bolnišnico Begunje. Privolila sem. Doma te vse še bolj spominja na izgubo. 

Nov šok, smrt in dr. Angel

Saši se je med izgubljanjem duše dvojčice, kot opiše Primoža, začelo dozdevati, da živi v nočni mori. Na Dunaju je bila skoraj vseh štirinajst dni. O tamkajšnjem zdravstvenem osebju ima zgolj najlepše besede, saj so ji bili v izjemno čustveno oporo. Primoža so obdali s slikami punčk in mu predvajali ptičje petje. Tako zdravniki kot sestre in čistilke so jokali skupaj z njo, pa vendar računa za njihove storitve do danes ni dobila. »Po enem tednu, ko se Primož ni odzival, so nam zdravniki dejali, naj se pripravimo na slovo, saj takšna kap pušča najhujše posledice. Na veliko presenečenje vseh se je vendarle začel prebujati, kar se je videlo po mimiki na obrazu. To je bil nov šok. Naredili so dodatne teste in ugotovili, da bi mu, tudi če se prebudi, delovale le obrazne mišice, druge motorike ni bilo več. To pomeni, da bi se vsega zavedal, telo pa ne bi funkcioniralo. Bil je izjemno aktiven in vse, kar si je zares želel, je bila družina, in če ne bi mogel tekati za najinima punčkama, bi bilo to zanj huje kot smrt. Kljub diagnozi smo ga nameravali prepeljati v jeseniško bolnišnico, a med pripravo na transfer je še en strdek povzročil pljučno embolijo in takojšnjo smrt. Prav v tistih urah, ko ni bilo nikogar pri njem – tudi njegova starša sta odpotovala nazaj domov – se je, o tem sem prepričana, sam odločil, da bo odšel. Pozneje sem izvedela, da mu je v trenutku, ko je umrl, zdravnica s priimkom Angel na srce pritisnila fotografijo mene in najinih deklic.«



Od pregorelosti do Begunj

Saša je, pa čeprav so ji pri skrbi za hčerki pomagale mama in prijateljice, zaradi peklenskega stresa in žalovanja v le treh tednih izgubila deset kilogramov. Poleg vsega je bila prisiljena urejati nedokončane posle, ki jih je vodil njen pokojni partner. »Odgovoren je bil za distributerje v državah Vzhodne in Srednje Evrope ter Izraela. Sprva sem, vsa v adrenalinu, mislila, da ga zmorem nadomestiti, a to je bila seveda utvara. V določenem trenutku sem popolnoma opehala ter pregorela. Po živčnem zlomu je tudi moja družina rekla, da mi ne znajo pomagati. Dežurna reševalca sta me vprašala, ali grem z njima v psihiatrično bolnišnico Begunje. Privolila sem. Doma te vse še bolj spominja na izgubo. Nisem mogla presekati vezi s preteklostjo. Poleg tega sem si srčno želela nekoga, ki bi me poslušal. Samo to.« V Begunjah je bila dvakrat po štiri dni. Povedali so ji, da mora najprej poskrbeti zase, če želi skrbeti še za kogar koli drugega.

Rada bi poudarila nesmiselnost fraze, ki jo slišimo pogosto: Pokliči, če kar koli potrebuješ! Ko se ti zgodi nekaj takšnega, kot se je meni, ne boš nikoli poklical. Kar res šteje, je prisotnost, pa čeprav ni izgovorjena niti ena beseda.  

Med žalovanjem čistiš vse

»To, da sem ostala v Begunjah, nekako pod prisilo, je bilo natančno tisto, kar sem potrebovala v tistem trenutku. Takrat se je zgodil obrat. Ne nazadnje sem se prvič naspala in začela spet normalno jesti ter prišla v stik s sotrpinkami v procesu žalovanja.« Tudi pogovori z njimi, ne le z zdravniki in sestrami, so ji ogromno dali, v nasprotju z večino odzivov njenih bližnjih, pravi Saša in poda svoj vidik, zakaj se to v družinah tako pogosto dogaja: »Eden od razlogov je, da so tudi oni čustveno prizadeti, zato ti v resnici ne morejo pomagati. Nekdo je po naravi bolj čustven, drugi manj, zato ne zna izreči pravih, spodbudnih besed. To, da v situaciji, v kakršni sem bila, dobim denimo nasvet, naj ne jokam, je seveda zgrešeno. Treba je izraziti, dati iz sebe vse, kar se nakopiči v tebi! V obdobju žalovanja ti mora biti dovoljeno, da si žalosten, jezen, da kričiš in noriš, se prav tako z vsemi skregaš, saj na dan privrejo tudi vse druge izgube. Takrat čistiš vse – tudi za nazaj. Nekateri pristanejo v Begunjah šele nekaj let po izgubi bližnje osebe prav zato, ker si niso dovolili žalovati. So se raje vrgli v delo in drugo, denimo v alkohol in podobne omame, da bi otopili čute.« Saša poudari, da žalovanje v osnovi ni depresija, ki jo zdraviš z zdravili, temveč krizna situacija. Še vedno obiskuje krizno psihologinjo, ki jo zna poslušati in jokati z njo brez obsojanja.



Sledi poslanstvu, ne odlašaj!

Svojemu dragemu v spomin je Saša pripravila prav poseben pogreb z raztrosom na Šobcu. Nad njim sta namreč gradila hišo, ki jo namerava tudi dokončati. »Bila je izjemno lepa slovesnost, na kateri smo predvajali njemu ljube pesmi, denimo najino z naslovom All of me glasbenika Johna Legenda, njegovi prijatelji pa so izbrali Siddhartino Samo edini. Sama sem imela govor. Primož je bil izjemno sposoben, uspešen, pravi genij za številke, a jaz bi ga opredelila v prvi vrsti kot učitelja, pa čeprav za to ni imel uradne izobrazbe. Užival je v podajanju znanja. Bil je in je še vedno moj veliki učitelj. Glavna lekcija, ki sem jo dobila po njegovi smrti, je, da moraš slediti svojemu poslanstvu, temu, kar te veseli in ti daje v življenju več smisla. Ne odlašaj! Primož je bil po eni strani rojen za svojo službo, po drugi strani pa ga je neznansko vleklo v delo z otroki, da bi jih denimo učil smučanja, ki ga je tudi sam oboževal. Verjamem, da bi ga to še bolj notranje izpopolnjevalo. Splošno gledano je znal uživati življenje, morda še preveč. Včasih bi se moral malo ustaviti. Vsem je pomagal, bil je dober človek. Mogoče celo predober.«

Njegovo prisotnost čuti

Daje ji znake. Denimo med vožnjo z avtom, ko ji je bilo najhuje in ga je prosila za pomoč, se je vsakič na radiu pojavil oglas za spletno stran za zmenke, na kateri sta se spoznala. Dobila je ogromno odgovorov in napotkov, kaj je zares pomembno. Najhujšega sovražnika sodobnega človeka se premalo zavedamo, tj. stresa, zatrjuje Saša: »Stvari, ki jih moramo delati zase, vedno znova prelagamo na jutri, pojutrišnjem. Tisti dan pa ponavadi nikoli ne pride. Sama sem bila prisiljena, da se posvetim sebi. Počnem stvari, ki me energetsko odpirajo, denimo izvajam jogo in se poglabljam v karmično diagnostiko.«

Kar se moram še naučiti na podlagi Primoževe smrti, je, da se ne smem tako razdajati za druge, kot se je on. Prepogosto ni znal postaviti meja pri ljudeh in v okoliščinah, ki so mu povzročali stres. 

Zakaj?! Karma!

Sašin odgovor na težko vprašanje, zakaj je Primož umrl in s tem sprožil cunami bolečine, je bliskovit in odločen: »Karma! Bila sem zgolj spremljevalka njegove karme, na to nisem imela vpliva. Sem pa globoko v sebi slutila. Že pri svojih 43 letih je namreč z mislijo na najini punčki napisal oporoko. To je bilo po tistem, ko sva se pozimi pogovarjala o stopnji rizičnosti njegovih poletov z letali. Poleti, ko je šel na svoje zadnje potovanje, me je stisnilo pri srcu. Takrat se je prišel od mene poslovit kar trikrat zapored in me vprašal: A je kaj narobe? Naj ostanem? Pa sem pregnala zle slutnje, nisem ga želela obremenjevati in sem rekla, da je vse v redu in naj gre.« Vse dni njegovega bivanja v Izraelu sta bila v stiku. Saša s tresočim se glasom opiše njun zadnji pogovor: »Imela sem slab dan in na moje besede, da imam le njega, je odvrnil: Saša, nikoli te ne bom zapustil! Zadnja stvar, ki mi jo je napisal na vibru, ko sem mu pošiljala slikice najinih punčk in mu pisala nekaj v zvezi z njima, pa je bila: Vse bomo zrihtal!« Iz vsega tega je spoznala, da ji karma pravi, naj ne sprejme vloge žrtve. »Še vedno žalujem. Ni dneva, da ne bi jokala, a tudi v Primožev spomin moram iz tega življenja povleči kar največ. Močna moram biti ne nazadnje za svoji hčerki, moja naloga je, da to lastnost predam oziroma privzgojim tudi njima,« pove odločno, medtem ko ji v oči privrejo solze.



On, moj dušni pomočnik

Od nekdaj je verjela, da smo ljudje več kot le telo in nas v prvi vrsti osmišlja energija. Da se s smrtjo ne konča vse. S Primožem se še vedno pogovarja s pomočjo meditacije. »Njegova naloga tam, kjer je zdaj, ni le to, da razčisti svoje stvari, ampak je tudi moj dušni pomočnik. Ostaja z nami, tudi ob najinih deklicah. Že zdaj sta mu podobni, sploh Sofija. Vidim razliko, pa čeprav sta enojajčni dvojčici. Obe pa sta po njem pravi dobrovoljki,« se nasmehne in pokaže fotografijo njega ter hčerkic; prav zares so videti simpatični, dobrodušni. »Kar se moram še naučiti na podlagi Primoževe smrti, je, da se ne smem tako razdajati za druge, kot se je on. Prepogosto ni znal postaviti meja pri ljudeh in v okoliščinah, ki so mu povzročali stres.« Zavedela se je, da si lahko brez slabe vesti dovoli biti tudi malo sebična. Sebe postavlja na prvo mesto zato, da bo boljša mama in boljši človek. Prav srce parajoča tragedija se je, ironično, izkazala kot njena najboljša učiteljica. »Nekatere stvari, ki so bile značilne za Primoža, zdaj naprej živijo v meni. On je znal biti bolj sočuten kot jaz in šele zdaj si dovolim čutiti. Prepričana sem, da lahko sedim tukaj in se pogovarjam z vami o teh stvareh tudi zato, ker mi energijo daje on. Bil je človek akcije, zdaj bom to postala jaz.« Pri tehbesedah jo premaga jok. »Težko je, kadar gre izjemen človek. Do njega ne čutim le ljubezni, ampak tudi silno hvaležnost.«

Moja prijateljica mi je priznala, da ni vedela, kaj naj reče, in me je z izjemno težkim srcem prišla obiskat, pa je to kljub temu storila in jokala z menoj. To je tisto pravo, kar je nekaj vredno, in tega je premalo. 

Končno pripravljena na boj

Plaz, ki ga je sprožila povsem nepričakovana smrt življenjskega sopotnika, zadeva tudi zapuščino. »Gre za stvari, ki so me obremenjevale in me še vedno. To je konec, ki ga v resnici ne dobiš, kljub lepemu pogrebu. Zavedam se, da nekaterih zadev ne moreš prehiteti, ker niso odvisne le od tebe. Moja prva naloga je, da se borim za punčki, njuno prihodnost. Najprej sem mislila, da teh zapletov ne bom prenesla, zdaj ko sem si duševno opomogla, pa sem pripravljena na boj. Tudi to lahko speljem. Vse do te situacije sem se zelo bala konflikta, prepirov. V teh se je namreč treba znati postaviti zase, če nočeš biti poražen. Ne Primož ne jaz nisva imela lahke zgodovine, vendar tega nikoli nisva zares predelala. Oba sva šla v svet in si okrepila samozavest na podlagi posla, v sebi pa sva še naprej nosila ogromno bremena, izgub.«



Šteje le prisotnost

Žal nas včasih šele odhod ljubljene osebe zbistri, razjasni pogled. »Primoževa smrt mi je vrnila nekatere stvari, ki sem jih v otroštvu izgubila. Nekateri bližnji so se šele zdaj zbudili. So zame tukaj in zdaj. Rada bi poudarila nesmiselnost fraze, ki jo slišimo pogosto: Pokliči, če kar koli potrebuješ! Ko se ti zgodi nekaj takšnega, kot se je meni, ne boš nikoli poklical. Kar res šteje, je prisotnost, pa čeprav ni izgovorjena niti ena beseda. Moja prijateljica mi je priznala, da ni vedela, kaj naj reče, in me je z izjemno težkim srcem prišla obiskat, pa je to kljub temu storila in jokala z menoj. To je tisto pravo, kar je nekaj vredno, in tega je premalo.«

Saši kljub zadrževanemu joku uspe pogovor skleniti ne le modro, temveč tudi vedro: »Kar je nespremenljivo v življenju, so samo rojstvo, smrt in davki. S to razliko, da se o rojstvih in davkih veliko pogovarjamo, o smrti pa ne. Napaka. Sama se je ne bojim več, kar pa ne pomeni, da nočem živeti. Prav nasprotno.«

Zagotovo drži, kar je dejal Lao Tzu: Življenje in smrt sta ena in ista nit, le da nanjo gledamo z različnih strani.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE