Bržčas si lahko obetamo za sol novih obrazov, predvsem pa največ starih ali pač delno prenovljenih, kajti stranke se tik pred zdajci rade malce razcepijo, preimenujejo in si umišljajo podobne estetske posege. Potem najemajo svetovalce, PR-komunikatorje, medijske stratege, retorike, modne sposobneže in kdo ve koga še vse; skratka, takšne estetske mehanike, ki volivke in volivce prepričujejo, da so njihovi kandidati nesporno najboljši. In potem se pojavijo še politično profilirani in kakopak visokousposobljeni analitiki, ki bodo jeli drobiti, zakaj je ta boljši ali pač slabši od drugega. No, in ta predvidljiva agitacija se bo začelo pospešeno vrteti brž po 1. januarju in se bo zgoščevala vse tja do junija 2018, ko bomo dobili zmagovalca – znabiti celo novo oblast. Novo, staro, kdo bi vedel, kaj bo odločilo volilno telo. Jasno, vedeti moramo, da brez škandalov ne bo šlo, časa je sicer relativno malo, da odprejo predale in iz njih potegnejo takšne in drugačne prašne delce, dokumente, dokaze, no, kaj takšnega. In zakaj me, poleg že navedenega, veselijo parlamentarne volitve? Ker vem, da bo drugače. Ne sicer nujno bolje, ampak drugače skorajda zagotovo. In tretjič, veseli me tudi zato, ker vsakokratna odhajajoča oblast tik pred zdajci, a še dovolj zgodaj, v upanju na odpustke prične ljudem metati drobtinice suhega kruha. Poglejte, kaj vse so z nami skomunicirali v minulem tednu: zvišanje olajšave za študente, prenova sistema normiranstva, neobdavčena božičnica, začasna zaustavitev rušenja črnih gradenj, zvišanje plač ravnateljem šol in direktorjem javnih ustanov, uf in še bo tega. Iz parlamentarnih hodnikov je sicer slišati, da s temi ukrepi velike škode ne bodo naredili, posebnih koristi pa tudi ne. Bodimo realni, saj jih tudi doslej ni bilo, in če že škode ne bo, smo lahko pomirjeni.

Sanjam dan, ko bodo politiki govorili isti jezik kot mi, državljani. Jezik skupnosti. Jezik prihodnosti. 

Kot rečeno, prihajajo politično pestri dnevi, ob katerih pa ne bi smeli ostati slepi in gluhi. Da ne rečem anemični. Ne bi jih smeli odpraviti, rekoč, da se nas ne tičejo, da ni pomembno, ali volimo ali pa ne, češ, saj ne bo nič drugače. Politična pasivnost, bolje rečeno brezbrižnost, je udobna, vsekakor pa ni prava izbira. Ne samo da je pomembno, da volimo, pomembno je tudi, koga. A preden sprejmemo to odločitev, moramo vključiti vse senzorje, predvsem pa znanje in vedenje o tem, v kakšni družbi želimo živeti. In tudi, kaj mi sami lahko storimo za to, da bomo živeli tako, kot želimo živeti. Brez skrbi, zelo veliko lahko naredimo (ne pa vsega). In to veliko je naša osebna odgovornost. Zatorej zbudimo se.



Kritizerstvo, obupavanje ali slepo trobljenje v rog ne prinesejo nobene točke. Nikomur. Odločitev ne sme biti plod simpatij, kaj šele antipatij, temveč mora biti to osebna odločitev vsakega posameznika na podlagi znanja, izkustev in vedenja.

Sanjam dan, ko bomo govorili o naši sedanjosti in prihodnosti. Zrelo in odgovorno. Strpno. Ko bomo govorili o relevantnih temah. Med sabo. Tako v zasebnem kot javnem življenju. Ko nas bodo nagovarjali in vodili ljudje, ki imajo znanje in jasno vizijo (torej moramo takšne izbrati). O prihodnosti. O človeku in sočloveku. Sanjam dan, ko bodo politiki govorili isti jezik kot mi, državljani. Jezik skupnosti. Jezik prihodnosti.

Slutim, da ta čas ni več prav daleč.