No, noči niti niso tako drugačne, kot so bile, ko si bil še tu. Ni to, spim sama kot vedno. Ne čisto sama, Zoja spi na tvojem delu postelje, kot zmeraj. 

Pravzaprav je kar strašljivo, ponoči se mi mnogokrat zdi, da si še živ. Tudi Zoja ponoči ne žaluje. Spokojno je zvita v klobko na tvoji blazini, s smrčkom med sprednjima tačkama. Včasih se zbudim in se igram sama s sabo, s svojo bolečino, čisto resno razmišljam, kako ti bom zjutraj skuhala belo kavo in ti zvila cigareto. Živo si predstavljam vse: od tvojih korakov, ki se bližajo pragu, ropot, ko otreseš škornje, kako vrata pritajeno zaškripajo, ker se bojiš, da bi me zbudil, čeprav veš, da te že čakam v kuhinji, do Zojinega poblaznelega cviljenja, ko veselo poskakuje okrog tebe, in udarcev njenega repa ob čebriček z rožami ob vhodu. In navadno odneham šele, ko me v prsih z vso silo stisne in mi po licih pripolze nepoklicane solze. Včasih me iz takega sanjarjenja zbudijo burja, ki se zaletava v stene, in polkna, ki ob njenih klofutah ranjeno zaškripajo. Od mešanice blaznega strahu in divjega veselja poskočim in obstojim sredi sobe v tanki spalni srajci. Prisluškujem in v tišini iščem tvojo prisotnost, a ne slišim drugega kot tope udarce svojega razbolelega srca. 

Dobro se spominjam, ko je Zoja včasih renčala, če sem ponoči hodila po hiši, ker ji moje početje ni šlo v račun. Odkar te ni, moja nenadna prebujanja in bliskovite skoke iz postelje spremlja le s tihimi, neskončno otožnimi pogledi svojih velikih, vdanih očk. 

Mare, moj Mare, kako te pogrešam, pogrešam, pogrešam ... !!! Pogrešam te do blaznosti. 

Oni tega ne vidijo. Oni tudi niso videli najine ljubezni. Nama pač ni bilo do tega, da bi se kljunčkala na trgu in z roko roki paradirala po vasi, niti do tega, da bi se, potem ko sva bila že poročena, držala pod roko. Čemu? Saj nisva bila starčka, da bi se moral podpirati. 

Najine nežnosti so bile najin svet, samo najino veselje. Kaj pa oni vedo, da sva vsak večer, preden si šel, ob sončnem zahodu šla dol v zaliv in objeta sedela na pomolu, oblita s krvavim slovesom vročega sonca. Kaj pa oni vedo, kako sva ob jutrih v tišini pila kavo, zamaknjena le v blaženost bližine, dejstva, da sva drug ob drugem in da je to vse, kar potrebujeva. 

Veš, Mare, še vedno vsak večer hodim na pomol. A ne gledam več sonca. Mižim, dokler še lahko čutim na svojih licih igro pojemajoče topline. In vsako sekundo si z vsakim vlaknom svoje biti želim, da bi na svojih ramenih začutila tvoje velike dlani. In da bi, ko odprem oči, sedel ob meni s svojim zagorelim nasmehom. Ko na vekah začutim mrak in hlad, si včasih ne upam pogledati ali pa se zazrem v daljave, v temne sive valove. Tako močno upam, da si tu, ob meni, da si ne upam niti glave obrniti, ker vem, da te ni. 

Zadnjič sva z Zojo gledali zvezde in luči tistega velikega mesta v daljavi, o katerem si mi govoril. Rekel si, da me boš nekega dne vzel s seboj, živo se spominjam tvojega glasu: kot ne bi verjel samemu sebi. In jaz sem se počutila kot majhna deklica, ki posluša pravljico za lahko noč, o vilah in morskih deklicah, ki so, a jih nikdar ne srečaš. In prav sva imela. Pravljica je obvisela v večerni sapi nad valovi, kjer se mi včasih zdi, da je obvisel tudi tvoj duh. Tako blizu ga čutim, a vendar ga ne morem doseči. Včasih z dlanjo grabim po zraku, po penah valov, ki se razbijajo ob pomolu, in na trenutke lahko fizično začutim, kako mi je nekaj svilenega, tankega in, oh, kako domačega, spolzelo med prsti. Si bil ti, ljubljeni? 

Od tiste noči, ko si šel, nisem več pela. Takrat me je v grlu neusmiljeno davil jok, a mu nisem hotela popustiti. Bi sploh lahko v miru zaspal, če bi videl moja bleda objokana lica in slišal hlipanje? Ne, tega ti nisem mogla storiti. Zato sem ti vso noč pela uspavanke, tiste, ki me jih je naučila babica, in si rekel, da jih bova pela svojim otrokom. Še ena pravljica, ki ji ni bilo usojeno, da se iz bube sna prelevi v metulja resnice.  


*Z zgodbo Ribičeva vdova je na devetem Oninem natečaju leta 2005 zmagala avtorica Urška Bradeško. Rdeča nit natečaja je bila Tolmun mojega hrepenenja. 

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe Ribičeva vdova.