Podatki, ki so zajeti v zadnjem letnem poročilu Katoliške cerkve v Sloveniji kažejo, da se krščanstvo v svetovnem merilu širi. Ali to opažate tudi pri vas? Je vernikov iz leta v leto več? Mladih ali starih?

Kot mi je znano se krščanstvo širi bolj v ekonomsko manj razvitih deželah, v deželah t.i. tretjega sveta. Kar se tiče naše Evangeličanske cerkve v Sloveniji lahko povem, da je v zadnjih letih bilo nekaj pristopov oziroma včlanitev v katero izmed naših cerkvenih občin, medtem ko izstopov iz naše Cerkve tako rekoč ni bilo. Verniki pa so mladi in starejši.


Pred leti ste slovensko javnost navdušili z odprtomislečostjo, da bi poročili tudi verujoča homoseksualca. Ker se v zadnjem času z begunsko krizo nestrpnost vedno bolj zažira v pore ljudi, nas zanima, kakšno je vaše stališče do tujih religij. Lahko v sožitju sobivajo v istem prostoru?

Sama verujem, da je Bog Duh z velikim D. Je energija, sila, življenje, ljubezen. Albert Einstein pravi, Bog je Ljubezen in Ljubezen je Bog, edina Sila, katero človek do zdaj še ni uspel popolnoma spraviti pod svojo kontrolo. In mi VSI smo del tega razum presegajočega Duha, te Ljubezni. Vse religije v svojem bistvu govorijo o istem Duhu – o miru in ljubezni. Jezus je le-to strnil v svojo zlato zapoved, ki pravi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Lk10,27) in dodaja še zlato pravilo »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« (Mt7,12).  Mislim, da so te besede univerzalne.

Če bi se vsak človek, veren ali neveren, trudil živeti po teh zlatih besedah bi lahko vsi živeli v medsebojnem sožitju ter z vzajemnim spoznavanjem in učenjem bogatili svoja življenja. Tisti ljudje, ki svoje versko ali kakršno koli  prepričanje širijo z orožjem, krvjo, prisilo in sovraštvom so, vsaj zame, v veliki zmoti in zablodi. Kajti s tem, da so srce zaprli pred sočlovekom, so ga tudi pred svojim Bogom. Izgubili so svoje bistvo in svoje resnično poslanstvo – biti človek. 

Poti so različne a cilj je isti. Ko bomo to končno spoznali in se začeli medsebojno spoštovati, bomo lahko začeli sanjati o miru in tistem lepem življenju, po katerem vsi hrepenimo. 

Kaj pa porečete na nove oblike 'verovanja'? Mladi danes recimo smisel iščejo v zdravem načinu življenja, meditaciji in jogi, gibanju, potovanjih. Bi lahko temu sploh rekli verovanje? Je mogoče v njih najti uteho ali to nudijo le priznane verske skupnosti? 

Sem evangeličanska duhovnica in svojim vernikom poskušam Boga in Jezusa približati v skladu z našim naukom. Morda bi kdo pričakoval, da bom z vso silo in močjo zagovarjala svoje versko prepričanje, a temu ni tako. Mislim, da se nam Bog daje spoznavati na različne načine. In to spoštujem. Meni sami je najbližji Jezusov nauk, katerega sem sama osebno najbolje spoznala skozi naše evangeličansko učenje. Ljudje smo različni, imamo tudi različne poti iskanja tistega Nekoga ali Nečesa, kar bi nam resnično osmislilo življenje. Poti so različne a cilj je isti. Ko bomo to končno spoznali in se začeli medsebojno spoštovati, bomo lahko začeli sanjati o miru in tistem lepem življenju, po katerem vsi hrepenimo.


Bi izbira veroizpovedi morala biti stvar posameznika ali vzgoje? Je naloga staršev, da otroku predstavijo religijo že v mladih letih, ali naj raje počakajo, da dozori in se lahko odloči sam?

Z možem se trudiva hčerko vzgajati v duhu Jezusove zlate zapovedi. Saj religije ne učijo nič slabega, če so seveda predstavljene v svoji resnični luči. Obenem pa jo učiva tudi tega, da je sočloveka treba spoštovati ne glede na drugačnost. Če bo moj otrok nekoč drugače veroval, čutil ali razmišljal in v tem našel svoj Jaz, svoje bistvo, bom to seveda spoštovala.