Še vedno imam pred očmi podobo, kako carinica v naročju drži Ayana, oblečenega v medvedka, medtem ko sem sama opravljala pregled. To je bilo sinkovo prvo potovanje in zdaj, če povem po pravici, niti ne vem, kolikokrat je že potoval z letalom. Morala bi prešteti, kajti njegova potna lista sta že polna vizumov. Pravi mali popotnik, vedno vznemirjen in navdušen, ko letiva ali v Indijo k očiju ali v Slovenijo k babici in dedku. Ponosna in hvaležna sem, kako zelo prilagodljiv in nezahteven je že od prvega potovanja. No, takrat tako ali tako ni počel drugega, kakor spal in se dojil, hvala bogu mu tudi pritisk ni povzročal težav in najin prvi skupni let je bil fantastičen. Moj pogum, da grem sama z njim na pot, je bil poplačan.



Prvo leto smo preživeli razpeti med Indijo in Slovenijo. Logistično in finančno je vse skupaj postalo preveč naporno in morala sva se odločiti, kje si bomo ustvarili dom. Mož je pred tem nekaj let delal v Dubaju, vendar se za to možnost nisva odločila. Biti sama z dojenčkom v popolnoma tuji deželi, brez prijateljev ali znancev, vse dneve verjetno v kakšnem majhnem stanovanju, medtem ko bi bil on v službi. Ne hvala. V Indiji in Sloveniji se tudi nisva videla in padla je odločitev. Gremo na Filipine! Spet nekaj, o čemer sva oba sanjarila. Prijateljica iz Slovenije je prav tako nekaj let živela tam, na otočku Boracay, zato sem z njo navezala stik, da pridobim čim več informacij.



No, resničnost je nekoliko odstopala od njenih informacij. Rečeno je bilo, da je življenje tam krasno, da je na voljo dobra zdravstvena oskrba, da je poceni, da se da dobiti službo, skratka, vse pozitivno, in to nama je dalo toliko poguma, da je bila odločitev dokončna. Gremo na Boracay! Gremo tja, kjer so bele peščene plaže! Greva uresničit sanje! Mož je bil odločen, da bova imela restavracijo na plaži, jaz pa sem sanjarila o vrtcu. Kako krasno se je slišalo vse to ...



Prišel je težko pričakovani dan odhoda. Mož je prej odletel v Indijo, da je uredil vse potrebne dokumente, pričakal pa naj bi naju v Manili, od koder smo se skupaj odpravili proti sanjskemu otočku. Tokrat naju je z Ayanom na Brnik odpeljal moj oči. Ti odhodi in slovesi so mi še vedno popolnoma odveč, predvsem pa težki, saj vidim, kako zelo hudo je staršem, ki dejansko trpijo zaradi mojih odločitev. Najbolj mi je bilo všeč, če me je na letališče odpeljala prijateljica ali brat. No, ko je napočil dan D, je šlo vse narobe. Malce smo že zamujali, bil je petek. Oči naju je z Ayanom pobral za Bežigradom, in kot nalašč se pas na otroškem stolčku ni hotel zapeti. S čela mi je kapljal pot, v sebi sem norela. Končno mi ga je uspelo ukrotiti in šli smo na pot. Takoj ko smo se priključili na avtocesto, pa je nastal zastoj. Avtomobili se niso nikamor premikali, čas je tekel, in jasno je bilo, da se je zgodila prometna nesreča in da avtocesta ne bo prosta še nekaj ur. Katastrofa! Zamudila bom polet! 

Oči je bil k sreči miren. Zapeljali smo z avtoceste in se po stari cesti, ki je nihče od naju ni poznal, odpravili proti letališču. Na cilj nam je uspelo priti pravočasno, vendar živčne vojne še ni bilo konec. Ob predaji prtljage so me opozorili, da krepko presegam težo in da moram razliko doplačati ali pa odvečne kilograme odstraniti iz prtljage. O groza! Ne vem, koliko ur sem porabila, da sem v najina kovčka zložila res tisto najnujnejše! Ni mi preostalo drugo, kot da izločim tiste prve stvari, zaprem kovček, stečem nazaj do okenca, oddam prtljago, se na hitro poslovim od očeta in končno grem. Ayan je ves čas pridno opazoval, kaj se dogaja, zato je bil kaos, ki se je kopičil okoli mene, mnogo lažje ukrotljiv.



Pa sva le sedla na letalo in srečno priletela v Manilo, kjer naju je čakal mož. Naslednji dan smo se odpravili na obljubljeni sanjski otoček. Še en notranji let, nato pa ladjica, ki nas je odpeljala do otočka, in še vožnja z rikšo. Oh, ko pomislim, je bila pot do cilja res težka in naporna, a Ayan je vse lepo prenašal. Ko smo končno prispeli do stanovanja, ki smo ga najeli vnaprej, sem doživela šok. Kaj? To je to za ta denar? Kuhinja brez vsega, samo ena sobica s straniščem in obljubljeni vrt pred hišo ... neurejen, s kokošnjakom, skratka, neprimeren za otroka, ki še niti hodil ni. Popolno razočaranje, a skušala sem ostati pozitivna. 

Toda žal ni šlo. Po manj kot dveh tednih sva ugotovila, da sva naredila ogromno napako! Službe ni bilo mogoče dobiti. Na otoku ni bilo nikakršnega znaka o kakršni koli kulturi, tradiciji. Poleg tega, da je bilo vse strašno drago in smo na teden za osnovno prehrano porabili več kot 200 evrov, mi niti ljudje tam niso bili všeč. Karaoke in alkohol ter masovni turizem niso bili za nas. Kljub čudovitim plažam nas otok ni prepričal. Vztrajali smo dobrih pet mesecev, potem pa mi je bilo dovolj. Dovolj mučenja in vztrajanja in moža sem prosila, da zapustimo otok in gremo nazaj. V Indijo.



Zapustiti otok je bilo še težje, kakor priti do tja, a nam je uspelo in v Indijo smo prispeli zadnjega decembra in novo leto preživeli v taksiju na poti v Puškar. Včasih je treba narediti tudi napačen korak, ki te nato pelje na pravo mesto. Očitno je bilo naše mesto v Indiji.


*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se bodo končale v petek, 29. septembra 2017. Ne zamudite zadnjega poglavja!