Smo vsi ljudje ranljivi?

Vsak človek ima področje, na katerem je bolj ranljiv. Na ranljivost se lahko odzovemo na dva načina. Prvi je, da jo poimenujemo ranjenost in jo dojemamo kot šibkost, pri drugem pa ranljivost sprejmemo, se zavedamo, da jo imamo, a znamo z njo živeti in iz nje črpati moč. 

Odnos je vedno nepredvidljiv, nikoli ga ne moremo vnaprej opredeliti. Vprašanje je, kako pristno vstopamo vanj. Smo odprti ali se skušamo zavarovati z vrsto obrambnih mehanizmov? 

Mnogo je takšnih, ki jo dobro skrivajo, posebno v intimnih odnosih.

Gradijo nas izkušnje iz odnosov, bližnji so ti odnosi, globlje nas gradijo ali rušijo. Ranljivost v odnosu ponuja odprto držo za raziskovanje, za čustveno prisotnost, prepoznavanje in izražanje. Odnos je vedno nepredvidljiv, nikoli ga ne moremo vnaprej opredeliti. Vprašanje je, kako pristno vstopamo vanj. Smo odprti ali se skušamo zavarovati z vrsto obrambnih mehanizmov? Nujno je, da odnos vsebuje ranljivost, sicer ne bo napredoval.


PREBERITE ŠE: Odnos na razpotju



A vendar je ranljivost povezana s čustvi, čustev pa v naši kulturi ne jemljemo preveč resno?

Kadar imamo opravka z umom, že ščitimo svojo ranljivost. Z možgani si lahko razložimo vrsto stvari, poznamo navodila za uporabo, zato lahko predvidimo rezultat. S čustvi ni tako; ko so zraven, smo ranljivi. Ne moremo ne biti ranljivi! Odvisni smo od odziva drugega, dokler smo bitja odnosov, bomo dovzetni za ranljivost. Tisti ljudje, ki želje po odnosih nimajo, se pred njimi nekako zaprejo, se ranljivosti izognejo. 

Če otrok dobi negativen odziv bližnjih na izražanje svojih čustev, si bo to zapomnil in deloval, kot da je izražanje čustev nekaj slabega. 

Zakaj je tako težavna?

Ukvarjanje z ranljivostjo je težko, nihče ga vnaprej ne želi. Spremljata jo dve ključni čustvi, strah in sram. Strah nas je, ali bomo sprejeti in slišani, če se to ne zgodi, občutimo sram. Ranljivost je povezana z notranjo intimo. Vsega ravnanja s čutenji se sprva naučimo doma, zelo je pomembno, kakšne so te izkušnje. Če otrok dobi negativen odziv bližnjih na izražanje svojih čustev, si bo to zapomnil in deloval, kot da je izražanje čustev nekaj slabega. To lahko uravnavamo na dva skrajna načina, da signale poudarjamo in s tem pretiravamo ali jih preprosto odrežemo. Ustrezna pot je zavedanje, da čustvo lahko izraziš in se s tem celo razbremeniš. Čustvena stanja nosimo drug z drugim, čustva si dobesedno delimo. Če jih drugi sprejme, jih laže sprejmemo tudi sami, če nas pri tem zavrne, imamo sami več dela.


PREBERITE ŠE: Ko vas v odnosu nihče ne sliši



Kdaj ranljivost postane nevarna?

Pretirana ranljivost je, kadar izgubiš sebe, če vso lastno vrednost in samospoštovanje predaš v roke drugemu. Ni mogoče, da sramu ne bi občutili, a se ga lahko naučimo obvladati, da vseeno izrazimo to, kar nam leži na duši. Ranljivost je problematična takrat, ko je pravzaprav ranjenost, ko človek niti sam pri sebi ne ve, kako bo izkušnja nanj vplivala, zato povzroči še več ranjenosti. 

Pri zdravljenju ranjenosti je izredno pomembno, da imamo človeka, s katerim si delimo varen prostor, kjer se lahko izpovemo. Umaknemo se iz odnosa, kjer je ranjenost prišla na plan, da pri sebi razčistimo, od kod pravzaprav izhaja. 

Kako bolečino pozdraviti?

Zdravljenje se začne s prepoznavo telesnih signalov, ki nakazujejo ranjenost. Tako odkrivamo področja, ki so problematična. Pri ženskah so to partnerstvo, materinstvo, odnos z materjo, telesna samopodoba in pretirana pričakovanja. Pri moških je povezano s statusom in zakrivanjem ranljivosti, njim družba niti ne dovoli, da bi bili ranljivi. Pri zdravljenju ranjenosti je izredno pomembno, da imamo človeka, s katerim si delimo varen prostor, kjer se lahko izpovemo. Umaknemo se iz odnosa, kjer je ranjenost prišla na plan, da pri sebi razčistimo, od kod pravzaprav izhaja.


PREBERITE ŠE: Epidemija moških, ki odhajajo



Težka bolezen je velika preizkušnja ranljivosti.

Katera koli bolezen je izkušnja, ki pride kot strela z jasnega in popolnoma poruši dojemanje sveta. Občutek imaš, da te izda telo, na primer pri psihičnih boleznih, ali da si sam izdal telo, recimo pri raku. To v človeku povzroči šok, ki ga spremlja negotovost o izidu zdravljenja in obvladovanja težave. Bolezen je velika ranljivost, kar je povezano s telesom, nas dobesedno dela ranljive. 

Tu ni enostavnih rešitev, vsak človek je svet zase. Prva pot je iskanje trdnih tal pod nogami, osmišljanje življenja in usmerjanje k pozitivnemu. 

Kateri občutki so najtežji?

Veliko je sramu, pričakovanja narekujejo zdravo in lepo telo, bolezen pa pravi, da je s človekom v osnovi nekaj narobe. S tem se je težko spopasti in sebe pogledati v novi luči. Sram spremlja krivda, da zase nismo skrbeli dovolj. Nujno se je o tem pogovoriti, odmisliti krivdo in sram. To je težko, tudi odzivi okolice pogosto temeljijo na strahu, odporu, umiku, kar bolnika dodatno prizadene. Bolezen vpliva na svojce, tudi oni so podvrženi občutkom, ki se sprožajo ob skrbi za bližnjega. Tu ni enostavnih rešitev, vsak človek je svet zase. Prva pot je iskanje trdnih tal pod nogami, osmišljanje življenja in usmerjanje k pozitivnemu. Če čutiš, da te grabi malodušje, si moraš to priznati in se s tem spopasti.


PREBERITE ŠE: Vas je simpatija posadila na čakalno klop?



Čustev, ki spremljajo bolezen, torej ne gre jemati tako zlahka.

Zdravljenje je zahteven in dolgotrajen proces. Najpomembneje je, da se človek pomiri s trenutnimi okoliščinami in se nato usmeri naprej, v izboljšanje stanja, ne glede na to, kaj je do trenutnih težav pripeljalo. Tudi telesne bolezni so bolezni odnosov, iz njih izhajajo in jih opredeljujejo. Pri bolezni ni vprašanja da ali ne, moraš se boriti in iskati načine, kako si pomagati. Spremembe so nujne, sicer tudi zdravljenje dolgoročno ne pomaga. 

Včasih je psihoterapija edini prostor za ranljivost. Ravno varen prostor je pogoj, da iz ranjenosti naredimo ranljivost, potrebujemo odraslo varno telo, ki je od nas neodvisno. 

Kako lahko pri tem pomaga psihoterapija?

Psihoterapija je namenjena temu, da je človek pred človekom ranljiv. V tem prostoru ni ranljiv le klient, temveč se kot človek pokaže tudi terapevt sam. Način, kako se odziva na klientove težave, kaže njegovo zgodovino in ravnanje z lastno ranljivostjo. Včasih je psihoterapija edini prostor za ranljivost. Ravno varen prostor je pogoj, da iz ranjenosti naredimo ranljivost, potrebujemo odraslo varno telo, ki je od nas neodvisno. Velikokrat je psihoterapija dobra tudi tam, kjer je človek že na zeleni veji, a je treba ovrednotiti, kakšne posledice je bolezen pustila, tako na ljudeh kot na odnosih.