Lara Jankovič

Rada sem sama, a ne dolgo

Odkrita, temperamentna, radoživa, tudi občutljiva – Primorska jo je ukrojila po svoji podobi. Lara Jankovič je pod žarometi igralka, pevka, šansonjerka, plesalka in aktivistka, ki v teh razburkanih časih poje, »ker je pesem lepša od joka, pa je vendar v njej vsa žalost, ker je pesem lepša od vriska, čeprav je v njej vse veselje«, poje »o svobodi, ker je pesem osvobajala, še preden smo si svobodo priborili, in ker se boj za svobodo nikoli ne konča«. V nežni svetlobi domače dnevne sobe pa je mila in nežna duša, ki poskuša sprejeti svoje strahove in dvome, ohranja otroka v sebi in si dopušča tudi norčavost.

Lara, kako diši svoboda, katere barve je mir?
Svoboda diši po miru in mir mora biti v barvah svobode.

Zdaj smo pod diktaturo kapitala, ki na zunaj ne deluje tako zlovešče, kot v resnici je, se je pa zaril v vse pore našega življenja. Kapital je pred človekom, kar je grozljivo. 

Kako pa diši svoboda, omejena z žico in ograjami v glavah?
To ni svoboda, to je nesvoboda, omejenost duha. Vedno se izkaže, da bolj ko tehnologija napreduje, bolj nazadujemo v duhu in zavesti. Svobode si nisem predstavljala takšne, da bomo tako omejeni, zaprti in da se bomo obdali z žico, da smo domnevno varnejši. V resnici se z žico ne počutim nič varneje, varno bi se počutila v državi, kjer imajo ljudje za preživetje in zato ni kriminala. Bolj ko bodo ljudje lačni in delali za tako rekoč nič, več bo kriminala. To je zame večji problem znotraj države kot ograjevanje od imigrantov. Boriti bi se morali proti temu ter strogo obsoditi vojne in vse države, ki jih podpirajo in nenehno napadajo druge države, ker je terorizem samo odgovor na to.


»Postali smo siti sužnji, zagledani v drobne materialne koristi in minljive užitke. Iskrena ljubezen je bolj redka ptica in strast je postala tržno blago in reklamni slogan. Očitno nas načrtno razosebljajo, da smo vedno bolj vsak zase in sami,« v črno zadenejo vaše besede. Kako se upreti temu?
Z zavedanjem, da izgubljamo vrednote in da smo postali sužnji kapitala. Radi rečejo, da smo bili v prejšnjem režimu pod diktaturo. Koga? Tita, partije? Zdaj smo pod diktaturo kapitala, ki na zunaj ne deluje tako zlovešče, kot v resnici je, se je pa zaril v vse pore našega življenja. Kapital je pred človekom, kar je grozljivo. Tako počasi so nas kuhali kot žabo, da se sploh ne zavedamo, da smo že kuhani, da smo sprejeli kratenje vseh pravic, človekovih, delavskih ... Delamo enkrat več za pol manj, to ne pelje nikamor. Za pošteno delo moramo biti dostojno plačani, od najnižjega plačnega razreda naprej. Rešitev vidim v tem, da se začnemo tega zavedati, da se ne bojimo. Moramo se povezovati in ne smemo dovoliti, da nas individualizirajo. Zadnji čas je, da se spet spomnimo vrednot, kot so sprejemanje, povezovanje, solidarnost, tovarištvo, da stopimo skupaj, saj lahko skupaj premikamo gore.

Vzljubiti moraš svoje staranje, sprejeti vsa obdobja življenja in najti lepoto v tem. Pogledati šestdesetletnico, ki se dobro drži, pleše, športa in je polna življenja, je prava poezija. Takšne ženske so mi zgled! 

Že od otroštva dojemate svet z vidika boja za pravico?
Od nekdaj. Človek verjetno nekaj prinese na svet, seveda se tudi delno privzgoji. Čeprav v družini nismo verni in obiskovalci cerkve, sem bila vzgojena v pravih vrednotah, zato sem staršem zelo hvaležna. Ne morem se sprijazniti s časom, ki postavlja kapital pred človeka. To imam v sebi morda zato, ker sem potomka dveh partizanov, ker imam močen čut za pravičnost, tudi empatijo do sočloveka, in me včasih tako boli, da preprosto ne morem biti tiho. Vedno se čutim dolžno zastaviti glas za najšibkejše, vedno za ljubezen, pravičnost, za resnico. Bila sem sindikalna zaupnica v gledališču v Novi Gorici, ker sem čutila, da se moram vedno boriti, potem sem postala aktivistka v Gibanju TRS, zdaj stranki. Ves čas čutim, da človek ne bi smel skrbeti samo zase, ampak bi moral za družbo tudi kaj narediti. Vsak po svojih močeh, že s kamenčkom v mozaiku v svojem mikrosvetu lahko pustiš pečat.


Kakšen pečat lahko pusti ženska, v kateri se prepletajo ponos, nežnost, strast in upanje?
Ženske bi se morale še bolj zavedati, kako močne smo. Moški imajo drugo vrsto moči, me pa tako občutljivost in nežnost kot strast in tudi bojevitost. Med koncertom povem, da je meja miru meja svobode, meja je človeško dostojanstvo, meja je vera v prihodnost enakopravnih ljudi, in ko prestopijo to mejo, gremo tudi ženske, ki sovražimo vojno, v boj. Nikoli ne gremo za možmi, ampak z njimi. Če bi bilo več žensk v politiki na vodilnih položajih, mislim, da ne bi bilo vojn. Se najde tudi kakšna divja, vemo iz zgodovine, a ženske se drugače odločamo, drugače bi speljale stvari, tudi v politiki, zato mislim, da bi nam morali dati še večjo veljavo.

Torej sta nova zgoščenka in današnji koncert vaš odgovor na te razburkane čase?
To je mirovniški manifest, moj osebni, iskreni in srčni apel ljudem, da razmislimo o tem času, da dobimo moč, izgubimo strah, da naj vedno delujemo v imenu pozitivnih vrednot. Ljudje se moramo enkrat v zgodovini človeštva res odločiti, v kaj se je vredno zjutraj zbujati – je to ljubezen ali sovraštvo. Kaj je tisto, kar nas osrečuje, kar je vredno negovati v sebi, ljubezen ali sovraštvo? Do boljšega jutri nas loči samo ta odločitev. Da znaš, tudi ko se ti zgodijo slabe stvari, odpustiti, iti naprej in ne gojiš sovraštva in zamer, ker to najbolj razžira tebe, posledično pa deluje slabo na okolico. To morajo ljudje ozavestiti; ko to sprejmeš, začneš drugače ravnati v življenju.

Rada sem sama, a dolgo ne zdržim. Zdaj se je zgodila lepa zgodba, spet z mlajšim partnerjem, ker očitno ta moj mladostni duh pritegne tudi mlade moške. 

S čim vas je uročil igralski poklic?
Že od nekdaj sem imela talent in na srečo starše, ki so ga znali zelo dobro razvijati. Že od najbolj rosnih let, ko je mama kot učiteljica opazila, kaj zanima hčerko, oče pa je bil zelo muzikaličen, doma sva prepevala kot nora. Vpisali so me v glasbeno šolo in vrsto zunajšolskih dejavnosti, ker je mama rekla, da se mora energija koristno porabljati. Že v osnovni šoli sem bila v dramskem krožku, recitirala, na odru sem se počutila kot doma. Vedno sem sanjala o čem umetniškem. Morda je kriva tudi moja mešana kri treh različnih temperamentov, dalmatinskega, primorskega in srbskega, tudi starši imajo malo umetniške žilice, mama za gledališče, oče pa za glasbo, zato ni nenavadno, da sem postala igralka.


V tem času vas lahko spremljamo v predstavah Dekliščina, Dan norosti in Jeklene magnolije, v monodrami Kot jaz, zimzeleni so vaši kabarejski nastopi ... Videli smo vas v preštevilnih vlogah, večkrat tudi nagrajenih. Bi za katero lahko rekli, da vam je bila pisana na kožo?
V vsaki vlogi je nekaj Lare in vsako si prikrojim tako, da je videti, kot da mi je pisana na kožo. Res tudi umetniški vodja ve, katera ti ustreza, in ti jo nameni, ampak so bile tudi vloge, ki so bile moje nasprotje, in sem prav sovražila lik, ki ga igram, na primer razvajeno blondinko, ki je čisto počasi govorila in se gibala, a mi je bilo zelo zanimivo to delati. Sem tip igralke, ki toliko časa iščem in vadim, da pride lik, čeprav tako drugačen od mene, čim bolj vame in da prepričam ljudi, da mi je pisan na kožo. Je pa zadaj veliko dela!

Z Edith Piaf, ki ste se ji poklonili z monodramo Kot jaz, imata precej več skupnega, kot se zdi na prvi pogled.
Že ko sem jo spoznavala na akademiji in začela peti njene šansone in potem brala o njenem življenju, sem rekla, da sva si čisto podobni – obe sva tako strastni, obe sva tako skrajni na odru, tudi ko delam, sem povsem predana delu, preostalo življenje podredim temu. Obe se huronsko smejiva, obe sva imeli malo več moških, sicer je ne dohajam v teh stvareh, a če sem prav iskrena, nisem imela samo enega. Prav tako verjamem, da je ne dohajam v alkoholu, sem pa tudi zelo družabna, glasna, obe imava radi modre oči ... Seveda se ne morem popolnoma primerjati z njo, z njenim žalostnim otroštvom in življenjem, saj sem imela zelo srečnejše. Monodramo sem naredila šele deset, enajst let po akademiji, ko sem se čutila dovolj dobro, saj si Edith Piaf zasluži izdelano igralko in pevko.

Sem svoj tip človeka in mislim, da ni nič hudega, če nimamo vsi družine, ker ta svet potrebuje tudi tete, ki bodo kdaj čuvale otroke. Prav je, da je tako! 

Ne le gledališče in petje, prevzel vas je tudi ples. Tango se ni končal pri »hoji v objemu« za osebno zadovoljstvo, ampak s kratkim filmom Tango-5 in nastopom v plesni predstavi Tango prohibido. Kakšne svetove vam je odprl ples?
Ogromno svetov! Plesala sem tudi flamenko. Žal nimam časa, da bi se s plesom stalno ukvarjala, sem pa hvaležna, da sem ga imela neko obdobje možnost pobliže spoznati. Flamenko lahko plešeš tudi sam in s svojo zgodbo, tango je v dvoje. Ni samo strast, kot mislijo, bolj strastna in erotična se mi zdi salsa, tango pa nosi vse zgodbe življenja – razočaranje, ljubosumje, tudi žalost, prizadetost, pa seveda ljubezen, strast. Iste korake lahko plešeš v vseh teh različnih stanjih in občutjih in je zelo zanimivo, kako se isti korak spremeni. Spremljala sem svetovno znana plesalca, ki sta bila par, a tudi ko sta se ločila in imela druge partnerje, sta še vedno plesala, v ples dala malo sovraštva, morda zamer, nato je prišla tretja faza, ko sta zaživela po svoje, še vedno plesala, a bila mogoče že prijatelja. 

Ples nam pokaže vrednost življenja v dvojini, kjer so skrite najgloblje zgodbe, tako lepe kot bridke. Letos menda pišete novo zgodbo ...
Rada sem sama, a dolgo ne zdržim. Zdaj se je zgodila lepa zgodba, spet z mlajšim partnerjem, ker očitno ta moj mladostni duh pritegne tudi mlade moške. So pa za svoja leta zelo zreli, zato jim pravim stare duše, in jim ustreza starejša partnerica. Rekla sem si, da ne bom razmišljala, ali bo trajalo, ampak zdaj je in zdaj je lepo.


V nekem intervjuju ste omenili, da pri ukanjanju let tudi mlad ljubimec ne more škoditi, hkrati pa poudarjate, da ste zagovornica naravnega staranja in ženskih oblin.
Absolutno. Starost lahko zaviraš s popolnoma naravnimi zadevami. V prehrani je vse, užitek, kakovostna in raznovrstna hrana vpliva na zdravje, tu je še način življenja, moraš biti mladosten tudi v telesu, zato je pomembno gibanje, da telo ohranjaš gibčno, nimaš čezmerne teže, vse to pripomore k poznejšemu staranju. »Teenlifting«, obrazni fitnes, kot mu rečem, pa je edina metoda, ki me je prepričala, da sem se odločila tu in tam pomagati naravi. Električni stimulatorji ti trenirajo obrazne mišice in malenkost dvignejo kožo, da deluješ malo mlajši, a obraz je še vedno tvoj obraz, kajti botoks te popolnoma izmaliči. Sicer pa bom sprejela svojo starost, saj vendar ne bom pri šestdesetih igrala mladenk, igrala bom petdeset-, šestdesetletnice. Vzljubiti moraš svoje staranje, sprejeti vsa obdobja življenja in najti lepoto v tem. Pogledati šestdesetletnico, ki se dobro drži, pleše, športa in je polna življenja, je prava poezija. Takšne ženske so mi zgled!

Zdi se mi, da vsi mislijo, da sem doma zelo gospodovalna, a to ni res. Znam biti tudi velik otrok in predvsem norčava. 

Pravite, da ne razmišljate o trajanju zveze, ampak jo živite tukaj in zdaj. Si želite družino?
Če bi si želela družino, bi jo imela. Sem si jo želela, a so bila obdobja, ko ni uspelo, potem pa sem se sprijaznila, da je ne bom imela. Če bi imela močnejšo željo, mislim, da bi imela tudi voljo vse narediti za to. Sem svoj tip človeka in mislim, da ni nič hudega, če nimamo vsi družine, ker ta svet potrebuje tudi tete, ki bodo kdaj čuvale otroke. Prav je, da je tako! Mislim, da sem se osmislila v drugih zadevah, ki so me vlekle, od glasbe ob gledališču do aktivizma. Moja želja je, da bi tudi družbi nekaj prispevala, mogoče je to nekako moj otrok. Sklenila sem, da bom tako naredila nekaj dobrega, tudi s svojim zgledom in besedami. Vsi, ki me poznajo, vedo, da ne nakladam, ampak res tako živim in mislim, da sem doživela tudi težke trenutke in lahko rečem, »vem, da se da premostiti«.


Kdo pa je Lara Jankovič, ko odstrani ličila in sezuje visoke pete, ko se izpod žarometov umakne v nežno svetlobo domače dnevne sobe?
Ooo! Lara Jankovič, ne bo nihče verjel, je povsem mila, nežna, mehka, tudi zelo občutljiva, tudi s svojimi strahovi in dvomi, ki pa se z leti manjšajo, ker jih poskušam sprejeti oziroma z njimi hitro opraviti. Zdi se mi, da vsi mislijo, da sem doma zelo gospodovalna, a to ni res. Znam biti tudi velik otrok in predvsem norčava. Profesionalna, resna sem v vseh stvareh, ki jih počnem, ampak zasebno sem si rekla, da mi nihče ne bo vzel tega otroka v meni, da si kdaj privoščim tudi kakšne neumnosti, presenečenja, male stvari, ki nam bogatijo življenje.

Kaj vam trenutno bogati življenje?
Zelo sem vesela izida zgoščenke Kako diši svoboda, kakšne barve je mir? Tako mojih dobronamernih misli ne bo slišati le na predstavitvenem koncertu danes v Klubu Cankarjevega doma, ampak bodo živele dlje, saj želim, da bi jih slišalo čim več ljudi, na albumu je tudi vse vezno besedilo s koncerta, ki ga je v veliki večini spisal Tomaž Letnar. Dosti pesmi bodo poslušalci poznali, ker so to pesmi sveta o nesmislu vojn in sovraštva, v katerih so umetniki peli za mir in svobodo. Hočem pokazati, da imamo po vsem svetu enaka vprašanja, enake želje in težnje. Pojem pol v originalih in pol v slovenskem jeziku, spremljata me čudovita kitarista Ravi Shrestha in Tilen Stepišnik. Vesela bom, če bo čim več ljudem prišlo do srca. Doslej jih je bilo kar veliko ganjenih.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE