Ključno vprašanje je, kako preseči uničujoči egoizem in hkrati ostati samosvoj. Številne samske osebe ali posamezniki, zaviti v ohlapna razmerja brez obveznosti, se sprašujejo, zakaj bi bil(a) v zvezi, če s tem izgubim precej samega sebe, zanikam svoje potrebe. Mar res ne gre drugače? 

Ugašanje začetne strasti

Začetna zaljubljenost je seveda nekaj popolnoma drugega kot zrela ljubezen. Pri prvi se zlahka in prav radi izgubimo v opojnih občutkih ter pozabimo na svet okoli nas. Druga zahteva od nas zmožnost sklepanja kompromisov in sprejetje dejstva, da se prvotna veličastna in navidezno nepremagljiva ognjena strast prej ali slej umiri in za seboj pusti le še droben plamen. To pa ne pomeni nujno manjše navezanosti na srčnega izbranca. Občutki predanosti in zaverovanosti v to, da imamo ob sebi pravo osebo, se lahko še poglobijo. 

Sprejetje razlik in prevzemanje navad

Prvi korak k zdravemu razmerju je sprejetje razlik. Dopuščanje, da je vsakdo drugačen, nikakor siljenje, da mora spremeniti sebe ali svoj življenjski slog. Nič slabega ni, če od partnerja prevzamemo kakšno navado, ki tudi nam oplemeniti življenje, denimo več ukvarjanja s športom. Vendar nas mora to zares veseliti. Kadar nekaj počnemo, le da bi ustregli svojemu ljubemu ali ljubi, obema delamo slabo uslugo. Poglejmo primer svežih zaljubljencev. Njemu ni preveč všeč, ker se ona rada v družbi in sicer glasno smeji. Sčasoma v želji, da bi mu ugodila, res postane vse bolj tiha, a hkrati slabovoljna, v njej zraste občutek, kot bi jo nekdo dušil. Seveda, saj je zatrla svojo ekstravertirano veselo nrav. Pa še en primer, ko gre njej na živce njegova najboljša prijateljica, s katero gresta občasno na kavo, in ljubosumno zahteva, naj z njo pretrga vse stike. V dokaz, da ji je zvest, on to stori, a njuno razmerje ni zato nič bolj ljubeče, kvečjemu nasprotno. Tudi v njem se rodi ledena, brezkompromisna sumničavost. 

Ni zveze brez kratkih stikov

V opisanih in podobnih dramatičnih vrtincih, ki učinkovito hladijo še tako vročo zaljubljenost, se pogosto znajdemo tudi zato,ker so nas že v otroštvu bombardirali s sporočili romantične ljubezni. Ta najbi bila prava le, če prinaša občutke popolne usklajenosti, ravnovesja med partnerjema. Po vsakem prepiru in kratkem stiku naj bi sledilo premirje in ljubezen še okrepilo. V resnici vemo, da nekatere kregarije ustvarjajo globoke zamere. Prav zato tako pogosto molčimo, ko nas nekaj pri vedenju našega srčnega izbranca zmoti – da bo mir v hiši in bomo bliže idealu popolne romantične ljubezni. V ustvarjanju te iluzije so najboljši prišepetovalci ljubezenski romani, pop uspešnice in filmi. Prav vsi sporočajo, da prava ljubezen preseževse ovire, tudi laži in sprenevedanje. Saj so ta v službi preverjanja, preizkušanja prave ljubezni, kajne? Ni tako. 

Strah pred razkritostjo

Kdor se ima vsaj približno rad, iz opisanega napornega razmerja prej ali slej pobegne – tako ali drugače. Prej veličastna dvojina, ki so jo kot helijev balon pomagali napihniti hormoni oziroma kemija med dvema, se sfiži, postane le površinska, cenena gledališka predstava, v kateri partnerja pogosto ne izgubita le drug drugega, temveč tudi samega sebe, svojo individualnost, posebnost, drugačnost. Nemalokrat jo skrivamo prav zato, ker jo želimo zaščititi, bojimo se popolnoma razkriti, sploh če imamo v svoji ljubezenski prtljagi kakšno bizarno razmerje, v katerem smo se počutili kot izrabljene in zavržene polomljene igračke. Raje igramo izmišljeno vlogo nekoga drugega ali celo menjavamo vloge, da nas tisti, v katerega smo noro zaljubljeni, ne bo spregledal in se dokopal do našega občutljivega jedra, srca in duše. Medtem pa v tej mazohistično-sadistični igri to osebo izgubimo in ona nas. Vsaj eden je na koncu močno prizadet, zato je bolje biti samski kot zaseboj puščati pogorišče brez upanja. 

Kot sončnica in kaktus

Par, ki želi svojo zaljubljenost razvijati zdravo, si pusti dihati. Oba v zvezi že vse od začetka iskreno izražata svoje nazore in čustvovanje. V trenutku, ko spoznata razlike med njima, jih zares sprejmeta in še vedno želita ostati skupaj, sta lahko skoraj stoodstotno prepričana, da je njuna ljubezen nekaj, kar si zasluži ohranjanja in nege. S ta kot sončnica in kaktus, ki rasteta drug ob drugem, vsak s svojimi koreninami v zemlji, vendar njuna stebla in listi oziroma bodice niso prepleteni. Le cvetoči deli obeh so obrnjeni skupaj, ko vdihavata vonj drug drugega. V zdravem sožitju.