Kar govori, je, kot bi odgovarjal na moja vprašanja, tudi neizrečena. Spomini vrejo iz njega, vrejo ideje, izkušnje, in predstavljam si, da je tako ves čas, da tako nastaja nova Ljubljana, mesto, ki med njegovim županovanjem doživlja nesluteni razcvet. Če bi bilo treba za opis župana slovenske prestolnice izbrati eno samo besedo, ne bi bilo težko. Vodja. Še natančneje bi bilo rojeni vodja. 


Brala sem, da vaše otroštvo ni bilo obilje vsega. Dobro veste, kaj je pomanjkanje, in prav to je skupni imenovalec številnih oseb, ki so kasneje v življenju naredile velike zgodbe. Bi se lahko strinjali?
Treba je začeti na začetku. Rojen sem v Srbiji, mama me je rodila doma, po enem letu sta starša prišla v Ljubljano, jaz pa sem ostal tam. V Ljubljani se je kasneje rodila sestra, s staro mamo in dedkom sem prihajal samo na počitnice. Potem pa sta se pri mojih 12 letih starša – predvsem mama – odločila, da je čas, da pridem živet k njim. Eden od razlogov je bil tudi ta, da so se v petem razredu učili angleščino, v Srbiji pa ruščino. Prepričali so me tako, da so mi dovolili pri 12 letih poskusiti voziti avto, kar je bila zame velika sreča. Živel sem torej pri starih starših in če kdo govori o pomanjkanju, lahko mirno rečem, da mi nikoli ni nič manjkalo. Če bi takrat vedel, kaj vse je mogoče imeti, pa tega nisem imel, bi bilo najbrž drugače. A življenje je teklo samo po sebi. Ko se zdaj ozrem nazaj, se spominjam le lepih trenutkov; slabe sčasoma pozabljaš. Res je, da nisem imel kolesa, res je, da smo brcali žogo, narejeno iz krp. Res je tudi, da sem poleti hodil v šolo, oddaljeno slabe tri kilometre, bos, ker je bilo škoda čevljev, a mi ni bilo težko, to je bilo res lepo obdobje. Meso je bilo na jedilniku samo ob nedeljah, imeli smo njivo in za današnje razmere bi lahko rekli, da smo živeli zelo zdravo. Hrano z njive smo prinesli takoj na mizo. Pridelali smo tudi veliko domačega mleka, sira. 

Razmišljal sem, ali bi šel študirat ekonomijo ali strojništvo. Mama pa je hotela, da bi bil zdravnik, govorila je, da gredo bela halja in modre oči lepo skupaj. Opravil sem testiranje in psiholog je ocenil, da bo škoda zame in za družbo, če ne bom šel študirat ekonomije.  


Ste kot otrok dosti sodelovali pri praktičnih delih, je bilo treba delati?
Kuhal nisem nikoli, sicer sem moral pa kar poprijeti za delo. Pri desetih letih sem kosil, sadje je bilo treba pobrati za žganje, kuho, za marmelade; pridelovali smo lubenice, grozdje, slive, jabolka. Najprej smo morali otroci delati, da smo se potem lahko igrali. Elektrike takrat še ni bilo, pri svečah sem bral junaške knjige. Kaj želim povedati? Če primerjaš domačo vas, ko sem enkrat na dan videl prihajati avtomobil po makadamski cesti, ali pa druge razmere in današnji čas, ko je avtomobilov na pretek, lahko vzameš iz enega ali drugega dobro ali slabo. Meni se je zdelo moje otroštvo normalno in resnično lep del odraščanja. Kolikokrat se mi je kasneje v Ljubljani tožilo po domači vasi, celo ušel sem od doma. Kadar me do 22. ure ni bilo doma, je prišel oče na železniško postajo. Vedel je, kje me bo našel, od tam je vlak odhajal v Beograd. »Ajde, sine, kući.« Spodbujal me je, da bo že bolje. Pa se mi še danes zgodi, da se mi stoži po vasi. Tam imam dva najboljša prijatelja, eden je dve leti starejši od mene, bil je veliko upanje jugoslovanskega nogometa, a doma mu niso dovolili, da bi odšel v Beograd, z drugim, ki je bil moj sosed, sva vse dneve preživela skupaj. Še zdaj smo si zelo blizu. 


Celoten pogovor preberite v februarski reviji Onaplus, ki je izšla 7. 2. 2017. Na prodajnih policah vas čaka vse do 6. marca.