EKSKLUZIVNI POGOVOR S PRAVNUKINJO FRANCA FERDINANDA

Princesa Sofija Hohenberška: Žalost smo podedovali vsi

Habsburška dinastija je tudi na naših tleh od nekdaj burila duhove in nam pustila trajni politični in kulturni pečat. Ob izidu prevoda knjige Umor Franca Ferdinanda, ki na podlagi osebnih pisem in fotografij na novo osvetljuje razmerja pred atentatom prestolonaslednika v Sarajevu in po njem, nas je obiskala njegova pravnukinja – princesa Sofija Hohenberška oziroma Sophie von Hohenberg.

Že na prvi pogled deluje ponosna ženska, ki si vedno vzame čas za pomembne stvari in se kot riba v vodi znajde v vlogi pobudnice. Tik pred intervjujem v ljubljanskem hotelu Lev še nekaj trenutkov izkoristi za pošiljanje rojstnodnevne čestitke sinu. Pri pogovoru je tudi soavtorica knjige, zgodovinarka Sue Woolmans. 

Pradedek Franc Ferdinand je dobro poznal samega sebe. Potem ko je spoznal češko baronico Zofijo Chotek in sta se zaljubila, je bil odločen, da je ona tista prava, ki mu bo stala ob strani. Trmasto je zavračal vse možnosti, predloge svoje družine, naj se sreča še s kakšno drugo, svojemu stanu bolj primerno žensko. 

Princesa Sophie, ste prvič v Ljubljani, v Sloveniji?
Prvič sem v Ljubljani, v Sloveniji pa smo že bili pred leti, ko smo se peljali na Hrvaško. Takrat ko se je vaša država osamosvojila in je bila spet kot nova. (Smeh.) 



Kako se vam zdi pri nas?
Kolikor mi je uspelo videti iz letala, je vaša država izjemno lepa, absolutno ljubka, med sprehodom po središču glavnega mesta pa nisem bila nič manj navdušena. Posebno so mi všeč široke pešpoti in posrečeno, elegantno sožitje stare in sodobne arhitekture ter skulptur. Ugaja mi, da je vse staro lepo ohranjeno. Zelo pohvalno.

Vredno je ohranjati tudi vse, kar je dobrega v posameznikovi družini, ter razumeti tudi manj prijetne dogodke. Knjiga Umor Franca Ferdinanda je prvič izšla leta 2013, malo pred stoletnico atentata. Kaj je v njej drugačnega, česar doslej nismo vedeli?
Večina knjig se je osredotočala na politične nazore in javno podobo mojega pradedka. Najnovejša knjiga več pove o zasebnosti, zakonu z Zofijo Chotek, starševstvu ter dogodkih po Sarajevu. Vedno znova sem presenečena, ker mnogo ljudi ne ve, da je par imel podmladek. V zgodovinskih knjigah ni omenjeno, da je bila hkrati s Francem Ferdinandom umorjena njegova žena in kaj se je potem dogajalo z otroki. 

Žalost smo podedovali vsi, tudi moje sestrične in bratranci, pa čeprav živimo normalna in srečna življenja. 

To je bila tragedija.
Za nas je bila to družinska tragedija.

Ali je v družini zato še vedno prisotna žalost?
Zagotovo. Žalost smo podedovali vsi, tudi moje sestrične in bratranci, pa čeprav živimo normalna in srečna življenja. To je za nas ... (Pomolči, kot bi iskala primerno besedo.)

Breme?
Ne toliko breme. Gre za rano, ki se nikoli zares ne zaceli. Ne bi rada rekla, da smo vsi depresivni, ker to ni res. (Nasmeh.) V vseh je kanček melanholije. 


Prestolonaslednik z ženo in otroki leta 1912.


Kako se spominjate soimenjakinje, tete Sophie, prvorojenke prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki je umrla leta 1990?
Z njo sem bila v stiku že kot otrok. Teta Sophie je bila majhne postave, očarljiva in elegantna. Ob njej si kljub nežnemu glasu hkrati občutil moč, ki jo je izžarevala. Bila je izjemno močna ženska.

Le trinajst pomladi je štela, ko so ji ubili očeta in mamo.
Res je. To me je pri njej in njenih bratih Ernstu in Maximilianu (dedku naše sogovornice, op. a.) vedno znova presunilo – da so prečkali pekel, doživeli tako grozljive stvari, pa jih to ni uničilo. Sophie je izgubila starše, Konopište (trinadstropni grad na Češkem, znan kot zadnje prebivališče Franca Ferdinanda in njegove družine, ki si ga naša sogovornica že vrsto let prizadeva dobiti nazaj, op. a.), poročila se je in imela otroke, vojna ji je vzela dva sinova od štirih, ona pa je živela naprej in si ni pustila izbrisati nasmeha z obraza. Takšno neomajno veselje do življenja zares občudujem. 

Na Balkanu so bili od nekdaj problemi in smrt mojih prastarih staršev je nedvomno tudi začetek prve svetovne vojne. Prepričana sem, da je bil pradedek posledično, medtem ko je vse skupaj opazoval izza oblakov, besen kot ris. 

Kot osirotelo dekle je z risbo – to lahko še danes vidimo v Konopištu – izrazila hvaležnost do svoje tete in babice, ki sta prevzeli skrb zanjo in za njena brata. Sophie je upodobila kokoško, ki poskrbi za piščančke, katerih mama je umrla. Ganljivo.
Drži. (Se zamisli.) Otroci so se po strašni izgubi staršev še bolj povezali. Ob tem sem se spomnila laži o mojem pradedku – da bi, če bi postal cesar, kljub morganatični poroki z žensko nižjega rodu zagotovo spravil na prestol tudi svojega sina. Glede na to, kakšno izobrazbo in zahtevne priprave sta imela Franc Ferdinand in njegov mlajši brat Otto (ta je umrl zaradi sifilisa leta 1906, op. a.) za morebitno vladanje, vse pove dejstvo, da je moj pradedek za uradnega skrbnika svojih otrok, če se mu kaj zgodi, določil dobrega prijatelja, grofa Jaroslava Thuna - Hohensteina, ki je bil poročen z eno od Sophiejinih sester. To, da za skrbnika ni izbral koga iz svoje primarne družine, dokazuje, da je svoje otroke poskušal spraviti čim dlje od nje. Nekoč je izjavil, da je habsburška krona polna trnov.

V zelo razvejeni habsburški rodbini nikakor niso bili sami angelčki, kajne?
Drži, imel si vse – od črnih ovc do popolnih norcev. (Smeh.)

Koga pa najbolj občudujete?
Nedvomno pradedka Franca Ferdinanda. Bil je ena od najbolj inteligentnih oseb tiste generacije Habsburžanov. 



Pa tudi uporniških?
Ne bi rekla, vedel pa je, kaj hoče. Dobro je poznal samega sebe. Potem ko je spoznal češko baronico Zofijo Chotek in sta se zaljubila, je bil odločen, da je ona tista prava, ki mu bo stala ob strani. Trmasto je zavračal vse možnosti, predloge svoje družine, naj se sreča še s kakšno drugo, svojemu stanu bolj primerno žensko.

Se spomnite še kakšne laži, ki ste jo slišali ali prebrali o njem in vas posebno moti?
Še zdaj o njem kroži veliko laži. Ena je posebno trapasta. Cesar Viljem II. Nemški je še pred atentatom v Sarajevu prišel na obisk v Konopište, da bi si ogledal grajski cvetlični vrt, zgodba pa pravi, da sta se s Francem Ferdinandom v skrivni sobi dvorca dogovorila, kako bosta sprožila prvo svetovno vojno. To je res smešno – da bi Viljem rekel Francu, naj gre v Sarajevo, se pusti ubiti skupaj z ženo, potem pa se lahko začne vojna?! Češki raziskovalci so to skrivno sobo iskali, a je niso našli, zgodba pa se je kljub temu ohranila. Pa še ena laž me vedno znova zmoti: Franc Ferdinand je imel v Češki republiki slab sloves človeka, ki je začel prvo svetovno vojno. Oblasti se je zdelo povsem normalno, da morajo njegovi otroci zapustiti deželo in družinski dom, posestvo Konopište, ki vse od takrat pripada Češki. Mojega pradeda so obravnavali kot vojnega kriminalca. On pa je v resnici žrtev. 

Posebno frustrirajoče je dejstvo, da je bil morilec, bosanski Srb Gavrilo Princip, najslabši strelec v vsej skupini. Zgrešil bi celo slona, a ulica je bila na tistem delu izjemno ozka in zares ni imel težkega dela. Izstrelil je tri naboje, dva sta bila usodna. 

Danes najdemo imeni Franca Ferdinanda in žene Zofije na spomeniku v Artstettnu, posvečenem žrtvam prve svetovne vojne. Zapisani sta na prvem mestu. Kaj se je zgodilo z dragocenimi družinskimi predmeti? So se vsi izgubili, prešli v last drugih?
Nekaj stvari, ki so bile na avstrijskem ozemlju, smo dobili, medtem ko je izgubljeno vse, ker je bilo v Češki republiki. Spominjam se, da je mojemu dedku uspelo dobiti nazaj le tri slike, ki so pripadale Avstriji. Ob odhodu z dvorca Konopišta so otroci smeli vzeti le omejeno število svojih oblačil in šolske knjige. Vse drugo je še vedno tam – vsi družinski arhivi, zasebna pisma, fotografije, družinske portretne slike in igrače – česar niso ukradli ali je kako drugače izginilo neznano kam.

Že večkrat ste bili v Konopištu. Kaj občutite, ko ste tam?

Ne počutim se dobro, saj me hkrati prežemata skrajna žalost in veselje. Kot bi se vrnila domov, kjer nisem nikoli živela. Vsakič ko odidem, me oblijejo solze. Nerada grem tja. To je tako, kot bi si potegnila obliž z rane. 


S soavtorico knjige Umor Franca Ferdinanda Sue Woolmans.


Bolečino lahko malo ublažita znanje in zavedanje, tudi o tem, od kod izhajaš. Mnenja o habsburški monarhiji so od nekdaj deljena. V naši knjižnici najdemo denimo knjigo s poglavjem Krvava roka Habsburgovcev. Po drugi strani je za Ferdinandovo smrt odgovorna tajna srbska teroristična organizacija Črna roka. Katera roka je bila bolj krvava? Kje je resnica?
Resnica je na sredini – kot vedno. Habsburžani so v preteklosti morali izvajati določene manjše pritiske, da bi ohranili svoj imperij. Poleg tega jih je pestil problem religij, saj so bili katoličani, mnogi pod njihovo vladavino pa niso bili. Pa vendar mislim, da je – vsaj kar zadeva dogodke v 19. in 20. stoletju – oznaka krvava roka pretirana. Morda je to držalo za obdobje pred tem.

Še danes ni popolnoma jasno, kdo je bil v resnici glavni pobudnik za atentat na vašega pradedka in prababico. Med mogočimi krivci so poleg Srbov denimo naštete kraljeve družine, Madžari, Judje, prostozidarji, nacionalisti. Kaj se vam zdi najbolj verjetno?
Morda vsi po malem, v resnici ne vem. Včeraj je mojo pozornost ponovno vzbudila teorija, da so bili za vsem Srbi. Strah jih je namreč bilo, da bi Franc Ferdinand, če bi postal cesar, vnesel spremembe v slovanske dežele tako, da bodo v nasprotju s srbskimi interesi. (Sue Woolmans doda, da je bila za umorom nedvomno Črna roka, ne ve pa se, koliko je z njo sodelovala srbska uradna oblast, ki pa si je želela Veliko Srbijo. Francu Ferdinandu je bila bliže ideja avtonomije posameznih slovanskih dežel.) 

Ljudje si pogosto mislijo: Oh, zanjo je vse laže, ker je princesa! Razvajena je in bogata. Nisem ne prvo ne drugo. To, da sem princesa, je zame prej ovira. 

Ali je zares prav njegov umor poglavitni vzrok za prvo svetovno vojno?
Na Balkanu so bili od nekdaj problemi in smrt mojih prastarih staršev je nedvomno tudi začetek prve svetovne vojne. Prepričana sem, da je bil pradedek posledično, medtem ko je vse skupaj opazoval izza oblakov, besen kot ris.

Njegove zadnje besede, ko je umiral, so srce parajoče.
(Pokima in ga citira v nemščini.) »Zofi, Zofi! Ne umri! Živeti moraš zaradi otrok!« To je zares rekel, slišal ga je voznik avta. Mojega pradedka je vprašal, ali ga boli, pa je odvrnil: »Nič ni.«

Lahko Franca Ferdinanda v prvi vrsti označimo za družinskega človeka?
Res je. Posebno frustrirajoče je dejstvo, da je bil morilec, bosanski Srb Gavrilo Princip, najslabši strelec v vsej skupini. Zgrešil bi celo slona, a ulica je bila na tistem delu izjemno ozka in zares ni imel težkega dela. Izstrelil je tri naboje, dva sta bila usodna. Pradedka je ustrelil v predel grla, prababico pa v veno pri kolku. Oba sta izkrvavela. Tudi danes jima v podobni situaciji verjetno ne bi mogel pomagati noben zdravnik. 



Ko je živel Franc Ferdinand, so se dogajale številne družbene, kulturne spremembe, v umetnosti se je pojavil svež val, katerega del sta bila denimo slikar Gustav Klimt in skladatelj Gustav Mahler, v raziskovanju človekove psihe pa je s svojo psihoanalizo zablestel Sigmund Freud. Kakšno se vam je zdelo to obdobje in kaj je o novih duhovnih smernicah menil Franc Ferdinand?
Zelo rada imam Klimta in Mahlerja, mojemu pradedku pa je bila precej bliže tradicionalna, klasična umetnost. Klimt se mu je zdel obupen, premoderen. Tudi jaz podobno menim o sodobni umetnosti; ne nagovarja me tako, da bi se me dotaknila. Seveda pa se zato ne sprehajam po muzejih in kričim, kako grozno je vse. (Nasmeh.) Moj pradedek je najemal slikarje stare šole, a po drugi strani ni odklanjal druge dobre inovacije. V enem od svojih gradov je denimo dal narediti dvigala, imel je avtomobile. Tehnologija mu je ugajala. Danes bi bil navdušen uporabnik pametnih telefonov in računalnikov.

Vi ohranjate prestižni naziv princesa – tudi uradno?
Vsi nazivi so bili tako na Češkem kot v Avstriji opuščeni. Tam sem torej samo Sophie Hohenberg. V Luksemburgu, kjer živim in imam državljanstvo, pa ohranjajo nazive. Na moji osebni izkaznici piše: princesa Sophie von Hohenberg. 

Nikoli nisem bila v Sarajevu in tudi ne bom šla. Naša družina mu je dala dovolj. Glede na to, kaj vse se je že zgodilo tam, v tem mestu in njegovim ljudem, se zdi, kot bi bilo prekleto. 

Kakšne nazive imajo vaši otroci?
Moj mož je baron (Jean-Louis de Potesta, op. a.) iz belgijske družine. Po njegovi smrti bo naziv baron prevzel najin sin.

Vajini hčerki pa ne moreta biti princesi?
Tako je. Načeloma se vedno podeduje očetov naziv. Vem, da je v Španiji nasprotno, saj tam naziv iz roda v rod prenašajo ženske.

Vemo, da so Habsburžani spočeli zajetno kopico nezakonskih otrok. Morda poznate kakšne njihove potomce?
V Salzburgu je menda družina, ki izvira iz rodu mojega pradedka, verjetno pa ni edina. Osebno jih ne poznam. (Woolmansova pripomni, da so se že med vladavino Franca Ferdinanda mnogi razglasili za njegove potomce ali sorodnike predvsem zato, da bi se tako ali drugače okoristili. Kot zelo radodaren človek je nekomu med drugim podaril mercedesa, a uradno ni priznal nobenega otroka. Takrat seveda še ni bilo genskih testov, da bi lahko dokazali ali ovrgli krvne vezi.) 


Z možem baronom Jeanom-Louisom de Potesta.


Kako ste odraščali? Ste imeli zaradi svojega naziva kakšne težave?
Naziv mi večinoma prinaša težave. Ljudje si pogosto mislijo: Oh, zanjo je vse laže, ker je princesa! Razvajena je in bogata. Nisem ne prvo ne drugo. To, da sem princesa, je zame prej ovira. Spomnim se prvih tednov v šoli, ko so mi otroci rekli, da se ne bodo igrali z menoj, ker sem princesa. Takrat sem bila nova, in ko sem prvič stopila v razred, je ena od deklic začela jokati, ker nisem bila oblečena v dolgo obleko in na moji glavi ni bilo krone. (Smeh.) Za otroka, ki si želi le vključitve v družbo vrstnikov, je to lahko huda travma. Po drugi strani drži pregovor (pove ga v nemškem jeziku): Kar te ne ubije, te naredi močnejšega. Naziv ima vendarle tudi svetle plati.

Katere?
Tudi na svoje otroke poskušam prenesti zavedanje, da biti rojen v plemeniti družini pomeni tudi določeno odgovornost do ljudi okoli sebe. Moraš se potruditi, da živiš, kot so živeli tvoji predniki, predaš naprej vsa bistvena načela in vrednote. Večina mojih prednikov je živela pošteno; to lahko trdim tudi za njihove družbene kroge. 


Vas smem vprašati, s čim ste se doslej največ ukvarjali, kar zadeva kariero?
V resnici je nikoli nisem imela. Naučila sem se delati šopke, po izobrazbi sem cvetličarka, a svojega poklica nikdar nisem opravljala. Zelo mlada sem se namreč poročila. Vse od takrat nastopam v vlogi mame in žene. To je moja služba. Zdaj sem še babica – imam vnuka Rafaela in Luisa. 

Včasih se vprašam, ali nismo v enaki ali vsaj zelo podobni situaciji, kot smo že bili leta 1913 ali 1914. Upam, da se je do danes človeštvo le česa naučilo, saj smo zdaj zmožni popolnoma uničiti ne le sebe, temveč ves svet. 

Ste bili že kdaj v Sarajevu?
(Odločno.) Nikoli in tudi ne bom šla. Naša družina mu je dala dovolj. Glede na to, kaj vse se je že zgodilo tam, v tem mestu in njegovim ljudem, se zdi, kot bi bilo prekleto. 


Kako komentirate trenutne politične razmere v svetu?
Včasih se vprašam, ali nismo v enaki ali vsaj zelo podobni situaciji, kot smo že bili leta 1913 ali 1914. Upam, da se je do danes človeštvo le česa naučilo, saj smo zdaj zmožni popolnoma uničiti ne le sebe, temveč ves svet.

Ali človek sploh zna preseči sovraštvo?
Vsak od nas se mora potruditi za to. Moramo delati dobro. Osnova za to je, da se pogovarjamo, si prisluhnemo. Na koncu vedno znova ugotoviš, da se vse vrti okoli ljubezni. Ta je bistvo vsega.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE