Na začetku zakona je vse idealno: oba se trudita, ljubezen je v zraku, skupaj sanjarita o prihodnosti. Toda statistika je neizprosna in vsak tretji par po nekaj letih globoko pade: nesporazumi, dnevni prepiri in zloglasni stavek: Odtujila sva se, preveč sva si različna, da bi lahko živela skupaj.

Je to res neizogibno? Ankete so pokazale, da si večina ljudi želi zvezo, v kateri bi bili srečni vse življenje. Da bi se jim to uresničilo, delujejo po vsem svetu razne posvetovalnice in tečaji za pripravo na zakon. V Ameriki lahko pari obiščejo zakonske laboratorije, da ugotovijo, kaj delajo narobe. Vsem je skupno eno vprašanje: Kako naj človek odkrije trajno skupno srečo v življenju? Psihologi, terapevti in zakonski svetovalci so svoje nasvete in izkušnje strnili v sedem skrivnosti, ki vodijo v srečno partnerstvo.



Strasti

Nič ni tako lepo kot razburljivi telesni dotiki v prvih mesecih zaljubljenosti. Toda tudi strast prihaja v valovih, včasih se vrtinči kot mogočno neurje, drugič pa komaj pljuska čez robove. Pomembno je, da je ne izgubimo in se večkrat spomnimo, kako so nas na začetku prevzemala čustva. Navdušenje lahko drug drugemu pokažemo tudi z manjšimi ljubezenskimi potezami. Globoko zaupanje dozorele ljubezni postane z leti pomembnejše od divje telesnosti. Najnovejše študije namreč dokazujejo: skupno premagovanje življenjskih kriz poveže partnerja močneje kot telesne in ljubezenske strasti. Prevzame ju občutek skupnosti in skupnih dosežkov, toda partnerja ne smemo nikoli jemati kot samoumevnega. Res je, da dober zakon deluje kot utečena ekipa, toda o željah posameznika je treba spregovoriti in jih spoštovati. Tudi seks naj se ne odvija brez besed – vzeti si morata dovolj časa za odkrit intimen pogovor in nežnosti, ki zbližujejo.


Bližina in oddaljenost

Ravnovesja ni vedno lahko najti. Po eni strani nam daje zveza precej samozavesti in varnosti, ki pomagata ohranjati uspešen zakon. To še ne pomeni, da se človek lahko poleni – dolgočasje je ena od največjih pasti za vsak zakon. Poiščimo aktivnosti, ki nas veselijo, ali skupaj odkrivajmo nove. Po drugi strani je prav tako pomembno, da partnerju pustimo dovolj svobode in pokažemo razumevanje za njegove dejavnosti, ki se odvijajo brez nas. Vsak potrebuje nekakšno zatočišče, kjer se sprosti. Ko partnerju omogočimo dovolj osebne svobode, tudi tako v njem spodbujamo hrepenenje po ljubezni.




Samostojnost

Po neki raziskavi tri četrtine žensk pričakuje od partnerjev, da bodo našli rešitve za njihove težave. Ker se to največkrat ne zgodi, so razočarane nad njimi. Razmere niso dosti boljše niti pri moških. Napačna pričakovanja podžigajo težave, pravi neka ameriška terapevtka. Tisti, ki vso odgovornost prevali na druge, ravna skrajno neodgovorno in poskrbi le za svojo udobnost. Pokazati je treba več lastne pobude: če ima človek težavo, iz katere ne vidi izhoda, bi moral pretehtati vse možnosti, si jih morda zapisati, se posvetovati s kom, ki je podobne okoliščine že premagal, nato pa se odločiti za najboljšo možno pot in razbremeniti zaskrbljenega partnerja.


Prepir

Dajmo si duška, tudi če po zraku leti perje! Prepir v pravem trenutku je lahko tako koristen kot poletna nevihta, ki očisti naelektreno ozračje. Le dobro premislimo, o čem se je vredno prerekati. V mnogo zakonih se spori nenehno vrtijo okrog ene in iste stvari. Drobne nesporazume raje pometimo pod preprogo, o večjih težavah, ki so v zakonu sporne, pa se moramo odkrito in iskreno pogovoriti ter seveda najti rešitev, sprejemljivo za oba. Psihologi poudarjajo, da je vse več sporov zaradi denarja. Da bi se izognili nepotrebnemu pregovarjanju, bi moral imeti vsak partner določen mesečni znesek, tako bi se lahko dosti bolj sproščeno pogovarjala o skupnih stroških in vlaganjih. Ne glede na vsebino prepira je pomembno, da se na koncu vselej pobotata. Vsakemu sporu morajo slediti pozitivne izkušnje, ki okrepijo zaupanje v partnerja in znova dosežejo ravnovesje v ljubezni.



Jaz in ti

Moški ali ženske, oboji se težko sprijaznimo s tem, da smo v zakonu odgovorni za vse napake ali spodrsljaje. Očitki drugemu so najslabša pot do rešitve. Psihologi priporočajo, naj tisti, ki želi sprožiti hud problem, govori v prvi osebi in poskuša v pogovoru pri partnerju poiskati nasvet, kako bi se težave lotila skupaj. Tak odnos krepi skupno odgovornost, zahteva sodelovanje obeh in krepi njuno navezanost.


Naklonjenost

Naklonjenost do partnerja je ena od najpomembnejših in najbolj dragocenih lastnosti dolgega zakona, poudarja ameriški psiholog John Gottman. Kretnja iz pozornosti, poljub ob nepričakovanem trenutku, prijazen nasmeh in trenutek pozornosti – vse to krepi odnose in jih ohranja zdrave. Terapevtka Angelika Faas poudarja, da se v zdajšnjem stresnem obdobju vse premalo zavedamo življenja v dvoje in njegovih lepih trenutkov. Okrog sebe opažamo le tisto, kar je negativno: brezposelnost, politiko ali kriminal, pozitivno dogajanje, dobre odnose s partnerjem in srečo v zakonskem življenju pa vse prevečkrat jemljemo kot samoumevno. Vedno bi se morali prepričati, kaj je v našem življenju dobro, in to nato z vso ljubeznijo gojiti. Faasova svetuje: kljub obilici dela ali naduram bi si morala partnerja vzeti vsaj eno popoldne in en večer zase, ga preživeti skupaj in se posvetiti samo drug drugemu.


Posluh za partnerja

Stara modrost pravi: ženske želijo govoriti, moški ukrepati. Da premagata komunikacijsko vrzel, morata oba malo popustiti in pokazati veliko razumevanja. Pomembno vlogo igra govorica telesa. Složni zakonci spoznajo razpoloženje drugega že po kretnjah in mimiki, kar znajo s pridom izkoristiti. Po potrebi se partnerju posvetijo s pozornostjo, razumevanjem ali dejanjem, ki ga razvedri. Dolgo skupno življenje ni nedosegljiva umetnost, če jo gojimo vse od prvega dne. Nove raziskave so odkrile še en vzrok, zaradi katerega se velja potruditi: ljudje, ki ostanejo poročeni, živijo povprečno štiri leta dlje kot ločeni.