V Avstraliji je valentinovo zares dobilo krila v obdobju zlate mrzlice. Tisti rudarji, ki so v zemlji odkrili premoženje, so sveže pridobljen denar z veseljem zapravili za ljubezenska darila. Najdragocenejše so bile svilene blazinice, odišavljene in okrašene z rožami ter školjkami, celo nagačenimi pticami.


Čeprav so danes Združene države Amerike znane kot domovina valentinove obsesije, s potrošniškimi triki in darili na čelu, ima praznik na tej celini zanimivo zgodovino. Tradicijo so v države prinesli angleški priseljenci v 19. stoletju. V času državljanske vojne niso bile redke voščilnice s patriotskimi barvami in političnimi motivi, občasno pa se je na njih pojavil celo črn humor. Prve voščilnice so bile skrbno izdelane ročno pobarvane litografije, okrašene s čipkastim papirjem in perlami, školjkami in semeni. Dodali so jim celo posušeno morsko travo in cvetlicami, vse skupaj je bilo narejeno tako, da so voščilnice lahko dobile celo tridimenzionalno obliko.


Britanci naj bi bili krivi za povezavo med godu sv. Valentina in romantično ljubeznijo, 14. februar je bil namreč po izročilu dan, ko se parijo ptice. Tudi otočani poznajo tradicijo voščilnic, vsekakor pa so ravno severnjaški pesniki tisti, ki so sestavili največ verzov, ki jih danes ljubimci navdušeno pišejo na čestitke.


Danski Vikingi si radi pošiljajo voščilnice. V preteklosti so bile te tako prosojne, da je pravi motiv razkril šele pogled proti svetlobi. Obdarujejo se tudi prijatelji, ti si pošiljajo posušene bele cvetlice, imenovane snežinke. Zanimiv ritual narekuje moškemu, da svoji izbranki pošlje šaljivo pisemce, gaekkebrev, ki ga podpiše s toliko pikami, kot ima v imenu črk. Če izbranka pravilno ugotovi, kdo ji je poslal pismo, si za Veliko noč zasluži velikonočno jajce!


Tudi francozi imajo navihane navade. Neporočeni posamezniki so igrali igro, kjer so obiskali hiše na nasprotni strani ulice, nato so se skozi okna skušali urediti po parih. Če moški ni bil navdušen nad svojo drugo polovico, jo je lahko zapustil. Nesrečne duše so nato ustvarile kres, kjer so zažigale fotografije nesojenih ljubimcev in jih glasno preklinjale. Tradicija je bila prekinjena zaradi izgredov, vsakoletni kresi so namreč vodili do prevelike ženske nepokorščine, neizpolnjenih obljub je bilo pač vedno dovolj.

Japonci so praznik pametno razdelili na dva dela, prvega praznujejo 14. februarja in drugega 14. marca. V februarju ženska pokloni moškemu darilo, v marcu pa ji ta uslugo in darilo vrne. Japonske ženske imajo tako odlično priložnost, da si same izberejo darilo, a je vseeno v navadi, da je darilo iz čokolade. Ker se jim kupljena čokolada ne zdi primeren izraz resnične ljubezni, jo izdelajo kar same.


Korejci si poklanjajo bombone, a le ženske moškim. Moške polovice se podobno kot na japonskem izkažejo mesec dni kasneje. A ni pozabljeno na samske, zanje je rezerviran 14. april, znan tudi kot »črni dan«. Osamelci se zberejo in jedo črne rezance Jajang. Sliši se zabavno!