Do zdaj sem vedno razumela, da ne more prebrati moje knjige.

Da se z mano ne more pogovarjati o moji preteklosti.

Ker ga preveč boli.

Ker se preveč krivi.

Da ne more.

Danes tega ne razumem več.


Odkar ste me ve vprašale, tega ne razumem več.

In ne morem se delati, da razumem.

Postavile ste mi vprašanje.

Pravo vprašanje.

Pogumno vprašanje.

Pogumno vprašanje gre v tvoj epicenter. Trese te, dokler odgovor ne zruši vsega, kar je preprečevalo, da bi bilo odgovorjeno.


HOTEL SLON, ONA

V tem trenutku sem kot žival. Čutim, da prihaja potres. Nimam besed. Samo občutke imam. Vem, da bo zatreslo. Nemirna sem. Skrila bi se v kot. Posvarila bi tistega, ki je z mano v sobi, da naju bo streslo. Da nikdar več ne bo isto. A da je to dobro. Da se mora tresti. Stresti.

Naj tokrat ne pobegne za pet let. Naj se ne umakne. Da bodo ruševine. Da se mora hiša podreti čisto do tal. Do resnice. Do pravega vprašanja. Ne moreva je več graditi, ker nisva še zgradila temeljev. Rada bi rekla, da bo preživelo, kar je resnično, in da se bo zrušilo to, kar resnico prekriva. Samo nimam še besed.


Sprašujem se, ali ne bo morda potres pokazal, da sva midva v sobi kot živčni sistem. Ki je bil nasilno pretrgan. In se ga morda nikdar več ne bo dalo spojiti skupaj? Ker toliko let tam ni bilo pretočnosti in življenja. Sprašujem se potiho. Odgovorila bom na glas.


Včeraj sva z Vesno Milek sedeli v slaščičarni hotela Slon.


(Se nadaljuje.) 


Pretekli del preberite tukaj. Zgodba pa se nadaljuje tako.