Neki drug dan sem nadomeščala strežbo v notranjem baru. Kakšnih šest moških je v miru pilo svojo pijačo, dva ali trije med njimi so bili policisti. Nenadoma je v bar vstopila stara, zanemarjena in pijana aboriginska ženska ter začela obmetavati policiste s kletvicami in opolzkostmi. Orjaški policist je vstal in jo parkrat pribil ob zid. »Zapri že gofljo in se spakiraj ven, vešča stara!« se je drl nanjo. Hotela sem se zdramiti iz šoka in skočiti čez šank, da bi ga ustavila, pa jo je že odvlekel skozi vrata in jo pahnil na ulico. Nihče se ni premaknil s stola in po nekaj vicih na račun neumnosti črnuhov so se vsi prisotni spet posvetili svojim kozarcem. Tiste noči sem potočila nekaj solza za šankom, ko me nihče ni gledal. Ne iz samopomilovanja, temveč iz nemočne jeze in gnusa.

Kurt je v tem času požrl svoj silni ponos in se občasno oglasil v pivnici, da bi me pregovoril, naj se vrnem nazaj. Tudi Gladdy, ki sem je bila veliko bolj vesela, se je včasih oglasila, da bi videla, kako mi gre in me na skrivaj rotila, naj ugodim Kurtovim prošnjam. Po dveh ali treh mesecih bivanja v pivnici sem prihranila dovolj, da je ideja postala ponovno uresničljiva, če ne kar privlačna. Bilo mi je jasno, da je Kurtovo posestvo najboljše mesto, če se hočem česa naučiti, in če bom zaradi tega morala prenašati njegove ekscentričnosti, je bila to morda najboljša rešitev. Poleg tega je bil ob svojih obiskih pivnice prav očarljiv in me je zapeljal v razmišljanje, da sem morda naredila taktično napako.

Zato sem začela preživljati svoje proste dneve na Kurtovem posestvu, na Gladdyjino vztrajanje sem ponoči spala v njuni hiši, zgodaj zjutraj pa sem se vrnila na delo. Ob eni izmed takih priložnosti mi je pivnica zadala zadnji udarec.

V zgodnjih jutranjih urah sem se vrnila v svojo malo izbico in tam me je na vzglavniku pričakal velik, dobro oblikovan, skoraj ljubeče posran kup dreka. Kot da bi spadal tja. Kot da je končno našel svoje zadnje počivališče. Prešinila me je najbolj absurdna ideja, da ga moram nekako nasloviti – da moram najaviti svojo prisotnost, kot da sem motilka njegove posesti. Nekaj v slogu: »Oprostite, ampak mislim, da ste se ulegli na napačno posteljo.« Vsaj pet minut sem z roko na kljuki strmela vanj. Moj smisel za humor, moja samozavest in moja vera v človeštvo so kopneli kot sneg na vročem soncu. Dala sem odpoved in pobegnila v relativno zdravo okolje ranča.

* Se nadaljuje ...