Pred skoraj dvanajstimi leti ste bili ena od udeleženk prvega resničnostnega šova Big Brother v Sloveniji. Spomine v zvezi s tem neradi obujate, pa vendar je bila prav to hkrati vaša odskočna deska v svet medijev.
Z nastopom v šovu so se mi zagotovo zelo na hitro, v nekaj mesecih, odprla marsikatera vrata tudi za resno delo, a le če se povežeš s pravimi ljudmi in trdo garaš, lahko na podlagi tega dolgoročno dosežeš uspeh. V življenju naredimo marsikateri korak iz gole radovednosti in jaz sem izjemno radoveden človek.

To gre z roko v roki s tem, da se tudi kdaj opečete?
(Širok nasmeh) Seveda. Ne naredimo vedno koraka v pravo smer, a če se hkrati kaj naučimo, v resnici ni bil zgrešen. Včasih je prav napaka nujna za to, da osvojimo pomembno lekcijo, s katero bi se pozneje v življenju veliko težje spopadli. Prav zato ne obžalujem ničesar. Dejstvo je, da ima vsaka zgodba dve plati, in tudi ko jo z nekom deliš, je ne podaš naprej v celoti oziroma jo ponudiš s svoje perspektive. Vedno ostaja kaj zamolčanega. S celotno zgodbo pa se moraš na koncu soočiti sam; z njo greš spat in z njo bediš, živiš. Ljudje prehitro sodimo o drugih in jih obsojamo, kar je sicer popolnoma človeško; tako se na nek način čistimo.


Vsaka zgodba dve plati in tudi ko jo z nekom deliš, je ne podaš naprej v celoti oziroma jo ponudiš s svoje perspektive. Vedno ostaja kaj zamolčanega. S celotno zgodbo pa se moraš na koncu soočiti sam; z njo greš spat in z njo bediš, živiš. Ljudje prehitro sodimo o drugih in jih obsojamo, kar je sicer popolnoma človeško; tako se na nek način čistimo.



To je najlažja pot.
Res je. Lažje je pri drugih iskati, kaj so storili narobe, namesto da bi se vprašali, ali morda tudi sami počnemo kaj podobnega in kaj bi lahko naredili za spremembo na bolje.

Se strinjate s predpostavko, da takrat ko nekomu o nečem pridigamo, večinoma v resnici govorimo sebi?
Zagotovo. Zelo radi klepetamo in imamo izdelana mnenja o vsem – pa to ni nič slabega, celo nujno je, če smo razmišljujoča, odgovorna bitja, a težava nastane, kadar pri tem nimamo odprtih oči in ne prisluhnemu še komu drugemu. Kdor si želi ustvariti kar najbolj resnično sliko, ga morajo zanimati zgodbe, ki se skrivajo za nekim splošnim, uveljavljenim prepričanjem. Prizadevati si je treba za pravo lastno mnenje.




Kakšno je pravo lastno mnenje?
Takšno, ki ne škoduje – ne drugim, ne tebi.

Imate sina, ki bo kmalu dopolnil petnajst let. Kako je doživljal to, da ste postali del estrade?
Ob mojem vstopu v medije je bil Klemen star štiri leta. Od malega je bil v družbi mojih prijateljev iz medijskega posla in ve, da gre pravzaprav za popolnoma običajne ljudi. Prav zato ima do t. i. zvezdništva zdrav odnos. Zaenkrat ne kaže kakšne posebne želje, da bi bil slaven. Med Klemnovim odraščanjem nisem bila prav dolgo v soju žarometov oziroma izpostavljena vesoljnemu slovenskemu občinstvu. Že kmalu po nastopu v šovu sem v veliki meri prestopila na drugo stran, v zakulisje kot televizijska novinarka in pozneje še odgovorna urednica; postala sem teta iz ozadja. (Nasmeh) Trenutno urejam dve televizijski oddaji. Veliko raje sem tista, ki vsebine ustvarja kot pa le del vsebine.


Tudi sin rad poje, naredil je glasbeno šolo, igra klavir in kitaro. Še bistveno bolj pa je nadarjen na področju tehnike, saj je državni prvak v robotiki. Zelo sem ponosna nanj. Super dečko je, izjemno ustvarjalen, zato sem kot starš pomirjena. Glede na to, kam se svet vrti, ima prave talente, da se bo znašel. Pa čeprav to mogoče trenutno ni v modi, ga hkrati vzgajam v kavalirja, tudi v odnosu do žensk.



Prav tako pojete. Pevske kariere ste se kar resno lotili. Na youtubu lahko vidimo šopek vaših videospotov.
Glasba je od nekdaj moj čudoviti konjiček. Res ni poceni, a človek si mora v življenju tudi kdaj kaj privoščiti. Takrat ko pojem, zares uživam in ljudje to začutijo, ni mi treba blefirati. (Nasmeh) Očitno so me morali kolegi potisniti v vodo, da še bolj odločno zaplavam smeri solo kariere. Prav po njihovi zaslugi sem se namreč prav zdaj lotila izdaje svoje prve plošče. Enkrat ko bom babi, bom lahko tudi to pokazala prav s posebnim ponosom. (Nasmeh)




Ali ima tudi Klemen kakšne glasbene talente?
(Odločno pokima) Tudi sam rad poje, naredil je glasbeno šolo, igra klavir in kitaro. Še bistveno bolj pa je nadarjen na področju tehnike, saj je državni prvak v robotiki. Tudi srednjo šolo si je izbral v povezavi s tem. Zelo sem ponosna nanj. Super dečko je, izjemno ustvarjalen, zato sem kot starš pomirjena. Glede na to, kam se svet vrti, ima prave talente, da se bo znašel. Pa čeprav to mogoče trenutno ni v modi, ga hkrati vzgajam v kavalirja, tudi v odnosu do žensk.


Po naravi sem garačica in v preteklih letih sem se že večkrat skoraj privedla do točke popolne izgorelosti; morda tudi zaradi svoje nagnjenosti k perfekcionizmu. Potem ugotoviš, da je treba kriterije za kakovostno izpeljano zadevo morda včasih le postaviti malo nižje, kot si si jih zamislil v svoji glavi. Prav to je pogoj, da srečno živiš.



Lepo obnašanje in jasna pravila ne bi smela iti nikoli iz mode. Že nekaj mesecev imate svoj blog, vodnik za enostavno in domiselno življenje. Vaše načelo je sledenje zdravi pameti oziroma iskanje preprostih rešitev za velik učinek.
Drži. Hitremu tempu življenja se ne moremo več izogniti, zato smo ne nazadnje prisiljeni v to, da je treba biti zelo produktiven v kratkem času. Temeljno vprašanje je, kako biti učinkovit, ne da bi hkrati pregorel. Po naravi sem garačica in v preteklih letih sem se že večkrat skoraj privedla do točke popolne izgorelosti; morda tudi zaradi svoje nagnjenosti k perfekcionizmu. Potem ugotoviš, da je treba kriterije za kakovostno izpeljano zadevo morda včasih le postaviti malo nižje, kot si si jih zamislil v svoji glavi. (Nasmeh) Prav to je pogoj, da srečno živiš. Z leti sem se dokopala do najrazličnejših rešitev, ki jih zdaj ponujam prav v svojem blogu.

Lotevate se tako področja kulinarike kot lepote in celo vrtičkanja. Imate vrt?
Ogromnega! V domačem Hrastniku, kjer živim. Skoraj vse pridelam sama in odlično mi gre.

Kot pretežno mami samohranilki vam v življenju verjetno ni bilo vedno lahko. Zdaj imate že vrsto let novega partnerja, s katerim ste zelo srečni, kajne?
Res je čudovit človek. Imela sem veliko sreče. Verjetno na koncu res dobimo to, kar dajemo in si zaslužimo.




Tako kot vi, tudi on sledi filozofiji – naredi sam. Spominjam se, da ste se že pred časom pohvalili, kako vam je v omari uspel domiselno narediti ličen delovni kotiček.
(Smeh) Ja, vse zna narediti, jaz samo gledam in ostanem brez besed. Všeč mi je, da vedno ustvari nekaj novega in uporabnega. Šele on me je naučil, da sem ga sposobna prositi za pomoč, ko jo potrebujem, in se potem tudi zahvaliti zanjo. Zdi se mi, da naše generacije deklet tega nihče ni naučil, vse želimo narediti same. Četudi sta imela in imata moja starša fantastičen odnos, očitno ni zadoščalo, da sem ga samo gledala. (Nasmeh)


Šele moj partner me je naučil, da sem ga sposobna prositi za pomoč, ko jo potrebujem in se potem tudi zahvaliti zanjo. Zdi se mi, da naše generacije deklet tega nihče ni naučil, vse želimo narediti same. Četudi sta imela in imata moja starša fantastičen odnos, očitno ni zadoščalo, da sem ga samo gledala.



Kaj pa sami najraje počnete, v katerih dejavnostih, ki niso strogo povezane s poslom, najbolj uživate?
Popolnoma v vsem. Moj dedek je bil avtomehanik in kot deklica sem bila najraje z njim v delavnici, kjer mi je vedno dovolil početi kaj, kar ni bilo nevarno. Potem ko sem bila starejša, sem ugotovila, da je brušenje avta neka faza, ki je on ne mara, ampak meni se je takrat tako fino zdelo, ker sem lahko pomagala. (Nasmeh) Nadstropje višje pa je bila babi, velika mojstrica kuhe in peke, s katero sva skupaj pripravljali jedi. Prav zato nisem imela nikoli občutka, da so moška in ženska opravila ločena. Obe s starejšo sestro sva vedno delali vse. Prepričana sem, da je to zelo koristno znanje.




Vedno bolj. Poglejte, kakšno robo nam prodajajo. Ogromno stvari se kvari, strga že v zelo kratkem času. Žal pa mnogi ne znajo vzeti v roke denimo šivanke ali vrtalnega stroja.
Ne vem, kam so se izgubile vse te veščine, ki jim sama pravim kar osnovne preživetvene sposobnosti. Nihče si ne želi kakšnih izrednih razmer, a vsak bi si moral za vsak primer znati pridelati svojo hrano, popraviti izdelek, morda tudi sešiti oblačilo. Takšne dejavnosti se mi zdijo ne le koristne, temveč tudi lepe in ne nazadnje sproščujoče. Takrat ko uspeš nekaj dobrega narediti sam, je to povsem drugačen občutek, prav posebno zadovoljstvo.


Starejša kot sem, bolj se sliši brezbrižno, pa ni – že od mladosti dalje sledim načelu: Življenje je avantura; upaj si! Seveda z vso odgovornostjo. Pogosto sploh ne opazimo, kakšne priložnosti nam ponuja življenje in vse, kar bi morali reči, je »ja«. »Ja« rečem skoraj vsaki priložnosti, saj se v starosti ne želim obračati nazaj in obžalovati, česa nisem naredila.


Nam za zaključek pogovora zaupate še svoje življenjsko vodilo?
Starejša kot sem, bolj se sliši brezbrižno, pa ni – že od mladosti dalje sledim načelu: Življenje je avantura, upaj si! Seveda z vso odgovornostjo. Pogosto sploh ne opazimo, kakšne priložnosti nam ponuja življenje in vse, kar bi morali reči, je »ja«. »Ja« rečem skoraj vsaki priložnosti, saj se v starosti ne želim obračati nazaj in obžalovati, česa nisem naredila.

Pa znate reči tudi »ne«?
Zagotovo. Kadar stvarem, za katere veš, da ti ne bodo prinesle ničesar dobrega, odločno obrneš hrbet, si v resnici spet izrekel en ogromen »ja«. Zase.

Ali drži, da se boste v kratkem podali v politiko?
(Nasmeh) Tega zaenkrat še ne bi komentirala.