Tako je nastala ideja, da bi bolnim in socialno ogroženim otrokom po celi Sloveniji pekle torte. To so počele kar nekaj mesecev in pomoči potrebnim namenile svoj prosti čas, talent in finančna sredstva. Sčasoma je vse skupaj preraslo okvire njihovih zmožnosti, zato so se odločile ustanoviti društvo. Sladki nasmehi so končno postali uradni, do danes pa se jim je pridružilo že prek dvajset amaterskih in profesionalnih tortopekov po vsej Sloveniji.

Bolj se pogovarjava, bolj se zdi, da je Polona padla iz nekega drugega sveta, od nekod, kjer ni ničesar slabega. Pripombi o pozitivnosti se nasmeji in pravi: »Res se trudim, da vse, kar se dogaja, jemljem pozitivno. Zadnjič sem pod člankom o Sladkihnasmehih prebrala komentar v smislu: 'A če zbolim, mi bo ta bjondica prinesla torto?' Odločila sem se, da ga vzamem kot kompliment,« pomežikne Polona.

Priznava, da nobena od štirih srčnih dam pri Sladkih nasmehih ni pričakovala takega odziva medijev in posameznikov. »Na teden dobimo vsaj dvajset sporočil, v katerih nam ljudje z vseh koncev ponujajo pomoč in podporo. To je neverjetno! Nedolgo nazaj mi je komandir Viktor iz Kopra pisal, da je slišal o nas in da sicer ne zna peči tort, da pa bi z veseljem katero izmed naših tort pospremil k malčkom, ki bi si želeli spoznati policijskega psa. Človek prek takih zgodb res vidi, koliko dobrote je na tem svetu. Tudi če prej ne verjameš v dobre, iskrene in solidarne ljudi, prek take izkušnje gotovo začneš verjeti.«

Poloni pa se sladek nasmeh na usta prikrade, ko spregovoriva o njenem osebnem življenju. »Marko je moj eden in edini. Spoznala sva se pri mojih šestnajstih in od takrat sva neločljiva, ne predstavljam si življenja brez njega.«

Poti so se jima križale na gimnaziji v Kranju in Marko jo je povabil v kino. »Bila sem tako iskreno naivna, da sem mislila, da je Marko povabil cel razred, zato sem še jaz s sabo pripeljala par prijateljic. Da je bilo povabilo mišljeno kot zmenek, se mi je posvetilo šele, ko sem ga zagledala pred kinom – samega in s šopkom v rokah,« se nasmeje Polona in doda: »No, pa me je kljub temu imel rad!«

Rad jo ima še zdaj in Polona pravi, da vsakomur želi, da v življenju najde pravo ljubezen: »To je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi, in če že imaš tako srečo, je preprosto lahkomiselno, da ne skušaš s to osebo preživeti slehernega trenutka. Z njim želim biti do konca življenja in še dlje. Zato sva se z Markom odločila, da greva skupaj tudi v posel.«

Njuna ljubezen je novo in izjemno lepo razsežnost dobila, ko sta pred petnajstimi meseci postala starša malemu Lovru Boru.

Tudi sicer Polona in Marko veliko potujeta. Bila sta že na vseh sedmih kontinentih in vedno se veselita spoznavanja novih krajev, predvsem pa novih ljudi. »Ni pomembno, kje večerjaš – pomembno je, s kom večerjaš.«

Polona vedno skuša biti odprta za nove priložnosti in po svetu hoditi z odprtimi očmi. »Življenje se ti pač zgodi, saj človek nima časa kaj veliko razmišljati o poslanstvu. Pomembno je, da si upaš sprejeti izzive, čeprav je to stresno. Kakšna stvar se lahko konča tudi slabo – in če se, je treba to vzeti kot novo izkušnjo.«

Na poti domov razmišljam o tem, kako malo je potrebno, da vsak od nas naredi ta svet boljši. In kako veliko to pomeni drugim. Polona skupaj z ostalimi mamicami pri Sladkih nasmehih polepša dan najšibkejšim, tistim, ki jim drobna pozornost pomeni veliko svetlo točko v življenju. Čuteča dama, ki ve, da življenje ni zgolj dihanje v lastnem kokonu. Želi živeti ljubezen – ne le do družine, temveč do sočloveka. Je navdihujoča in srčna. Globoka empatija jo utrjuje v predanosti temu, da pomaga in dela dobro. Polona je ženska, ki spreminja življenja.


*Z zgodbo Polona je na petnajstem Oninem natečaju leta 2011 zmagala avtorica Tadeja Ozebek. Rdeča nit natečaja je bila Navdihujoče Slovenke.  

Jutri ne zamudite nove zmagovalke z naslovom Vrtinec poželenja.