Kakšna svoboda. Kakšen mir v duši. In kakšna sreča in hvaležnost, da lahko to okušam, spoznavam nekaj čisto novega, meni nepoznanega. Moj bog! Tako lepa je Indija? Sanjalo se mi ni, da v sebi skriva toliko zelenih zakladov, gozdov, prečudovitih razgledov. Še dodatna potrditev, da je bilo vredno zaupati neznancema in se predati avanturi, ki nama je bila ponujena. Indijo sva doživeli na resnično drugačen, čudovit način. Po nekaj dneh skupaj na sedežu jeklenega konjička pa sva se z mojim voznikom le opogumila. Zgodil se je prvi poljub.



Po nekaj dneh sva se s prijateljico vrnili v hotel v Kočiju, receptor, ki si naju je do takrat že dobro zapomnil, pa naju je začudeno pogledal, kot da bi se vzeli z drugega planeta. Seveda je tudi opazil, da sta naju do hotela pripeljala domačina na motorjih, kar je še vzbudilo njegovo zanimanje. Koči je tako majhen, da se vsi med seboj poznajo. Najina obraza so saje in umazanija s ceste po tako dolgi vožnji obarvali črno, telesi pa sva od sedenja na motorjih imeli povsem razboleli. Utrujeni sva se sesedli sredi sobe in se spogledali: »Kaj je bilo pa to?« sva bruhnili v huronski smeh. Takrat še nisva povsem dojeli, kakšna čast naju je doletela, da sva doživeli tako neverjetno cestno dogodivščino.



A vse lepo se enkrat konča in bližal se je dan povratka v Kovalam, kjer naju je čakala Mojca s katero bi skupaj stopile v novo leto. Slovo od Kočija ni bil lahek, sploh ne po motorističnem izletu, kjer sva se z najinima voznikoma tako zbližali. Na vprašanje »Kaj bova sedaj?« sva si z mojim motoristom izmenjala telefonski številki, se skrivaj objela in poljubila (v Indiji si namreč pari v javnosti ne izkazujejo nežnosti), nato pa je odpeljal vlak. Tiho sem skozi okno gledala mimoidoče podobe, v sebi mirna, kot da bi vedela, da še ni vsega konec.



V Kovalam sva prispeli ob zlatem sončnem vzhodu. Vse je žarelo in se svetilo skupaj z nama. Vračali sva se kot nekakšni bojevnici, ki sta premagali vse dvome in pomisleke, premagali sami sebe, ter doživeli nekaj, kar verjetno ni dano vsakemu. Samo zato, ker sva se predali, pozabili na zavore in priučene strahove sumničave družbe, v kateri sva odrasli. Nekomu bi se najin pobeg z motorjem zdel popolnoma nesprejemljiv, neodgovoren, nevaren, celo šokanten. A čemu bi razmišljali o tem? Živi se samo enkrat in zakaj bi celo življenje obžalovali tisto, česar nismo storili.



Povsem drugače katastrofalen je bil vstop v novo leto. V restavraciji, kamor smo skupaj vsak dan zahajale na zajtrk, smo rezervirale mizo, pred večerjo pa si odločile še privoščiti tipično keralsko masažo. Ta se ni izkazala za najbolj prijetno. Polivajo te namreč z litri olja, ti na telo intenzivno pritiskajo s stopali, ker je bila masažna seansa na prostem, pa so me poleg vsega napadali še številni komarji. Sprostitev kar ni prišla in komaj sem čakala, da se 'razvajanje' zaključi. 



Na glavni plaži so se medtem pričeli zbirati domačini, še več kot običajnih ljudi, pa je bilo policajev opremljenih s palicami. Natakarja povprašam, kaj se dogaja, on pa nam razloži, da le na tako oborožen način policija lahko kroti opite domačine in postavi mejo med lokalci in turisti. Po teh besedah sem se ozrla nazaj po plaži in ugotovila, kako očitne so bile naenkrat videti te razlike. Restavracije so bile polne turistov, ki smo posedali na balkonih s krasnim razgledom na plažo in prihajajoči ognjemet, spodaj pod nami pa policisti in domačini, ki nas opazujejo. Ta strašno neprijeten občutek neenakosti mi je pokvaril še preostanek večera.



Nekaj dni po vstopu v novo leto se je bližal tudi datum odhoda v Slovenijo. Dogodivščina z motorjem mi nikakor ni šla iz glave, še posebej zato, ker sva bila z motoristom in sedaj novim prijateljem v stikih vsak dan. Osnovne informacije najinih sporočil je nekega dne presekal z: »Pridem te obiskat v Kovalam.« »Kaj? Kako prosim? Kako to misliš? Pa saj jaz vendarle zapuščam Indijo v nekaj dneh?« sem se presenečena odzvala. Življenje me je spet postavilo pred uganko: Ali naj to priložnost izpustim in grem? Ali naj ostanem? Se prepustim? Živim?



Seveda sem se odločila za slednje in svoje bivanje v Indiji podaljšala še za cel mesec dni. S tem pa tudi zapečatila zvezo z Njim. 



*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v petek, 1. septembra 2017. Preberite jih tukaj