Med dogovarjanjem za intervju ste bili odkriti, ko ste dejali, da se zavedate odgovornosti javne besede. Kaj natančno ste imeli v mislih?

Dobra volja mi splahni in tudi mene zagrabita jeza in razočaranje, ko slišim grde jezikave besede brez premisleka. Kar me skrbi, pa je govorjenje tistih, ki odločajo; doma in po svetu. Ljudje naj bi iz svojih izkušenj znali zelo dobro pretehtati oziroma vsaj v srži dojemati, ali gre pri informaciji za resničnost, pravičnost, laž, prevaro, krivico, iluzijo. Za marsikoga, še posebno za mlade, sta govorna spretnost in iluzija zelo privlačni, zapeljivi. Zato sta verodostojnost in odgovornost za zapisane in govorjene javne besede tako pomembni in zavezujoči. Kdo, kaj, zakaj in komu naj gre verodostojna beseda in kako se z manipulacijami, polresnicami, poneverjanjem in zlorabami soočiti in spopasti?! Tako ostajajo vprašanja (ne)morale govorca oziroma pisca odprta. 

Če sem jaz lahko dobromisleča, so lahko tudi drugi. Treba je v človeku iskati dobro, pa ga najdeš. Takšnih ljudi je veliko. Spomnim se Vorančevih Samorastnikov in njegove Hudobivške Mete. Če pa iščeš pajdaše za nestrpnost in sovraštvo, jih tudi najdeš. 

Ljudje ne prisluhnemo kar vsakomur. Vi ostajate v spominu kot prva dama Slovenije. Ker premorete razgledanost, širino duha in srčno kulturo, vam je treba prisluhniti in – kar je pomembneje – vas znati slišati.

Pogovor je vselej dobrodošel, pa naj gre za pogovor doma, med prijatelji, med različno mislečimi; tam je še posebno dragocen za razumevanje načel in argumentov, ki osmišljajo in usmerjajo naše ravnanje. Jaz lahko govorim verodostojno le o svojem delu in o svojih življenjskih izkušnjah. Tudi novinarke, novinarji mi s svojim znanjem in poznavanjem različnih okoliščin in dejanskih razmer lahko pomagate izraziti spoznanja, ki sem jih doživela. Lahkotna razvada nekaterih ljudi, ki o vsem in vsakem človeku vedo vse in kar tako na počez in tja v en dan razsojajo, tudi špekulativno in sovražno, me resnično odbija. Zdi se mi zelo neodgovorna in nevarna. Lepo je vedeti veliko. Največ se naučim razumeti, če prisluhnem ljudem, a to ne pomeni, da s tem že vem in znam toliko kot oni. A tudi če vem malo, pa je tisto porojeno iz resničnega življenja, je enkratno dragoceno vedenje. Vzbuja mi ponos in željo po širjenju obzorij z literaturo, spoznavanju sveta z različnimi kulturami in naravnimi lepotami ter tudi preživetvenimi zmožnostmi ljudi glede na gospodarsko in socialno razvitost ali nerazrešene vojne spopade. Rada to vedenje delim z ljudmi, ki jih srečujem. 

Štefka Kučan: najvplivnejša Slovenka. Vam to lahko godi – s katere koli perspektive?

Presenečena sem bila nad anketo. Za podani glas navedeni premisleki ljudi o različnih lastnostih izbrane osebe so bili zelo zanimivi. Šli so v smeri načel in vrednot, ki jih ljudje cenijo in so pomembni za dobro delo, sodelovanje, za spoštljive medčloveške odnose in medsebojno pomoč. Morda je šlo bolj za priljubljenost kot za vpliv. Zahvaljujem se jim za to prijazno priznanje mojemu nekdanjemu delu. Prijaznost je tudi vrednota, ki si tako kot solidarnost zasluži vso našo pozornost. Življenje je naporno, marsikdaj krivično tudi zaradi grobosti, nepoštenosti, obrekovanja, zapostavljanja, koristoljubja in podobnega ravnanja, ki si jih povzročamo ljudje med seboj, in ne samo zaradi sovražnosti, nasilja in izkoriščanja, ki prestopajo meje človečnosti in so jih sposobni brezsramni posamezniki in skupine. Temu smo priča v današnjem svetu in kar ni in ni mu konca. Kam se je izgubil spomin na grozote druge svetovne vojne in na konvencijo Združenih narodov o človekovih pravicah in njegovem dostojanstvu? O družbi solidarnosti in pravičnosti? 

Res me skrbi. Vojni konflikti po svetu se ne razrešijo, okoljske poškodbe ogrožajo življenja, ožijo se in kršijo temeljne človekove in delavske pravice, naše družbeno, narodovo premoženje se nerazumno odliva neznano kam, posledice sprememb so nepredvidljive. A upanja in zaupanja v človeštvo in razum ne izgubljam. 

Res se ne odzivamo dovolj resno na najrazličnejše krize, zato očitno še ni napočil čas streznitve. Vi še zmorete najti (ali se vsaj trudite) svetlo točko v vsem in vsakomer? Kje koreninita dobrota in neomajni optimizem?

Iz sebe izhajam. Preprosto. Če sem jaz lahko dobromisleča, so lahko tudi drugi. Treba je v človeku iskati dobro, pa ga najdeš. Takšnih ljudi je veliko. Spomnim se Vorančevih Samorastnikov in njegove Hudobivške Mete. Če pa iščeš pajdaše za nestrpnost in sovraštvo, jih tudi najdeš. Nekateri se težko izkopljejo iz resničnih ali namišljenih osebnih hotenj, prepričanj in predsodkov. Potreben je dialog. Pogovor. Pri marsikom, žal, ne bo uspeha.

Iz sočutja do soljudi se tudi osebno izpostavljate. A živimo v času, ko se zdi, da se tveganje ne splača, se vam ne zdi tako?

Sočutje ostaja v dobrih ljudeh in tudi nasploh v človeku kot prvinski vzgib soodvisnosti, pomoči in solidarnosti. Tega tehtnica zgodovine, ki se nagiba sem in tja, tako verjamem, še ni spremenila niti izničila. Tudi ne more, ker se lahko človek učloveči le v odnosu z drugimi. Problem je drugje. Povedala bom pregovor: Človek misli, da ga skozi življenje vodi luč modrosti, pa ga za nos potegnejo njegove strasti. Od nekdaj poznamo sedem glavnih grehov, na kratko pa za človeške strasti nanizamo običajno le tri besede: last, slast, oblast. Kapital, egoizem, moč. Dopustili smo, da je tudi tam, kjer se ne bi smelo zgoditi, vrednoto sodelovanja zamenjalo tekmovanje. Izkoriščanje moči. Slasti moči pa kapital ne bo kar sam od sebe izpustil iz rok. Najpomembnejša vrednota za dostojno življenje ljudi je kulturno in socialno razvita družbena skupnost. Zadržati je treba razkrajanje družbene skupnosti, večanje nezadovoljstva, revščine, strahu, razslojevanja in trend obrniti navzgor. Posameznik je ranljiv in nemočen in zato je lahek plen. S prestrašenim človekom je lahko manipulirati in ga obvladati. Boj posameznika, delavca z močjo kapitalske organizacije je tisto tveganje, za katero pravite, da se mu ljudje ne želijo izpostavljati. Vzrok tveganja je bistven; gre za izgubo dela in dohodka, izgubo dostojanstva in življenja. Pretresljivo je ta upravičeni, a izgubljeni boj prikazan v slovenskem filmu Inferno režiserja in pisatelja Vinka Möderndorferja. Ozaveščena družbena skupnost ustanavlja in krepi svoje ustanove in nadzor v ta namen. Ne samo varuha človekovih pravic, predvsem zakonodajo v skladu z ustavnimi določbami o socialno-tržnem gospodarstvu, o socialni in pravni državi. 

Kako kot ženska, mati, državljanka, nekdo, ki sledi osnovnemu načelu humanosti v ravnanju ljudi, gledate na spopade, krizo beguncev pa ne nazadnje poskus kratenja pravic ženskam, ki so jih izbojevale sodobnice, in je pri nas zapisano v 55. členu ustave? Zaupate, da se bo dobro izteklo?

Res me skrbi. Vojni konflikti po svetu se ne razrešijo, okoljske poškodbe ogrožajo življenja, ožijo se in kršijo temeljne človekove in delavske pravice, naše družbeno, narodovo premoženje se nerazumno odliva neznano kam, posledice sprememb so nepredvidljive. A upanja in zaupanja v človeštvo in razum ne izgubljam. Dolga, a uspešna so bila prizadevanja in spoznavanja ljudi za boljše in pravičnejše. Veliko civilizacijskih dosežkov so zapisali v ustave, zakonodaje, resolucije in mednarodne dokumente. To je bila in je še vedno trdna opora za razumevanje, ozaveščenost, varovanje in uresničevanje humanih ciljev, še posebno za nove generacije. Od tod prihaja moje zaupanje v človečnost in razum, v svobodo in demokratičnost. Takšen je pariški podnebni sporazum o omejevanju segrevanja na planetu in takšno je bilo tudi, čeprav očitno ne še splošno sprejeto, spoznanje o pravici žensk za svobodno odločanje o rojstvu otrok in dolžnosti pomagati materi in otroku kot splošnemu javnemu dobru vseh ljudi. 

Na minevanje pa se ozrem tako, da pogledam hčeri, vnuka, nasploh otroke, z željo, da bi lahko dostojno in varno živeli naprej. Bomo za to odrasli zmožni poskrbeti? Če ne, nismo vredni imena človek. 

Še malo, pa bo konec leta. (Govorili sva 14. novembra, op. p.) Se imate navado ozirati nazaj? Koliko se vas dotakne minevanje? Pa nove priložnosti?

Običaji in obredi ob koncu leta in v pričakovanju novega mi vedno potegnejo misli naprej, na čas, ki prihaja. Nezadržno vrejo želje po boljšem, manj negotovem času in vse vraže iz starih Valvazorjevih časov, posebno tiste, kako odgnati strahove. Na minevanje pa se ozrem tako, da pogledam hčeri, vnuka, nasploh otroke, z željo, da bi lahko dostojno in varno živeli naprej. Bomo za to odrasli zmožni poskrbeti? Če ne, nismo vredni imena človek. Zato mislim, da je za soočanje z razmerami, v katerih smo se znašli, zelo pomembno biti socialno povezan v skupnost, povezan z načeli, znanjem in dejanji, ki omogočajo, da skupnost lahko deluje. Spomnimo se na žled, poplave, potrese ... Takrat pravimo, sreča je, da si znamo med seboj tako pomagati in preživeti.

Menda imamo ljudje od življenja zmeraj boljša pričakovanja, kot se dejansko izide. Menite, da mu prav pričakovanja in optimizem dajejo naboj?

Mislim, da optimizem ni samo prazna beseda. V človeku sta od otroštva dve želji: najprej začutiti in razviti čustveno in socialno povezanost in sprejetost, nato pa odkrivati ustvarjalni naboj v sebi in v svetu okrog sebe, da bi lahko razvijali spretnosti, znanje in sodelovanje. A za oboje se je treba potruditi, le oboje v skupnem dozorevanju prinaša zadovoljstvo in nas varuje pred pretiranimi pričakovanji in praznimi iluzijami. Še posebno če vzgoja odpove in izpolnitev naših želja sebično pričakujemo od drugih. 

Drži, da je bila vedrina vaša rešilna bitka v hudih okoliščinah?

Drži, res. Zanimivo je, da so me že v zgodnjem otroštvu učili premagovati težave. Mama je govorila: »Pet minut za jezo in mulo kuhat je dovolj dolgo, da zajameš sapo. Še bolje je takoj glasno povedati svoj prigovor, nestrinjanje, užaljenost, prizadetost tistemu, ki jo je povzročil, pa četudi je starš. Pogovor je rešitev, ki jo lahko najdeva oba, in prav je, da mi to poveš, da lahko pomagam.« Te besede o pomoči so bile blagodejne. Da je tu nekdo, ki bo znal pomagati. Pa je bilo ali ni bilo treba. Tako je dejala mama, izjemna in vedra ženska, in mi s tem dala vedeti, da se težave dajo reševati. V njenih očeh je bila vedrina sinjega neba. (Se zatopi v spomine, ki kar vrejo.) Pa še poleg mnogih zanimiv poduk o težkih udarcih, ki jih lahko dobimo ali povzročimo drugemu: najtežji so neresnica, laž, obrekovanje, sramotenje, poniževanje; težko se braniš. Nato molk, ko bi moral povedati resnico, nasvet, opozorilo, navodilo ... pa ti to ni dano; fizičnemu udarcu, ki tudi hudo prizadene, se lahko vsaj postaviš v bran, se mu skušaš izogniti pa tudi udariti nazaj. 

V družino sem se rodila kot četrti otrok in imela že dva brata in sestro, za mano je prišel še en brat. Pet prstov, je mama dejala. Skupaj je roka in ta zmore veliko. Če boli en prst, boli roka. Imejte se radi in skrbite drug za drugega. Enostavno zgovorno. 

Kaj se sprašujete zdaj, v tem obdobju življenja? Kaj vas drži gor?

Ne vem primernih izrazov, ker je v mojem čustvovanju vse povezano. Najbrž sta to ljubezen in spoštovanje življenja. Sprašujem pa se, kam smo zašli pri teh dveh najlepših, plemenitih vrednotah. 

Odraščali ste v številni družini, pet otrok vas je bilo. Ne samosti, občutili ste ljubezen in povezanost?

V družino sem se rodila kot četrti otrok in imela že dva brata in sestro, za mano je prišel še en brat. Pet prstov, je mama dejala. Skupaj je roka in ta zmore veliko. Če boli en prst, boli roka. Imejte se radi in skrbite drug za drugega. Enostavno zgovorno. Ata pa je ob knjigah, glasbi, igrah, raziskovanju okolice, vasi in mesta, ter ob vsakodnevnem delu večkrat poudaril, da bo naša dediščina šolanje in znanje in vse, kar bomo spoznavali, ker tega nihče ne more vzeti in razdreti in je nenadomestljivo za življenje. Spoznavanja in raziskovanja je bilo res veliko. Bil je to čas po drugi svetovni vojni, materialno skromen, a ob socialno in kulturno razgledanih starših, ljudeh v kraju in družbenorazvojni naravnanosti čas dobrega, svobodnega in srečnega otroštva. 

Drži, da ste sestri in bratje od mame in očeta odnesli vsak nekaj drugega?

Kako neverjetno se to sliši ob istih starših in vzgoji. Zakaj je tako, ne vem. Gotovo pa ima svoj pomen, ker se je v vsakem od nas različno poudarjeno razvila ena od njunih dobrih lastnosti in talentov. Za nas je to bilo srečno naključje, ki nas je povezovalo.

»Vedno zna poskrbi za druge, zase redko.« Tako o vas povedo ljudje, ki so vam blizu. Je to res?

Zapleteno vprašanje. Ko skrbim za druge, kolikor pač zmorem, tako mislim, ustvarjam dobro za vse; skrbim torej zase, za tisto dobro, kar me osrečuje, kar je neločljivi sestavni del mojega življenja, v družini in družbi. Kaj je moje življenje in kaj me radosti? Moji ljubljeni bližnji pa delo, prijatelji in sodelavci in mnogi ljudje, ki jih poznam in so stopili v moje življenje. To ustvarjamo in živimo skupaj, ob vseh težavah, medsebojni pomoči, izzivih, radostih in uspehih. Imenitno je to v pesmi izrekel Kajuh: »Jaz sem droben, droben list, ki drevo mu daje hrano. To drevo iz zemlje raste, zemlja pa je vir življenja in življenje vir človeštva. In človeštvo, to je hrast, ki človeku daje rast.« 

Drage Slovenke in sodržavljanke, svet še stoji, in kot pravi Cankar, je lep in življenja vreden, zato vztrajajmo. Lotimo se tudi me bolj odločno odpravljanja družbenih anomalij, tragedij in vzrokov zanje. Lahko najprej kar doma. Je vredno vsega truda in se da. 

Dovolite vprašanje o skrivnosti dolgoletne vezi s soprogom Milanom?

Dobrosrčnost, ki se je srečala, spoštovanje in potrpežljivost.

Kako bi spodbudili ženske, ki imajo polno glavo vsakdanjih drobnarij, od šolskih potrebščin do položnic in jutrišnjega kosila, da se aktivirajo? Kaj bi sporočili Slovenkam?

Če vse to delajo in še službo zraven, so še kako občudovanja vredne. Po mojih izkušnjah to tudi niso drobnarije, brez teh opravil in skrbi bi se vsakdanji svet povsem sesul. Drage Slovenke in sodržavljanke, svet še stoji, in kot pravi Cankar, je lep in življenja vreden, zato vztrajajmo. Lotimo se tudi me bolj odločno odpravljanja družbenih anomalij, tragedij in vzrokov zanje. Lahko najprej kar doma. Je vredno vsega truda in se da. In srečno pri teh pogumnih korakih.