Preden sva se zbližala, sva imela korekten in spoštljiv poslovni odnos. Cenila sem njegovo uvidevnost in pozornost. Sprva je bil tak tudi kot ljubimec. Ni skoparil s komplimenti in superlativi na moj račun. Ob njem sem se počutila sprejeto in ljubljeno. Toda tu je bila še ONA. 

Razmerje z mano je začel, ko je bila Ona v bolnišnici, ko se je vrnila domov, pa mi je zatrdil, da med njima ni ničesar in da prihaja enkrat, dvakrat na teden kuhat, čistit ... Naj mu dam malo časa, je rekel. 

Dala sem mu ga na pretek, on pa nič. Rekel je, da ne bi bilo korektno, če bi jo pustil, ker mu toliko naredi in da pri teh letih (star je 70) ne more imeti enkrat ene, enkrat druge. Z njo delata, z mano pa mu je lepo, je govoril. Nedelje in prazniki so bili rezervirani zanjo, torej ni hodila le delat. 

Pa sem rekla, naj bo, ostaneva skrivna ljubimca (preveč sem ga imela rada in preveč lepo mi je bilo z njim, da bi se mu odpovedala) in ga neštetokrat prosila, naj bo z mano odkrit. A ni bil. 

Ko me je v nedeljo dopoldne povabil na kavo, sem mu, priznam, iz kljubovalnosti predlagala, da pridem popoldne, a ni bil sposoben priznati, da bo z njo. Raje je iskal za lase privlečene izgovore. Nisem ostala tiho, a je to »napako« vseeno ponovil. 

Kaj vse sem za tem doživela: dobesedno odpodil me je izpred svoje hiše. Ko sem mu zagrozila, da bom tisti ženski povedala za naju, mi je vrnil z grožnjo, da bo on povedal vse (kaj?) mojim otrokom. Kasneje mi je v enem od najinih pogovorov oziroma prepirov zabrusil, da ne sežem njej niti do kolen. Omenjal je še policijo in kriminaliste.

Ne vem, ali si lahko predstavljate mojo užaloščenost zaradi ponižanja in jezo, ki še vedno gori v meni, čeprav je minilo že leto dni.  Mislim, da jo moram na neki način izraziti, mu vrniti milo za drago, na drugačen, bolj kultiviran način, a ne vem, kako. Bojim se, da bom od vsega hudega zbolela. Obiskovala sem terapevtko, ki mi je svetovala popoln odmik od njega, a tega nisem sposobna, dokler se mu nekako ne »oddolžim«.

Sem imela opravka z narcisom? Prosim, ne recite, kako sem lahko bila tako naivna.

Bralka 

Odgovarja Bruno Šimleša, terapevt, sociolog in strokovnjak za odnose

Draga Bralka

Gre za izjemno zapleteno situacijo, zato upam, da vas lahko vsaj delno usmerim.

Začel bom pri koncu vašega pisma. Razumem vašo željo po maščevanju in prepričan sem, da bi maščevanje ustrezalo vašemu egu. Tako bi gotovo imeli vtis, da ste bivšemu vrnili, ker vas je prizadel. In to bi res potešilo vaš ego. Žal pa ne vašega srca ...