Neverjetno življenje Astrid Lindgren: Njeno Piko Nogavičko je prva založba zavrnila

Astrid Lindgren je bila priljubljena pisateljica, ki danes velja za eno najbolj znanih švedskih avtoric in eno največkrat prevajalnih avtoric na svetu. Za svoje delo je leta 1958 prejela knjižno nagrado Hansa Christiana Andersena. Na podelitvi nagrade je dejala: »Želim pisati za bralce, ki lahko ustvarjajo čudeže. Otroci lahko ustvarjajo čudeže, ko berejo.« Leta 1971 je prejela zlato medaljo Švedske akademije.

S pisanjem se je začela ukvarjati relativno pozno, k temu pa sta jo spodbudila hči, ki jo je priganjala, naj ji pripoveduje pravljice, ko je hudo zbolela, in zvin gležnja, ki jo je za nekaj časa prikoval na posteljo. Pisanja knjige se je tako lotila iz dolgčasa, prva založba, na katero se je obrnila z rokopisom, pa je zavrnilo objavo knjige o Piki Nogavički.

Pika Nogavička je bila prevedena v 75 jezikov

Najbolj znana je njena serija knjig o Piki Nogavički, uporniški in samosvoji punčki s pegami, rdečimi lasmi, spetimi v kite, in nogavicah različnih vzorcev, ki je otroke navduševala s svojim humorjem. Knjiga je bila prevedena v 75 jezikov, po njej pa so bili posneti tudi filmi in nadaljevanke. Poleg knjig o Piki Nogavički je sicer napisala tudi številne druge, kot so Detektivski mojster Blomkvist (1946), Bratec in Kljukec s strehe (1955), Erazem in potepuh (1956), Brata levjesrčna (1973) in Ronja, razbojniška hči (1981).

Tudi v pozni starosti ni pozabila, kako je biti otrok, in v najmlajše se je zlahka vživela. Ni pa bila zgolj pisateljica, saj se je kasneje v življenju zanimala za najrazličnejša področja človekovega delovanja, pri čemer jo je še posebej pritegnilo zavzemanje za nemočne. Med drugim se je zavzemala tudi za pravice živali. Bila je tudi nasprotnica industrijskemu kmetovanju. S svojo naravnanostjo in delovanjem je dosegla spremembo nekaterih zakonov, ki so tedaj veljali na Švedskem.

Švedom se je vtisnila globoko v srce. O njej se je govorilo, da se je dotaknila vsakega človeka, s katerim je prišla v stik. Vsega, kar je počela, naj bi se lotevala s kombinacijo zdravega razuma, naravnosti in topline, zaradi česar je zelo izstopala od povprečja.

Imela je lepo otroštvo, polno ljubezni in svobode

Rodila se je 14. novembra 1907 v mestu Vimmerby na Švedskem. Njen oče Samuel August naj bi bil v njeno mamo Hanno zaljubljen že, ko je bil star 13 let, za roko pa jo je zaprosil 15 let kasneje. Med zakoncema sta vladala globoka medsebojna ljubezen in spoštovanje, v zakonu pa so se jima poleg Astrid rodili še trije otroci; Gunnar, Stina in Ingegerd, ki so bili celo življenje zelo povezani med sabo.

Zakonca sta najela zemljo od župnišča in vzpostavila kmetijo, s katero sta se preživljala. Lindgrenova je kot odrasla večkrat omenila, da je imela zelo srečno otroštvo, saj so starši otrokom nudili občutek varnosti in ljubezni, hkrati pa so jim dopuščali svobodo. Medtem ko je bil oče zabaven in nežen ter je otrokom rad pripovedoval zgodbe, je bila mama bolj stroga in zadržana, otroke pa je naučila lepega vedenja.

V času, ko je Astrid odraščala, gospodinjstva še niso množično posedovala radijskega sprejemnika in televizije, zato si je družina večere pogosto krajšala s pripovedovanjem zgodb. Tako Astrid kot drugi člani družine so veliko časa posvečali tudi branju knjig.

Najstniška leta Astrid niso ostala v tako lepem spominu kot otroška. Pogosto so jo namreč spremljali melanholični občutki, izgubila je veselje do življenja, imela pa je tudi slabo samopodobo. Sicer pa je rada zahajala na ogled filmov in gledaliških predstav ter se ukvarjala s plesom.

Pri 19 letih nepričakovano zanosila s poročenim moškim, zaradi česar je bila tarča obrekovanja

Po končani šoli se je zaposlila pri lokalnem časopisu, kjer je lektorirala besedila in pisala kratka poročila. Glavni urednik časopisa Reinhold Blomberg je hitro opazil njen talent, kmalu pa ga je Lindgrenova začela zanimati tudi kot ženska in zapletla sta se v afero. Astrid je pri 19 letih nepričakovano zanosila.

Novica je hitro zaokrožila po bližnji in daljni okolici. Ker je bil Blomberg tedaj poročen, z ženo pa sta imela sedem otrok, je bila situacija še toliko bolj kočljiva. Ker Lindgrenova ni več zdržala pritiskov iz okolice, se je izselila iz Vimmerbyja in odšla živet v Stockholm, kjer je bivala v najeti sobi.

V tistem obdobju je bila pogosto osamljena, bila je tudi v slabem finančnem stanju, sicer pa je večino časa posvetila izobraževanju za tajnico. Z Blombergom sta bila dogovorjena, da se bosta poročila in zaživela skupaj, ko se bo on uradno ločil od svoje žene.

PREBERITE ŠE -> Burno življenje bogate direktorice kozmetičnega podjetja, ki ga poznamo vsi

Bližal se je datum poroda, zato je Astrid odpotovala v Kopenhagen, v bolnišnico, ki je bila ena redkih, v kateri ob rojstvu otroka ni bilo treba navesti očetovega imena. Četrtega decembra 1926 je na svet prijokal njen sin Lars. Zaradi študijskih obveznosti se ga je odločila pustiti v oskrbi Danke Marie Stevens, ona pa je sama odpotovala nazaj v Stockholm.

V tistem času so se stiki med Blombergom in njo ohladili, dogovor o poroki pa je padel v vodo. Leta 1927 se je Astrid zaposlila v nekem podjetju, kjer je nudila pomoč strankam, leto kasneje pa je dobila službo v Kraljevem avtomobilskem klubu. Tam je bil njen šef Sture Lindgren, moški, ki je kasneje postal njen mož.

»Ni bila ena tistih mam, ki bi sedela na klopci in opazovala svoje otroke, kako se igrajo.«

Decembra 1929 je Marie Stevens zaradi težav s srcem pristala v bolnišnici, Astrid pa se je odpeljala v Kopenhagen po sina Larsa, ki je bil takrat star tri leta. Leta 1931 se je odvila poroka med Astrid in Sturom. Lindgrenova je po poroki ostala doma s sinom, občasno pa je pisala krajše zgodbe za revije. Leta 1934 se je zakoncema rodila hči Karin.

Astrid se je s svojima otrokoma rada igrala, pri čemer je navdušeno skakala, plesala in se gugala, medtem ko so bili otroci v tistih časih s strani svojih staršev pogosto deležni bolj trdne vzgoje. Lars je o njej kot o mami kasneje dejal: »Ni bila ena tistih mam, ki bi sedela na klopci in gledala svoje otroke, kako se igrajo. Tudi ona se je želela igrati zraven in sumim, da se ji je to zdelo prav tako zabavno kot meni.«

PREBERITE ŠE -> Življenje izjemne umetnice, ki je oblikovala Zvezdico Zaspanko in Ostržka

Leta 1939 je izbruhnila druga svetovna vojna in Lindgrenova je v času vojne redno dokumentirala dogajanje. Izrezovala je članke na to temo in pisala dnevnik o dogajanju. Leta 1941 je dobil njen mož dobro plačano službo, ki je družini omogočila selitev v prostorno stanovanje, kar je bilo za Astrid nekaj novega, saj je bila pred tem vajena živeti v skromnih razmerah.

Nekaj časa je bila Karin hudo bolna, zato je prosila mamo, da ji pripoveduje zgodbe. Lindgrenova se je domislila zgodbe o Piki Nogavički, nad katero je bila hči povsem očarana. Nekoliko kasneje je Astrid padla na ledu in si pri tem zvila gleženj, zaradi česar je bila za nekaj časa prikovana na posteljo. Ni vedela, kaj bi počela, in iz dolgčasa je začela pisati knjigo o Piki Nogavički.

Švedi so jo zelo spoštovali in cenili njeno mnenje

Knjiga je bila napisana in Astrid je mogla najti le še založbo, ki bi bila pripravljena izdati njeno knjigo. Prva, na katero se je obrnila, jo je zavrnila, zato jo je bila primorana izdati drugje. Leta 1945 je bila izdana prva knjiga o Piki Nogavički, ki je v trenutku postala velika uspešnica, in življenje Lindgrenove se je korenito spremenilo.

Ker je bil odziv na prvo knjigo tako dober, je nadaljevala s pisanjem. Tako je postala avtorica 34 knjig in 41 slikanic. Pogosta tematika njenih knjig so bili osamljeni in zapostavljeni otroci. Ni se izogibala odpiranju bolečih in žalostnih tem, saj je na tak način želela pomagati otrokom, ki so se znašli v težkih situacijah.

Bila je tudi širše družbeno aktivna na več področjih. Ukvarjala se je s perečimi tematikami in si prizadevala za spremembe nekaterih zakonov v dobro ljudi in živali. Nekajkrat je bila pri tem celo uspešna. Švedi so jo zelo spoštovali in cenili njeno mnenje.

V zadnjih letih življenja sta njen vid in sluh zelo opešala, vendar se je kljub temu še vedno trudila, da bi bila čim bolj aktivna. Odgovarjala je na pisma bralcev, skrbela za gospodinjstvo, nadaljevala je s svojimi prizadevanji za okolju prijaznejšo družbo, pisala pa je tudi članke za časopis Expressen in revijo LAND. Pri 91 letih je doživela možgansko kap, zaradi česar se je njeno zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo.

Umrla je 28. januarja 2002 v Stockholmu na svojem domu v družbi hčere Karin. Zanjo je bil organiziran državni pogreb. Istega leta se je začela v njen spomin za najboljša dela v kategoriji mladinske in otroške književnosti podeljevati nagrada Astrid Lindgren.