Dr. Veronika Podgoršek

Na začetku zveze je treba biti brutalno odkrit

Dvojina je ideal, a kaj ko je življenje v dvoje vse prej kot preprosto. Danes toliko bolj kot pred desetletji, ker razmerja gradimo na čustvih. Čustva pa bolijo. Najbrž je zato pri nas vse več odprtih odnosov z različnimi »spolnimi prijatelji«, brez čustvene navezanosti. Dr. Veronika Podgoršek, priznana terapevtka, specializirana za partnersko in družinsko terapijo, je odkrita, da njeni odnosi niso bili zgolj lepi. Z njimi mama treh hčera in žena še zdaleč ni opravila. Čustvena ženska, z energijo, ki osvaja, se v svoji novi knjigi Ljubezen na terapiji: vodnik do srečnega partnerstva loteva najrazličnejših vidikov odnosov. Poglavitni sestavini vseh, poudarja, sta intimnost in komunikacija.

Če zelo skrajšava, se pri ljubezni začne z začasno norostjo, ki zanosno, včasih tudi nepredvidljivo, izbruhne, in konča s psihoterapijo. Doktorica, kje zafrknemo?

Tako kot na drugih področjih se tudi od ljubezni pričakuje veliko, veliko več. In če želimo veliko, veliko več dobiti in dati, moramo veliko bolj sami sebe in druge (s)poznati. A ker se ne poznamo, se stalno spotikamo ob iste čeri.

Nehajmo se hecati s čustvi ljudi. Če je nekdo v fazi, ko ne želi partnerskega odnosa ali želi biti sam, naj pove. Najlaže je reči: Jaz ljubezni ne potrebujem! Prijateljstvo mi je dovolj. A res?! To je slepilo samega sebe. 

Huh. Če samo ljubiti ni dovolj, preverimo, kje se lovimo, in ne ponavljamo za nas in odnos škodljivega vedenja. To ne bi smelo biti težko, a je točno tako.

Danes naši odnosi temeljijo na čustvih in medsebojnem ujemanju, zato ni lahko. Partnerstvo je najtežje, najbolj vroče in najbolj krvavo bojišče. Ljudje smo zapleteni že sami po sebi. In ko se dva, vsak s svojo zgodovino, vzorci, potrebami, načinom življenja, srečata, morata vse to usklajevati. Bolj ko se eden drugemu prepusti, bolj ko ljubi, bolj je ranljiv in zato je lahko tudi mnogo bolj ranjen. Dejstvo pa je, da brez tveganja ne moremo razviti zares globokega in predanega intimnega odnosa.



Kaj pravite, bi bil ljubezenski nered manjši, če bi v partnerski matematiki izključili eno spremenljivko, zaljubljenost? Ker je šibkost srca.

Mimo zaljubljenosti ne moremo. To je del nas. Zanikati čustva zaljubljenosti je, kot bi zanikali lakoto, če nam telo sporoča, da smo lačni. Zaljubljenost je mehanizem, ki je. Obstaja. Vprašanje je, kaj bomo, ko mine. To je prva veja, kako prideta dve osebi skupaj, druga je prek prijateljstva. A v prijateljstvo ponavadi ni vpletena zaljubljenost. Drži, zaljubljenost je slepilo. Težava nastane, če tedaj nismo odkriti. In hočemo ugajati. In biti tisto, kar verjamemo, da bi bilo drugemu všeč. Takrat samemu sebi in drugemu delamo medvedjo uslugo, ker se na dolgi rok ne izide. Primer: on hodi rad v hribe in ker ona to ve, gre seveda naslednjič z njim ... Čez pol leta pa mu zabrusi: »Jaz v hribe res ne bom hodila.« 

Na začetku je treba biti, jaz temu rečem, brutalno odkrit. In čim več vprašati: Si poročen? Si v zvezi? Se morda s kom razhajaš? Si samski? Kako imaš urejen odnos z nekdanjimi partnericami? Kaj ti pomeni zvestoba? Vse to so pomembna vprašanja. 

Kdo je naredil napako? On, ker se je preveč lagodno predal občutku ljubljenosti?

Z nikomer ni nič narobe. Sta samo drugačna. Ženska je hotela ugajati, a si je s tem pravzaprav škodila. Na začetku je treba biti, jaz temu rečem, brutalno odkrit. In čim več vprašati: Si poročen? Si v zvezi? Se morda s kom razhajaš? Si samski? Kako imaš urejen odnos z nekdanjimi partnericami? Kaj ti pomeni zvestoba? Takšne stvari. Vse to so pomembna vprašanja. Tega ne smemo prepuščati kar nečemu, ker so pomembni gradniki za dolgoročna partnerstva. Vsak izmed nas ima bolj in manj pomembne stvari. Temelj sobivanja so predvsem vrednote, potrebe, način življenja. Nekaj, kar je enemu zelo pomembno, je lahko na lestvici prioritet drugega daleč spodaj. Določene lastnosti drugega ne ovirajo in z njimi povsem lahko živi. Druge pa lahko tako ovirajo, da z njimi in s to osebo ne more živeti. Jaz se denimo lahko popolnoma sprijaznim s stvarmi, ki niso v nasprotju z menoj, s katerimi ne zanikam same sebe.



Torej smo na dobri poti do ekskluzivnega razmerja, če vemo, kaj želimo. Ali če vsaj vemo, česa si ne želimo?

Tako je. Pomembno je vedeti, kaj si želiš. In ob tem tudi, zakaj si to želiš, kaj ti določena stvar pomeni. Resnično pomembno je spoznati samega sebe. Kdo sem in zakaj sem to, kar sem. Ob tem pa tudi, kaj si želim v prihodnje obdržati in kaj spremeniti. Ne nazadnje moramo biti sposobni vse to tudi ubesediti. Temu pravim, da se moramo dati drug drugemu spoznati tako, da o sebi govorimo, kajti drugi za nas ne more vedeti, saj ni v naši koži in nima čarobne krogle, in da spoznamo drugega, tudi tako, da sprašujemo in informacije preverjamo. Komunikacija je tudi preverjanje. Informacije predelujemo glede na svoje izkušnje. Preteklost. Skozi svoja očala. Glede na svoj nahrbtnik. Zato bo eden videl neko stvar povsem drugače kot drug in jo bo drugače tudi dojel. 

O zreli ljubezni in o globoki čustveni povezanosti govorimo, ko dva delujeta v dobro drug drugega, skupaj rasteta in se razvijata, medtem ko s skupnimi močmi iščeta rešitve in tako skupno dobro. 

Dinamika para je občutljiva in krhka. Zakaj enim uspe in drugim ne? Zaradi odkritosti?

Okej, brez dvoma je nekaj odvisno tudi od sreče. O tem sem prepričana. Absolutno. Sreča je, da se dva s podobnimi občutki in potrebami srečata.



Intimnost in komunikacija sta temelja, na katerih vse raste in tudi pade, saj besede pogosto interpretiramo drugače, intima pa je lahko zlorabljena.

Ponavadi si dva še povesta, kaj jima ni okej. In to je že velik uspeh. To je že – vau. To je kot hladna predjed. Potem se morata poslušati in, kar je pomembno, slišati, kaj mislita oziroma čutita ob nečem, kaj jima je pomembno, kaj ju prebuja, in se upoštevata v tem, v čemer bi bila oba zadovoljna. V komunikaciji izhajamo iz sebe in svojih občutkov – pomembno je, kaj čutim jaz! – ne iz dejstev o drugem. To je topla predjed. Glavna jed je, ko se sporazumeta, kaj bosta naredila, da bosta to uresničila. In sladica je, da to, o čemer sta se uskladila, upoštevata. O zreli ljubezni in o globoki čustveni povezanosti govorimo, ko dva delujeta v dobro drug drugega, skupaj rasteta in se razvijata, medtem ko s skupnimi močmi iščeta rešitve in tako skupno dobro. 

Ko se začnemo z nekom družiti, se začnemo nanj tudi navezovati, se povezovati. Čustva delajo svoje, kdor je zdravo zaljubljen, svoje partnerice ali partnerja ne bo hotel deliti z nikomer. Naše je naše.  

Ker ste doktorske sorte, vi seveda nimate problemov?

Seveda, pa kaj še. Težave so vedno, še posebno na začetku, ko se spoznavaš, usklajuješ in vse to. Midva sva se na začetku ogromno pogovarjala. Ure in ure in ure. Oba sva bila željna tega.



Saj, nikoli kasneje se ne pogovarjamo več toliko kot na začetku.

To je najslabše. Komunikacija je zdravilo za največ naših težav in tegob ter gorivo, ki pelje naprej. Človek božji, jaz jočem, jaz sem tudi žalostna, sem prizadeta. Res je, ogromno sem doživela in ogromno naredila in vedno bom delala. Na marsičem v življenju sem zrasla. Si dovolila, ne nazadnje. Dovolim si izrekati, kar mislim. Strah, da me bo kdo skritiziral, me ne bo ustavil. Jaz tako mislim, saj tebi ni treba misliti enako. Komunikacija je ključna in najbolj temeljna. Vsaka težka situacija, ki se razreši, dva še bolj poveže. Vedno. Če pa ostanejo nesoglasja nerazrešena, je na videz lepo sijoč ekonom lonec. Enkrat ga bo razneslo in bo hudo. Potem pridejo pari na terapijo in po petih, desetih, dvajsetih letih razmerja nosijo zamere iz prvega leta. 

Mlade generacije bi vse na hitro: hitre odnose, hitre impulze ... Njihova psihična struktura še ni dograjena, in ni do petindvajsetega leta, in ker zgodaj vstopajo v partnerske odnose, so hitro lahko čustveno ranjeni. 

Za vsak odnos sta potrebna dva. Kaj pa če v partnerstvu ni ravnovesja, v katerem oba vesta, kako postati in ostati svobodna odrasla človeka, ampak prostor med seboj onesnažujeta z nepristnostjo? Kakšna je moderna ljubezen?

Trendovski je tako imenovani odnos friends with benefits. To je odprt odnos, ko si z eno nogo notri, z drugo pa zunaj: imaš veliko prijateljev, malo ljubimkanja tu in tam, ko si ravno pri volji, iskanje razburljivosti z novimi partnerji ... A vse brez čustev. Neobvezno. To je zdaj to. Ampak, seveda po drugi strani, so totalne katastrofe. Zakaj? Ker je človek čustveno bitje. Mi smo odnosna bitja. Ko se začnemo z nekom družiti, se začnemo nanj tudi navezovati, se povezovati. Čustva delajo svoje, kdor je zdravo zaljubljen, svoje partnerice ali partnerja ne bo hotel deliti z nikomer. Naše je naše. Zato je hudo, ko se eden začne bolj čustveno navezovati. Denimo, ženska reče: Midva sva prijatelja. A moški lahko to dojema drugače: Pobožala si me, dajala si mi posebne signale. Že, ampak pobožala sem te kot prijatelja. On bo razočaran, prizadet, potem mu bo to stopilo na ego, začel jo bo žaliti, ji groziti ... Skratka, imamo težavo. To niso šale. Nehajmo se hecati s čustvi ljudi. Če je nekdo v fazi, ko ne želi partnerskega odnosa ali želi biti sam, naj pove. Najlaže je reči: Jaz ljubezni ne potrebujem! Prijateljstvo mi je dovolj. A res?! To je slepilo samega sebe.



Imate odgovor na vprašanje, zakaj tako ravnamo?

Denimo, ko se dva po res dolgotrajnem in močno predanem partnerskem obdobju razideta, je po svoje celo razumljivo, da se ne želita takoj zares vezati. A to so generacije, ki so nekaj močnega že imele za seboj, pri njih je to nekako bolj razumljivo. Mlade generacije bi vse na hitro: hitre odnose, hitre impulze ... Njihova psihična struktura še ni dograjena, in ni do petindvajsetega leta, in ker zgodaj vstopajo v partnerske odnose, so hitro lahko čustveno ranjeni. Vsaka ranjenost pa pusti posledice.

Ljubezen je daj-dam, dam-daj. Ne moreš zgolj dajati, ne moreš samo prejemati, potrebuješ oboje, zato sta za dober odnos vedno potrebna dva. Če eden umanjka, nista več par, sta zgolj dva posameznika, ki ne moreta biti skupaj, ker si nekdo tega ne želi, ne zmore, noče. 

»Nismo vsi zrasli brez očeta in marsikdo med nami je imel prima mamo, krasen odnos s starimi starši, dovolj prijateljev, soliden uspeh v šoli ... pa to še ne pomeni, da je v življenju brez težav ali da se nikoli ne znajde v nerešljivih situacijah,« ste zapisali. In: »Vsaka ranica zahteva pozornost, in ko bo zaceljena in pozitivno nadgrajena, bomo lažje živeli celostno in izpolnjeno sami s sabo in v partnerstvu.«

So ranice, ki niso omembe vredne, a vsak nosi frustracijo. Vprašanje je, kaj življenje iz tebe naredi, kaj sam iz sebe narediš. So denimo otroci iz zelo poškodovanih partnerskih odnosov, pa iz sebe marsikaj naredijo, na vsakem področju. Lahko pa imamo otroke iz krasnega partnerstva, a v življenju povsem zabredejo.



Nam možgani omogočajo slabe izkušnje popraviti in tudi hormoni poskrbijo za več življenjskih okoliščin, v katerih se čustveni vozli laže razrahljajo?

Vedno lahko kaj naredimo, če uvidimo in si to res želimo. Tisti, ki ne vidi in si ne želi, ne bo nikoli nič naredil. Tako mu je okej. Spet pridemo do tega, ali lahko drugega spreminjamo ali ne. Ljudje smo odnosna bitja, če nimaš ob sebi nekoga, ob katerega se lahko stisneš, pristno, ti je to dano in vrnjeno. Ljubezen je daj-dam, dam-daj. Ne moreš zgolj dajati, ne moreš samo prejemati, potrebuješ oboje, zato sta za dober odnos vedno potrebna dva. Če eden umanjka, nista več par, sta zgolj dva posameznika, ki ne moreta biti skupaj, ker si nekdo tega ne želi, ne zmore, noče. To je preprosto zakodirano v nas, že čisto biološko gledano zaradi ohranitve vrste. Želela bi si, kar je sicer utopično, da bi bil vsak človek vreden ljubezni, da bi jo občutil in tudi lahko dal. To je največje bogastvo. Ker boli, ko tega nimamo. Tudi sama vem, kako to boli.

A vsakič ko se spustiš v intimnost, se moraš stoodstotno, kljub zavedanju, da si lahko ponovno ranjen. Če pa ne vstopiš stoodstotno, si možnost že vnaprej zelo močno okrniš. 

Z intimnim odnosom, poleg tega, da ga moramo neskončno iskati, vselej veliko tvegamo. Česa nas je najbolj strah? Ranjenosti?

Ponovne ranjenosti. Telo pomni. Ko si enkrat prizadet, ko si ranjen, to strašansko boli. In telo enostavno ne želi ponovno ranjenosti, zato si reče: Ne bom se več tako odprlo. In kaj če je na drugi strani nekdo, ki meni enako? Tudi jaz se ne bom odprl ali, naj ona naredi prvi korak. A vsakič ko se spustiš v intimnost, se moraš stoodstotno, kljub zavedanju, da si lahko ponovno ranjen. Če pa ne vstopiš stoodstotno, si možnost že vnaprej zelo močno okrniš.

Pri ljubezni je tako, da so problemi univerzalni, univerzalnih rešitev zanje pa ni.

Zelo narobe je soditi, zakaj dva ohranjata odnos pri življenju in živita vsak zase. Na čem vse se lahko lovita, a ne moreta drug brez drugega?! Zakaj? Ker se ravno v tistem dopolnjujeta, ker sta ranjena in ne ozavestita, ne predelata, ne gresta naprej, ampak samo ponavljata stare travme. Res, poznani vzorci so varni. A so najbolj nevarni. Vsak je pisatelj svoje knjige, pod katero se bo podpisal. Ampak zato mora sam nekaj narediti in si tudi dovoliti. In pustiti ob strani tiste, ki so zlonamerni, ter biti odprt za tiste, ki ti prinašajo pozitivno kritiko, ki znajo vrednotiti. To je tisto, kar je najbolj pomembno v življenju. To je tisto, kar osrečuje. To je bit.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE