Zgodnji ste. Poklicali ste debelo uro pred dogovorjenim terminom.
Vem, ampak saj poznate pregovor Rana ura, zlata ura. 

Aha.
No, dogovorjena sva bila. Imel sem čas in sem si mislil: Pokličem, da se pogovoriva. Preostanek dneva bom imel zase. To. (Zanosno vzklikne.) 



Intervju bo v reviji Ona objavljen dan pred 8. marcem. To je čas, ko imamo navadno polna usta ženskega vprašanja: ženskih emocij, ženskih podvigov, ženskih frustracij. Kakšen je ženski svet z vašimi očmi?
V idealiziranem svetu Hansa Sigla, če se lahko tako izrazim, štejejo solidarnost, vztrajnost, odločnost. Sem nekakšen feminist. V moj svet je vpeto, kar so dosegle v boju za enakopravnost, ampak ko se ozrem v resnični svet, vidim, da zaostajamo za desetletja in je še ogromno treba postoriti. V naši kulturi, na območju evropske celine, imajo ženske več pravic kot njihove prednice, a denimo za enako delo še zmeraj zaslužijo manj kot moški. V številnih delih sveta nimajo nikakršnih pravic. Njihov položaj je svetlobna leta od tega, kar bi lahko živele: manj izpostavljene slabemu življenju in različnim oblikam diskriminacije. Morda je osmi marec pravšnji datum za premislek, ali ubiramo pravo pot, ki vodi do preobrata. 

Verjamete, da se bo dobro izteklo?

Ne, daleč od tega, glede na to, kako smo zastavili. Če kdo tako misli, ima problem. Toliko sprememb se dogaja na svetu, denimo podnebnih ne moremo spregledati. Potem prileti ignorantska zaušnica ameriškega predsednika, da so klimatske spremembe potegavščina. Nimamo več veliko časa, da zaščitimo življenjsko okolje. 

Verjamem, da je človeška vrsta dovolj modra za upor logiki in praksi, ki poganja predvsem oblast in moč kapitala. Začeti moramo pri sebi in preobraziti našo zavest, da se bo svet začel vrteti v bolj pravo smer. 

Marsikaj nas lahko skrbi.

Res je. A verjamem, da je človeška vrsta dovolj modra za upor logiki in praksi, ki poganja predvsem oblast in moč kapitala. Začeti moramo pri sebi in preobraziti našo zavest, da se bo svet začel vrteti v bolj pravo smer.

Torej ostajate pozitivni?!

Optimizem je vse, kar imamo. Če izgubimo smisel, za kaj bi sploh živeli, je konec. Moje sporočilo je, naj ljubezen vlada. Ljubezen je kot zrak, ki ga dihamo. Je esenca življenja.


PREBERITE ŠE: Klemen Janežič o ljubezni



Ljubezen ima veliko ljudi ves čas na jeziku, a je daleč od tega, da je samo beseda.

Jasno. Je nekaj, v kar moramo resnično močno verjeti. Ljubezen se začne z majhnimi in tudi čisto vsakdanjimi dejanji. Pomislite, kako ste se počutili, ko ste se z nekom spogledali, denimo na avtobusni ali železniški postaji. Vam je bilo mučno, ne?! Prav nadležno je, ker se dandanes vsak zanima samo zase, skoraj nihče več ne odmakne pogleda z zaslona pametnega telefona. Kaj pa za spremembo: »Dobro jutro. Kako ste?« Grozno je, kako odtujeni smo. To je nenavadno, prav čudaško vedenje.

Nedavno sem gledala dokumentarec Švedska teorija ljubezni: o idealni družbi v blaginji in varnosti živečih neodvisnih posameznikov, ki pa ima za posledico to, da ljudje ne potrebujejo več uslug in pomoči, zato imajo minimalne medsebojne stike. »Pol prebivalcev živi v samskih stanovanjih, čedalje več žensk se odloča za umetno oploditev, vse več je ljudi, ki umirajo sami,« je bilo rečeno.

Da. (Premolkne.) Koliko ste stari? 

Včasih pozdravim nov dan tako, da vstanem uro prej in si vzamem čas za meditiranje, dihanje, razmišljanje, poleti izrabim čas za golf, ker potrebujem vsaj uro športa na svežem zraku. 

Sva ista generacija. Generacija X.

(Smeh.) Ko se sprehajam po parku, opazujem matere, ki se ne ukvarjajo s svojimi otroki, ampak so ves čas priklopljene na omrežje. Kakšne signale s takšnim ravnanjem dajejo otrokom in kaj jim sporočajo? Česa se bodo naučili? Skrbi me, kakšna bo generacija današnjih malčkov, ko odraste. Ponavljam: naj ljubezen vlada. Namenite pozdrav, vsaj nasmešek naslednjič komu, kogar pogled vam bo uspelo ujeti.

Ljudje imamo različno percepcijo sveta in pomembnih reči. Vi ob lenobnih jutrih še pečete žemljice?

Hmm. (Se odkašlja.) Morda. No, morda tudi ne. Včasih pozdravim nov dan tako, da vstanem uro prej in si vzamem čas za meditiranje, dihanje, razmišljanje, poleti izrabim čas za golf, ker potrebujem vsaj uro športa na svežem zraku. Ja, v hladnejši sezoni sta obvezna kava in svež kruh. Pekel že dolgo nisem. Ne omenjajte mi več tega. To sem naredil enkrat. (Smeh.)



Življenje dr. Martina Gruberja v seriji je precej turbulentno: vsakič je pripravljen žrtvovati ves svoj čas in zasebnost za nameček, da uredi zdravstvene in ljubezenske težave drugih. Hans, koliko od povprečja je skrenilo vaše življenje, odkar igrate tako všečen in popularen lik?

Veste, pri meni ni vsakdanje rutine. Okej, z izjemo umivanja zob, tuširanja, britja. Ko snemamo, je naš urnik sicer natančen, a vendar nikoli enoličen. Včasih si želim več ustaljenosti. Ko zaprem oči, moj alter ego vsak dan dela v pisarni: od devetih do petih, ko zaklene pisarno in odide domov k ženi in otrokom. Pusto? Moje življenje ni takšno.

Dotaknili ste se pasti digitalne dobe, a vi imate facebook in v omrežju redno objavljate tudi svoje mnenje ob spektru vprašanj človeškega sveta. Zakaj čutite potrebo, da delite svoje videnje o vseh stvareh?

Včasih je tako neznosno lahko kakšno stvar objaviti na facebooku. Zgodi se, da imamo dovolj časa med snemanji, ko se pripravljamo za naslednje prizore. Pred leti so mi načrtovalci oglaševanja serije ponudili, ali bi skrbel za stran Gorskega zdravnika, podal kakšno zanimivost iz zakulisja snemanja in tako ohranjal stike z gledalci. Odvrnil sem, da bi enkrat tedensko zmogel objaviti kakšno fotografijo. Z enkrat na teden se je obrnilo na enkrat dnevno, zdaj smo kar okupirani z objavami česa novega. Ugotovil pa sem, da tistim, ki so se nam pridružili na facebooku, niso preveč všeč družbeno angažirana sporočila, zato tega ne mešam. Gorski zdravnik je razvedrilna televizijska serija in na njegovi strani ne boste naleteli na politične vsebine. Drugače je na moji osebni strani, kjer pa vsekakor tudi kaj zapišem o kom, bodisi izrazim mnenje, ker je pomembno zame, da podam stališče o čemer koli že, če ocenim, da je vredno. Ne preseneča me, da so v odzivih na zapise tudi žalitve: »Zapri gobec ... Pojdi nekam ...« 

V zasebnem življenju, denimo z otroki, opažam, da se ne zataknem v vsako reč, ki me zbode. Bolj preudaren sem. 

Se vznemirjate zaradi takšnih burnih odzivov?

Nasprotno. Zabavno mi je. Prav uživam v tem. In potem jih, denimo, podžigam z vprašanjem: Pojasnite, no, zakaj pa vi mislite drugače. To jih res razkuri. »Zato.« (Popači glas.) Smešno, res.

V gojzarje gorskega zdravnika ste stopili pred desetimi leti, prav toliko časa ste poročeni. To, da ste tako priljubljeni, vas je gotovo spremenilo?

Mislim, da je razlika samo v tem, da sem deset let starejši. (Smeh.) Sploh se nisem spremenil. Še zmeraj se zavzemam za iste stvari, še zmeraj zagovarjam iste stvari, še zmeraj nisem zadovoljen z istimi rečmi kot pred desetimi leti. No, sem nekoliko bolj razsoden, pač posledica življenjskih izkušenj. V zasebnem življenju, denimo z otroki, opažam, da se ne zataknem v vsako reč, ki me zbode. Bolj preudaren sem.


PREBERITE ŠE: Življenje je narejeno po načrtu



V intervjuju za nemški Bunte berem: »V svojo ženo sem totalno zatreskan.« Je vaša družina vaše zavetje?

Da. Izvrstno. (Vskoči.) Kar zapišite to.

Odraščali ste na podeželju, na avstrijskem Štajerskem, mar ne? Kaj vas je oblikovalo?

Večinoma sem bil s starimi starši, na katere sem bil zelo navezan. Stari oče in stara mama, preprosta kmeta, sta bila moja velika učitelja, ki sta me usmerjala. Nismo bili kdo ve kako verni, vendar sta mi zelo zgodaj vcepila, kako pomembno je, da smo drug drugemu opora, da si pomagamo. Moje otroštvo je bilo zelo romantično, o takšnem lahko samo sanjamo. Spomnim se, kako sem se navsezgodaj izmuznil iz hiše, oblečem samo v irharice, brez majice, in smo šli z druščino v hribe. Sploh ne povem, kako sem jih slišali, ko smo se pozno popoldne vrnili v vas. »Kje si bil? Čakala sva te s kosilom.« Bilo je romantično. Romantično. Romantično. Brez vsakršnih skrbi. 

Altruizem v ožji različici, katerega načelo je težiti k dobremu, blaginji drugih, to je najpomembneje, kar bi želel predati. 

Slovenija ima krasno naravo, veste, o tem se boste lahko prepričali. A vendar gledalke in gledalci Gorskega zdravnika občudujemo slikovite posnetke panorame z gorami, dolinami in vmes stisnjenimi ljubkimi tirolskimi vasicami. No, ampak ker to ni vedno čisto dovolj, da ste odklopimo in spočijemo, ste izdali zgoščenke za sprostitev in meditacijo – meditacijska potovanja s telesom, duhom in dušo. Pomaga?

Jasno. (Prepričljivo.) Ko sva bila že pri spominih: spomin na otroštvo je tako svetel; ko meditiram in zaprem oči ter se v mislih prestavim na najbolj presunljivo obdobje, ki me je zaznamovalo, je to moje otroštvo. Potem se je moje potovanje začelo.

Družina gorskega zdravnika je povezana. Kljub občasnim nesporazumom. To, da je vrednost v skupnosti, poleg privlačnosti glavnega junaka, ki je za nameček zdravnik, dela serijo všečno. Gorski zdravnik ima hčerko, samozavestno Lili. Hans, imate sina in z ženo vzgajate tri otroke iz njenega prejšnjega zakona. Kaj jim dajete?

Altruizem v ožji različici, katerega načelo je težiti k dobremu, blaginji drugih, to je najpomembneje, kar bi želel predati. Govorim jim, da ima smisel pomagati drugim. Smo v privilegiranem položaju, ko ne stradamo, lahko se šolamo in naša dolžnost je dajati tistim, ki so na slabšem. Ne sme nam biti vseeno. Denimo, nemška televizija me je povabila na kviz. Priznam, pri nekaterih vprašanjih sem se prav osmešil, ampak pridobljeni znesek sem podaril v humanitarne namene organizaciji, ki ima dve ladji, s katerima v Sredozemlju rešujejo begunce. Lani so pomagali štiri tisoč ljudem, ki so se pred bedo in vojno želeli zateči v Evropo.



Martin Gruber je zdravnik, ki zna poslušati in slišati ter je pri reševanju življenj strašno uspešen. V ljubezni pa ta senzibilni moški nima preveč sreče. Kaj imate povedati o srcu, ki ni samo fizični organ?

(Bušne v smeh.) Ko sem študiral za učitelja, v poznih osemdesetih, je bil tip močnega moškega utelešenje ideala. Potem se je zgodil premik k urbanim moškim s smislom za estetiko. Osupljivo, moški uporabljamo kremo za obraz! Odraščal sem v liberalnem okolju, teta mojega najboljšega prijatelja je bila psihoterapevtka, o čustvih smo se odkrito pogovarjali. Sploh ni bilo vprašanje, da bi debatirali o moških in njihovem čustvovanju ... Hecno. S prijateljem sva naredila kabaret, satirični stand up, ki temelji na analiziranju odnosov; on je stabilen moški lik, jaz pa, ki prebiram ženske revije, mu pojasnjujem, da zna sodoben moški tudi čustvovati. Odlična tema, čeprav že kar nekako staromodna, a jo obožujem. Ja, v Sloveniji bom govoril o tem: Poslušajte, dame, obstajajo moški s čustvi. (Smeh.)

Meni je prav. Vemo, igra je igra, a vam očitno ni težko igrati postavnega zdravnika, ki sicer ni popoln, a bi ga gledalke prestavile v resnično življenje, če bi se dalo.

Se vam zdi, da je Martin Gruber gospod pravi? Pojma nimam ... (Smeh.) 

Stari oče in stara mama, preprosta kmeta, sta bila moja velika učitelja, ki sta me usmerjala. Moje otroštvo je bilo zelo romantično, o takšnem lahko samo sanjamo.  

Navijamo, da bi končno našel pravo žensko.

Morda se bo izšlo in se bo našla idealna partnerica za Martina Gruberja.

V deseti sezoni?

Pustimo se presenetiti.