Ibrica Jusić

Odrasel sem na ulici, rešil me je popravni dom

Dubrovniški trubadur, sanjač, ljubitelj šansona in sevdaha. Umetnik, ob glasbi katerega se pišejo nove in obujajo stare ljubezenske zgodbe. Pred 53 leti je na Skalinah s kitaro v roki začrtal pot, ki ga je popeljala na največja svetovna glasbena prizorišča; v Pariz, New York, sydneyjsko Opero, China teater v Stockholmu, kjer je nastopal med redkimi izbranci, kot so Ella Fitzgerald, Bob Dylan in Santana. Za Ibrico Jusića, ki te dni slavi 73. rojstni dan, je prepevanje ljudem, ki ga želijo poslušati, poslanstvo. Na zadnji večer letošnjega leta bo svoj bogati opus delil z vami v Cankarjevem domu.

Veselimo se vašega nastopa v Ljubljani. Prihaja morda tudi vaš pes Bond?
Da, prideta oba, tako pes Bond kot maček Kiki, ki sta tudi velika prijatelja. Maček bo ostal v hotelu, pes pa bo z mano na odru, kot nekakšna gesta lepe, posebne energije. Ko v dvorano vstopa publika, je na sceni že kitara, poleg pa leži Bond in me, potem ko ga pokličem, pripelje na oder. On pravzaprav začne koncert. Pes oddaja varnost, posebno energijo, edinstveno atmosfero; skupaj deliva kilometre poti, hotele; z mačkom sta prva, ki slišita moje pesmi. Sta moja najzvestejša poslušalca, ki v stanovanju v Zagrebu, kjer preživljam zime in igram kitaro vsaj dve uri na dan, slišita vse moje pesmi. V šali to imenujem koncert za mačka in psa.


Živeli smo v pomanjkanju, a vedno nas je pokonci držala pesem. Da bi pozabili na lakoto, smo vse dneve peli, igrali, plesali, se veselili. Že pri osmih letih sem pel v zboru, pri devetih v operah, kot otrok sem igral v gledaliških predstavah, tudi v Kekcu.



Nekje sem prebrala, da je edina idilična ljubezen ljubezen do živali. Medtem ko nas ljudje lahko prizadenejo in jih pogosto skušamo spremeniti, živali preprosto sprejmemo takšne, kot so, in z njimi delimo trenutke svojega življenja.

Druženje ljudi in živali je zelo lepo, lahko bi rekli tudi idilično. Bond je že moj četrti pes. Pred kratkim sem brskal po računalniku in zagledal fotografijo najinega prvega skupnega nastopa na Starem gradu v Celju. Ko sem videl, kako majhen in nebogljen je bil takrat, kot kakšna kepica, sem se povsem raznežil. Danes pa je takšna mrcina. (smeh) Mislim, da so živali zdravilo za dušo; ko igram kitaro in gledam psa in mačka, ki me poslušata, se počutim res lepo.


Mislim, da za mnoge pomeni uspeh v življenju to, kar imate vi: nadarjenost, zvesto publiko, koncerte po vsem svetu, da lahko počnejo stvari, ki jih osrečujejo. Kako vi gledate na svojo kariero?
Menim, da tega, kar počnem, ne moremo primerjati s službo, z delom za denar. Že od malih nog sem bil okužen z umetnostjo, moja mama Emina je zelo lepo pela, oče Aris je igral harmoniko. Starša sta se v 20. letih prejšnjega stoletja odpravila iz Mostarja v Dubrovnik na poročno potovanje in tam tudi ostala. Takrat ni bilo televizije, ni bilo centralnega ogrevanja, ljudje so se greli s svojimi telesi in tako se je namenilo, da sem dobil šest bratov in sester. (smeh) Živeli smo v pomanjkanju, a vedno nas je pokonci držala pesem. Da bi pozabili na lakoto, smo vse dneve peli, igrali, plesali, se veselili. Že pri osmih letih sem pel v zboru, pri devetih v operah, kot otrok sem igral v gledaliških predstavah, tudi v Kekcu.
Zdaj lahko dostojno živim od tega, kar počnem, kar je zelo lepo. A ni bilo vselej tako; doživel sem številne ovire, izkusil sem lakoto, žejo, utrujenost, osamljenost. Danes mi gre na smeh, ko mi za koncert ponujajo nastanitev v razkošnem hotelu, vedno se vprašam, kje so bili pred 40 leti, ko sem spal po parkih. Svoje glasbeno ustvarjanje dojemam kot poslanstvo; če mi je dal Bog vsaj malo talenta, potem mi je dal tudi nalogo, da ta talent delim z ljudmi, ki me želijo poslušati in gledati.




Že zelo zgodaj, kot otrok, ste začeli nastopati, peti, igrati v gledališču, pri 12 pa ste se prostovoljno odločili, da zapustite Dubrovnik in odidete v popravni dom na Mali Lošinj. Zakaj?
O tem, da sem bil v popravnem domu, govorim s ponosom, saj me je dom pravzaprav rešil pred tem, da bi postal dubrovniška baraba. Kot številni drugi otroci v tistem času sem odraščal na ulici. Bil sem precej nemiren in mnenja o meni so bila deljena; nekateri so menili, da sem težaven musliman, razbojnik, da iz mene nikoli ne bo nič, da me je treba strpati v zapor. Drugi, da sem nadarjen, da potrebujem dobro šolo in pomoč. Postal sem dežurni krivec za vse, kar se je slabega zgodilo v mestu, in ko sem dojel, da bi lahko moje življenje krenilo v napačno smer, sem se odločil, da odidem v popravni dom. Iz mene je napravil človeka. Tam sem se tudi izšolal za tapetarja. Življenje v domu je bilo lepo; imeli smo vse: dve obleki, dva para čevljev, pet srajc. To danes ne zveni kot bogastvo, ampak takrat nam je pomenilo ogromno. Mi dubrovniški otroci smo namreč v maju najraje hodili bosi, da bi ohranili čevlje za jesen ali da bi jih prihranili za mlajše brate in sestre.
In danes sem najsrečnejši, ko srečam prijatelje iz doma in vidim, da so, tako kot jaz, uspešni, vsak na svojem področju; nekateri so kapitani, drugi inženirji, tretji zdravniki. To me zelo veseli.
Koliko mi je pomenil dom, pa najbolje opiše dogodek: ko so me nekega dne poklicali, naj se neham šolati in se vrnem domov, sem pobegnil iz Dubrovnika in se raje vrnil v popravni dom.


Zdaj lahko dostojno živim od tega, kar počnem, kar je zelo lepo. A ni bilo vselej tako; doživel sem številne ovire, izkusil sem lakoto, žejo, utrujenost, osamljenost. Danes mi gre na smeh, ko mi za koncert ponujajo nastanitev v razkošnem hotelu, vedno se vprašam, kje so bili pred 40 leti, ko sem spal po parkih.



Ker ste bili v Dubrovniku tarča nestrpnosti do priseljencev, do druge religije?
Tako danes kot tudi takrat je bilo v Dubrovniku veliko nestrpnosti do tujcev, še posebno do priseljencev, ki so prišli iz Bosne in Hercegovine. To je tema, ki jo je v svojih gledaliških delih najbolje opisal veliki dubrovniški pisatelj Ivo Vojnović. Jaz rad povem, da smo vsi od nekod prišli, in tako sta tudi moja starša prišla v Dubrovnik kot mlad begunski par. Kot dva muslimana, ki sta se zaljubila v mesto in tu ostala; oče je bil trgovec, tako da je kmalu začel delati. Mi nismo prišli zasejat svoje kulture ali nekulture, kot se pogosto govori v zadnjih dvajsetih letih, ampak smo se prilagodili, asimilirali in oplemenitili svoj prostor. Če ne bi bilo mene in mojega brata Đela, ki me je tudi naučil igrati kitaro, ne bi bilo niti Dubrovačkih trubadurjev, ki so postali prepoznavni znak Dubrovnika in njegove glasbe. Svoje rojstno mesto imam rad, čeprav se je v zadnjih letih zaradi množičnega turizma zelo spremenilo, na slabše. Trume turistov in igralcev popivajo po ulicah in razgrajajo vse noči, tako da si ne moreš več privoščiti mirnega sprehoda, da bi začutil pravi utrip mesta. Zato pravim prijateljem: Ohranite Dubrovnik v spominu takšnega, kot je bil pred 50 leti. Zaradi ljubezni do mesta še vedno igram na Skalinah in mislim, da je to lepa tradicija. In nisem se še utrudil, še vedno se veselim srečanja z ljudmi.




Se še spominjate svojega prvega »koncerta« na Skalinah?
Seveda se ga spominjam. Tako kot mnogokrat sem se sprehajal po mestu in iskal akustični prostor, kjer bi moja kitara in glas zvenela najbolje, in se spomnil na Skaline. Usedel sem se na stopnišče in zaigral. Mimo je prišel mlad par in obstal. Rekla sta, ali bi lahko igral tudi naslednji dan na istem kraju, da bi pripeljala prijatelje. Od tedaj sem vsak dan igral na stopnišču. Nekega dne me je slišala Jagoda Buić, velika umetnica in moja dobra vila, ter me predstavila Peru Gotovcu, ki je takrat delal v glasbeni založbi Jugoton. Ta je rekel: »Mladenič, zate imam nasvet. Pridi v Zagreb in posnemi svoje pesmi.« In tako se je začelo. Če ne bi takrat srečal Jagode, bi odšel v Nemčijo, kjer me je že čakalo delovno mesto v tovarni avtomobilov. Ampak usoda je hotela drugače.

Vaše življenje je burno in polno nepredvidenih zasukov. Leta 1971 ste se morali – ker ste prišli navzkriž s takratno oblastjo – čez noč preseliti v Pariz. To vam je pravzaprav omogočilo razvoj mednarodne kariere.
V času hrvaške pomladi sem uglasbil veliko pesmi na besedila Shakespeara, Brechta in jih prepeval po študentskih domovih. Koncerte je oblast prepovedala, zato mi je nekega dne prijatelj svetoval: Spakiraj kovčke in oditi v Francijo. In tako sem odšel, star 27 let, s 500 markami v žepu – kmalu jih ni bilo več. V Pariz sem se šel učit, in ne delat kariere. Bil sem poln pričakovanj, a so kmalu usahnila; na železniški postaji so me pričakali turoben pariški dež in grde sive stavbe. Za zaslužek sem najprej pomival krožnike po restavracijah, ko pa sem se naučil jezika, sem potrkal na vrata pariških kabarejev. Najprej so me sprejeli v Don Camillu, kjer sem prepeval interpretacije pesmi slavnega pevca šansonov Jacquesa Brela. Nad menoj so bili tako navdušeni, da so me, čeprav so običajno zamenjali pevce vsakih 14 dni, obdržali vse leto. Kmalu so me povabili v radijsko oddajo Jacquesa Chancela in tako se je začela moja mednarodna kariera. Pariz zame ni bil lepa izkušnja, vendar sem se tam marsikaj naučil. Mislim, da me je utrdil. Poleg tega je bila Francija navdih za veliko pesmi, ki sem jih napisal.


Življenje v domu je bilo lepo; imeli smo vse: dve obleki, dva para čevljev, pet srajc. To danes ne zveni kot bogastvo, ampak takrat nam je pomenilo ogromno. Mi dubrovniški otroci smo namreč v maju najraje hodili bosi, da bi ohranili čevlje za jesen ali da bi jih prihranili za mlajše brate in sestre.



Po Parizu ste se vrnili na Hrvaško in se odpravili na jugoturnejo. Sledila je ponovna selitev v Pariz, kasneje pa ste pet let ustvarjali in živeli na Švedskem. S svojo drugačno, pristno glasbo ste navduševali množice po vsem svetu; pogosto ste na odru stali sami, s kitaro v roki. In kot trdite, nikoli niste igrali na plejbek.
Ne, nikoli, vedno le v živo. Ogromno sodelovanj v televizijskih oddajah sem odklonil zgolj zato, ker nisem želel igrati na plejbek. Spominjam se, da sem nekoč na Jahorini v živo igral pri minus sedmih stopinjah Celzija; naj se vidi, da ni prevara; lahko se zmotim, lahko mi poči struna, to je življenje. V življenju ne posnemamo nečesa, kar je nekdo že naredil. Vse moje pesmi so, ne glede na to, ali sem jih napisal sam, ali sem uporabil literaturo, ali jih je zame napisal kdo drug, avtobiografske. Kot pevec šansonov dajem velik poudarek besedilu; jasno mora biti, kakšno je moje sporočilo, sledi melodija; vsaka nota ima svoj odgovor, zakaj je na tisti višini. Na mojih koncertih je poudarek na vzdušju, atmosferi, rad imam ta gledališki pristop, saj sem si že od nekdaj želel postati igralec. Vsi žarometi morajo biti usmerjeni na umetnika, tudi če ga spremlja simfonični orkester, mora biti ta v ozadju. Šansonski pristop je povsem drugačen od angleškega, rockerskega, ki temelji na ponavljajočem se refrenu in ritmu, ljudje pa se zabavajo, plešejo, norijo. Na mojih koncertih se držijo za roke in v miru poslušajo glasbo, ko odidejo domov, pa še dolgo razmišljajo o tem, kar so slišali. In najsrečnejši sem, ko v svojem občinstvu vidim ljudi, stare od 7 do 77 let.




Je ljubezen, večna tema vaših pesmi, tudi univerzalno sporočilo vašega dela?
Ljubezen je vedno navdih. In mislim, da nihče ni spesnil ljubezenske pesmi iz veselja, vse se nanašajo na žalost, hrepenenje. Že sama beseda sevdah izhaja iz arabske besede sawda, ki pomeni črni žolč, nekaj, kar se iztisne iz našega telesa. In takšne pesmi so najboljše. Tudi sam sem imel ljubezen svojega življenja Aranko, a sva se po 13 letih skupnega življenja sporazumno razšla. Trenutno nisem zaljubljen, ampak priznam, da ni lepo živeti sam. Imam dva otroka, sina in hčer, ki sta prav tako glasbenika. Sin Kristijan živi v Zagrebu in je odličen pianist. In očitno so se tudi pri njem izrazili geni, saj se, tako kot se je nekoč mamin brat iz Mostarja, tudi on ukvarja s čebelarstvom. Hči Emina živi na Švedskem in je rockerica, ima svojo skupino, ki na koncertih spremlja največje švedske zvezde, izvajajo pa tudi samostojne koncerte. Ravno pred nekaj dnevi pa me je sin razveselil z novico, da s snaho Ano pričakujeta otroka, tako da bom spomladi prvič postal dedek.

Čestitam!
Hvala, tega se res veselim. Postati dedek je bila moja dolgoletna želja. Včasih se mi zdi, da se mi vse, kar si zaželim, uresniči. (smeh)


Ljubezen je vedno navdih. In mislim, da nihče ni spesnil ljubezenske pesmi iz veselja, vse se nanašajo na žalost, hrepenenje. Že sama beseda sevdah izhaja iz arabske besede sawda, ki pomeni črni žolč, nekaj, kar se iztisne iz našega telesa. In takšne pesmi so najboljše.



Imate morda še kakšno neuresničeno željo? Omenili ste, da še vedno čakate novo ljubezen.
Pred nami so skrivnostne poti, nikoli ne vemo, kaj nas čaka. V življenju ne smemo butati z glavo skozi zid, stvari se zgodijo same. Moj stric se je drugič poročil pri 80.; nekega dne se je sprehajal po Mostarju, ko je na drugi strani semaforja zagledal bodočo ženo; zazrla sta se drug v drugega in se prepoznala. Ona je bila njegova prva platonska ljubezen iz šolskih dni. Ker sta bila takrat oba že vdovca, sta se zbližala, kasneje pa tudi poročila in skupaj preživela veliko lepih dni. Pustimo se presenetiti, nikoli ne vemo, čigave oči nas čakajo za vogalom.

Vaše pesmi nikdar niso bile velike radijske uspešnice, ker so predolge, preveč čustvene, nekako neuvrstljive med oglasne bloke; a so kljub temu našle pot do številnih src.

Mislim, da sta na moji strani kakovostna glasba in čas. Ker sem tudi sam športnik, rad uporabim primerjavo iz sveta športa; podobno kot v atletiki, kjer poznamo sprinterje, tekače na srednje proge in maratonce, je tudi v glasbi. Obstajajo glasbeniki, ki naredijo hit, pa o njih ni več slišati, saj nimajo ničesar več povedati. Zase bi v tem kontekstu rekel, da sem maratonec. Še vedno pišem pesmi, še vedno izdajam nove albume, še vedno uživam v koncertih. Ravno v Cankarjevem domu bom premierno predstavil novo pesem z naslovom Moto na verze Pera Gotovca, ki je pravzaprav odgovor na vse, česar v življenju še ne razumem najbolje. Prvič pa bom zaigral tudi na ukulelo, ki mi jo je poklonil nečak, ki je glasbenik v Švici.
Lepo mi je nekoč rekel pesnik Mak Dizdar, s katerim sva se leta 1968 spoznala v Dubrovniku: »Ibrahim moj, uspelo ti bo le, če svojo pot dojameš kot počasno reko, ki teče.« Ali kot je dejal moj pokojni prijatelj Pero Gotovac: »Ibrica, bodi potrpežljiv. Ne pozabi, da v življenju ni treba biti preveč glasen, da bi se te slišalo.« In tako se me sliši, že 53 let. Zase bi pravzaprav rekel, da sem po duši rocker, ki ljubi boemsko življenje.

Za konec; imate kakšno novoletno željo?

Zase si želim samo zdravja. Drugim pa želim veliko lepih čustev, iskrenih odnosov, druženja, plesa in pesmi. Da se odklopijo od telefonov in računalnikov in doživljajo svet v vsej njegovi lepoti.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE