Kako gre danes parom, ki so se združili na podlagi prvotne faze zaljubljenosti, si ustvarili družino, dom? Nekateri se kljub različnemu dojemanju partnerskega odnosa odločajo za sobivanje, ki vključuje medsebojno spoštovanje in prijateljstvo, ni pa več veliko ljubezni. Drugi se ločijo že zaradi majhnih nesporazumov ali konfliktov, ki jih nikoli ne rešijo in o čustvih sploh ne razpravljajo. Tretja vrsta parov sčasoma ugotovi, da se imajo še radi, a ne zmorejo več živeti skupaj. Četrti se ne čutijo več, a je bolj udobno živeti skupaj ter zanikati kakršna koli čustva, tako pozitivna kot negativna. Seveda sčasoma takšna skupnost in odnos postaneta nevzdržna, a verjemite mi, da kar mnogo parov »pristane« v tej skupini. Ker se bojijo prihodnosti v ednini ali ker nimajo samostojnih finančnih sredstev ali ker se obremenjujejo s tem, kaj bodo drugi rekli, ali preprosto zato, ker imajo otroke in je bolje, če ostanejo skupaj zgolj zavoljo njih. Kar pa, vemo, ni prava izbira. 



Zaljubljenost in ljubezen

Kako pa o navedenih kategorijah, ki jih je z niansami še precej več, razmišljamo, če postavimo predse dve košari? V eni je odnos, druga pa vsebuje ljubezen oziroma čustveno privlačnost. Zakaj to vprašujem? Pri svojem delu pogosto opažam, da mešamo vsebino obeh košar, kar včasih povzroči močno zmedo in zakrije dejansko stanje partnerskega odnosa. Ta je nekaj, kar negujemo, v kar vlagamo odločenost lastne polovice partnerskega odnosa, da želimo prispevati svoj posvečeni čas partnerju, da ga želimo slišati in razumeti, da nam je mar njegovo dobro počutje, da smo srečni tudi sami, ko osrečimo njega, da ga podpiramo in sodelujemo. Potrudimo se iskati srednje poti in zdrave kompromise, želimo se ljubiti z njim, spoštujemo različnost mnenj in iskreno izražamo svojo. Vse našteto seveda velja tudi v nasprotni smeri, torej dvosmerno vlaganje v odnos obeh deležnikov, se pravi partnerjev. Vse to je oblikovanje zdravega in dolgoživega partnerskega odnosa, gre za naše odločitve o proaktivnem in naklonjenem sodelovanju.



Erozija ljubezni

Ljubezen je čustvo, ki ga občutimo ali ga ne, ko izzveni. Če čustveno nismo potešeni, ko vedno znova doživimo partnerjevo ignoranco naše ljubezni, ko ne dobimo ustrezne čustvene potrditve, doživljamo erozijo ljubezni. Košara z ljubezenskimi čustvi se prazni. In ne znamo je več polniti, ker nimamo recepta, kako upravljati čustvo ljubezni, ki je nekaj, kar naj bi nas osrečevalo. Tukaj se morebiti skriva majhen kavelj. Namreč, nekateri strokovnjaki, ki poglobljeno raziskujejo zaljubljenost in ljubezen, pravijo, da se za ljubezen človek odloči. Da sama po sebi hitro izzvenijo prva faza zaljubljenosti in naše fikcije in iluzije, ki jih »naslikamo« na drugo osebo. Ko preide ta zaslepljenost, se odločamo za ljubezen. No, naj bi se. Večina parov tega seveda ne zmore niti ne ve, kako, kajti vse to je nekaj zelo abstraktnega, se vam ne zdi?



Vseeno mi je zate

Pride par, stara sta okoli petdeset let. Skupaj sta petindvajset let, odrasla hči ima že nekaj let fanta in se je odselila v drug kraj, torej sta ostala sama v hiši. Malce sta izgubljena. Žena začuti, da bi rada od svojega življenja, ali kot se je sama izrazila, »od tega, kar ji je preostalo«, še nekaj doživela, izkusila, saj do moža ne čuti ničesar več. On je v popolnem šoku. Pravi, da jo ima še vedno močno rad in da bi zdaj res lahko začela skupaj uživati. Gospa ga pogleda in mu mirno reče: »Zakaj mi nikoli v vseh teh letih nisi rekel, da me imaš še vedno rad? Jaz tebe nimam več rada in do tebe nič več ne čutim.« Gospod hiti s prošnjo, naj mu da eno leto; dokazal in pokazal ji bo, da jo ima res rad, in ji z dejanji dokazal spremembe, da se bo močno spremenil in počel vse tisto, kar bi želela. Gospa tega ne želi več, je niti ne gane niti ne zanima morebitna sprememba, ki bi jo mogoče kdaj v prihodnje mož pokazal. Sicer mu je zadnjih deset let že dala večkrat vedeti, da takole čustveno odtujena ne more več živeti, on je v prošnjah ni slišal ali pač razumel; ona si je v brado mrmrala in upala, saj se bo nekega dne spremenil. Ta dan seveda ni nikoli prišel, vse je ostajalo enako, ona izmučena od pričakovanj, da bo slišana, on zmeden, ker je po njegovem vse delal v veri, da sta čisto v redu skupaj.

Vidite, kako se vse zavozla, ko ni več ljubezni in si eden želi proč. In mu postane vseeno za drugega. Ohladi se odnos in z ene strani izgine ljubezen oziroma simbolna povezava, ki naj bi združevala sicer različne posameznike v odnos.



Naj grem?

Imamo pa tudi nasprotno zgodbo. Gospa se odloča, da bo odšla, ker je njun odnos enak ali zelo podoben ničli. Nimata ničesar več skupnega, otroka sta že skoraj odrasla in ju ne potrebujeta več, o ničemer se ne pogovarjata, spolnosti že nekaj krepkih let ni več, plačujeta položnice in občasno napolnita hladilnik do polovice. Mož trdi, da jo ima rad, a je ne želi v nič siliti. Kljub vsej bolečini, da odnos tako šepa, ima moža še vedno rada in to jo spravlja v frustracijo, ali naj vse skupaj pusti in gre po svoje ali naj se vda v usodo in vse ostane, kot je bilo, ali pač da se oba naučita, kako na novih temeljih zgraditi zdrav partnerski odnos z mojo pomočjo. Tukaj je še vedno recimo ji ljubezen, a ni več odnosa.



Da, odnosi med dvema različnima osebama so zapletena reč. Nikoli ni enostavno uglaševanje na približno skupni imenovalec in držanje partnerskih dogovorov je vedno izziv. Ker so v vsem tem pomešana še naša čustvena stanja, je to še bolj zahtevna kolobocija odnosov in čustev. Kljub temu vedno obstajajo rešitve, le iskati jih je treba začeti. 


* Melita Kuhar je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka, www.svetovalnica.si, dosegljiva na tel. št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.