Tuje kulture so mag. Ralfa Čeplaka Mencina od nekdaj zanimale; deloma zaradi vpliva babice, delno zaradi branja knjig, ki so vzbujale željo pogledati, kaj je onkraj znanega. Dobršen kos sveta je obredel še pred študijem etnologije, Afganistan, denimo, je prvič doživel pred zdaj že štiri desetletja trajajočo in uničujočo vojno. Leta 1974 je tedaj devetnajstleten s starejšo sestro potoval po kopnem v Indijo in nazaj. »Zanimala me je dežela; njeni ljudje, kultura in tradicija. Tega, da bom študiral etnologijo, tedaj še nisem vedel. Vpisal sem bil na pravo, a ko sem se vrnil, sem vedel, da ta študij ni zame. Našel sem svoj poklic. Boljšega ne bi mogel.«

Afganistan nekoč
V svojem zapisu v zborniku Afganistan – slovenski pogledi, izdani lani oktobra kot predhodnica razstavi, s podnaslovom Afganistan – dežela 1001 skrivnosti je Ralf Čeplak Mencin, kustos za Azijo, Avstralijo in Oceanijo v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) zapisal, da je deželo doživel na 'način 1001 noči'.
»Z zvončkljajočimi konjskimi vpregami, uličnimi petrolejkami v marku, obcestnimi rokodelskimi delavnicami in trgovinami s preprogrami, kilimi in lapis lazuliji, starinskimi puškami in samokresi, bakreno posodo in usnjenimi pasovi, številnimi vabili na čaj, čarobno glasbo otožnih zvokov rubaba in dutarja, metrskimi šahovskimi figurami v Sigis restavraciji v Kabulu in zvoki Santane, Fairport Convention in Emerson, Lake&Palmer, z opojnim vonjem hašiša v hotelih, razpadajočimi avtobusi Wardak Bus Co., buzkašijem na kabulskem stadionu, s kabulskim muzejem z lesenimi skulpturami iz Nuristana, karavanami kamel in temnorjavimi nomadskimi šotori na poti Herat – Kandahar – Kabul.«

Dežela na križišču civilizacij
V obdobju do sovjetske okupacije leta 1979 je v to veličastno, geografsko raznoliko in etnično pisano, ter relativno mirno deželo potovalo veliko Slovencev; najsibo na 'hipijevski poti', v vlogi mirovnih posrednikov, kot alpinisti ali aktivisti. Zdaj je v naši zavesti Afganistan najprej nesrečna in razsuta dežela, v primežu religiozne, politične in patriarhalne situacije. Njene podobe so zreducirane na vojne spopade, terorizem, eksplozije, samomorilske napade, množice, ki poskušajo ubežati smrti.
»Afganistan je v tistem času pomenil preskok v 'srednji vek', drugo kulturo, islam, omamo, druge vonjave, okuse in zvoke, kristalno modro nebo z zasneženimi vrhovi Hindukuša in največjima kipoma Bude na svetu, v pravljico visokogorskih jezer Band–e Amir. Pomenil je srečevanje z deželo na križišču civilizacij, potomcev Arijcev, Aleksandrove vojske, arabskih zavojevalcev, Džingiskana ...« Tako Ralf Čeplak Mencin, ki sta se ga močno dotaknila odprtost, prijaznost in toplo gostoljubje domačinov. »Država je sicer revna, tudi tehnološko nerazvita. Na cestah skoraj ni bilo avtomobilov, večinoma kočije, koleslji, kamele. Vendar ... Kamorkoli si šel, ni bilo nikakršnih problemov, nikogar ni bilo strah.« 

Slovenci in Afganistan
SEM obravnava tudi območja izvenevropskih kultur in Ralf Čeplak Mencin pove, da se je pred sedmimi leti porodila ideja in želja Afganistan predstaviti slovenski javnosti skozi drugo optiko – kot deželo s tisočletno zgodovino, pestro etnično kulturo, šegah in navadah, islamski umetnosti ... Spoznal je okoli 50 posameznikov, ki so obiskali Afganistanu, s slovenskimi vojaki v okviru intervencijskih mednarodnih koalicijskih sil Isaf, je bilo v Afganistanu med leti 2004 in 2014 približno 1400 Slovencev. Če k njim prištejemo še njihove družinske člane, je dežela na nek način oplazila nekaj tisoč Slovenk in Slovencev ... Leta 2015 je Afganistan prišel tudi k nam. 

Razseljeni. Zapuščeni. Pozabljeni.
Slovenski etnolog in muzeolog je bil v Heratu, na zahodu nemirne države, oktobra leta 2011. Ogledal si je delovanje programa nemške nevladne organizacije Help pri reintegraciji beguncev, ki se vračajo iz Pakistana in Irana. Več kot šest milijonov Afganistancev je razseljenih, milijon mrtvih. Najprej, ko je Afganistan postal sovjetski Vietnam, pozneje, ko je državljanska vojna na oblast pripeljala talibe, je postal Afganistan država, ki jo je 'svet zapustil in pozabil'. 

»V tistem mesecu se je zgodilo ogromno: prvič sploh so odprli zgodovinski muzej v Heratu, med obiskom sem bil na odprtju razstave na likovni akademij. Dogodek je bil izjemen, kajti prej, v času talibanov je bilo vse strogo prepovedano. Imajo glasbeno šolo. Kultura tam kar vrvi,« tedanje razmere oriše Ralf Čeplak Mencin. Pove, da je proces stabilizacije razmer in funkcioniranja civilne družbe počasen. »Afganistanci so sila ponosni ljudje. Želijo si miru in želijo normalno živeti. Med režimom talibanov se je bilo dekletom strogo prepovedano izobraževati, niti niso smele same hoditi na ulico, zdaj se spet šolajo. Ravno včeraj sem slišal, da je v vsem Afganistanu, ki ima po ocenah 33 milijonov ljudi, 3000 babic za pomoč pri porodu. Ženske v glavnem rojevajo doma, v nekaterih provincah domnevno vse, smrtnost zaradi težav pri porodih je velika.« 

Dogovorne poroke in posilstva
Kustus pove, da je Afganistan zelo tradicionalna in tudi spolno ločena družba. »Kot moški nisem imel stika z ženskami. Denimo, ko me je tolmač, sicer zdravnik, a brez službe, povabil domov na večerjo, sem spoznal njegove brate in otroke, žene pa nisem videl. V Afganistanu so mnoge travmatične zadeve, denimo dogovorne poroke, ko ženinova družina tako rekoč kupi nevesto in posledica je, da nekatere ženske zaradi tega hudo trpijo. Vprašanje je, če jo moževa družina sploh sprejme, po navadi jo imajo za deklo, celo sužnjo. Dogajajo se, da nekatere ne vidijo nobenega izhoda in se odločijo za samozažig. Polijejo se z bencinom in se zažgejo. Omenim naj posilstva. Teh je precej. A ko gre za družinski ponos, zaprejo žensko, celo z otrokom vred. Mi si teh stvari sploh ne moremo predstavljati. Človekovih pravic v zahodnem pomenu tam ni. So pa vrednote, na katere smo Zahodnjaki že davno pozabili. Čast, denimo, pomeni zelo veliko. In prijateljstvo. Mi smo mnogo bolj individualistični, zaprti, tudi egoistični, tam je družina, skupnost zelo pomembna.« 

Štiri desetletja vojnega stanja
Afganistan je po štiridesetih letih vojne in vpletanja tujih sil žalostna zgodba človeštva. »Naši predniki so dali skozi dve svetovni vojni, ampak so trajale štiri leta, tukaj pa štirideset let. To pomeni, da so tri generacije uničene,« pove Ralf Čeplak Mencin. »Skrbelo me je, kaj se bo zgodilo leta 2014, ko je Isaf zapustil Afganistan. Kazalo je, da bo prišlo do nove državljanske vojne. Z volitvami se je končalo obdobje Hamida Karzaja, zdaj je dvovladje Ašrafa Ghanija in Abdulaha Abdulaha. Ampak, seveda, v Kabulu sta prisotni uradna vojska in policija, marsikje pa ne. V Afganistanu je več kot 14 etničnih skupin, ki imajo probleme druga z drugo, potem so večinski muslimanski suniti in Hazari, mongolski narod, po veri muslimanski šiiti. Veliko je ovir do enotnosti – religiozni, socialni ... Letos je bilo že nekaj hudih napadov in nihče ne ve, kaj bo sledilo.« 

Kam drvi svet?
Z razstavo Afganistan – slovenski pogledi, ki je na ogled do marca 2018, je njen avtor Ralf Čeplak Mencin želel pokazati splošno sliko Afganistana; bogato kulturno zgodovino in zapuščino države, ki so jo štiri desetletja nemirov močno preoblikovala. Razstava obiskovalca vodi skozi dvanajst poglavij, med razstavljenimi predmeti, ki pričajo o raznolikosti tradicij kulture Afganistana od 19. do 20. stoletja, so denimo glasbila, oblačila, orožje, nakit, izdelki iz poldragih kamnov, bankovci, popotniški dnevniki in še mnogi drugi predmeti. »Moja želja je, da ljudje začnejo govoriti o Afganistanu, skozi optiko, ki ni zgolj vojna in samomorilski napadi, in se stereotipi in predsodki začnejo razbijati. Sem otrok 20. stoletja in mislil sem, da v 21. stoletju ne bo več spopadov, pa ni tako. Živimo v prelomnem zgodovinskem času, ko gredo neke stvari nazaj, namesto, da bi šle naprej. Zaskrbljen sem.«