Eva Hrovat Kuhar

Očka, rad bi bil tvoj telefon!

Ker me potem nikoli ne bi izpustil iz rok, ker bi se nasmejal vsakič, ko bi me pogledal, ker bi me povsod nosil s seboj. Ker bi vedno skrbel, da ne padem, ker bi redno preverjal, ali imam dovolj energije. Ker bi bil tako prva stvar, ki jo pogledaš, ko zjutraj odpreš oči, in zadnja, ko greš spat.

Le kdo bi ostal ravnodušen ob žalostnem sporočilu sinka, ki mu oče zavoljo pametne naprave odreka pozornost in ljubezen? Je res lahko že tako hudo, da otrok sam prepoznava problem v odnosu, starši pa so zaslepljeni? Da otrok želi prevzgojiti starša? Vzemimo samo en preprosto primer: ali se med obedom oglasite na telefon? Odgovor veliko pove o vašem odnosu do družine, skupnega obroka, zdravega življenjskega ritma. Zaslepljenost z novodobno tehnologijo je eden od bolestnih fenomenov današnjega časa in vsekakor eden največjih izzivov vzgoje, o katerih smo se pogovarjali z Evo Hrovat Kuhar, univerzitetno diplomirano psihologinjo, družinsko in vedenjsko terapevtko ter mamo dveh odraslih otrok, ki je v minulih dneh predstavila svojo novo knjigo Izzivi sodobne vzgoje. »Discipliniranje pomeni imeti otroka rad in mu pomagati, da stopa po poti odgovornosti v vedno večjo samostojnost,« v uvodu pove avtorica, ki pravi, da za spremembe ni nikoli prepozno. Ne pri otrocih ne pri starših. Čeprav bi bila proizvodnja rezervnih živcev, kot pravi, za starše trmastih malčkov tržna niša, te možnosti pač še ni, zato je nujno, da se naučimo, kdaj lahko zamižimo na eno oko in kdaj niti pod razno ne. 



Elektronika je v naše življenje butnila bliskovito in na naše odnose vpliva čedalje bolj. Zdi se, da ji uspeva razdirati tudi povsem osrečujoča razmerja, vzgoji, katere poslanstvo je ustvariti zdravega človeka, ki bo znal vstopati v zdrave odnose, pa pravzaprav niti ne dovoli, da se začne razvijati v polnosti. Kako drugače odraščajo sodobni malčki v primerjavi s tistimi, ki niso bili tako kontaminirani s tehnologijo?

Predvsem bolj osamljeno. Danes ob popoldnevih zunaj, pred hišo ali blokom, le redko vidite otroke, ki bi se sproščeno skupaj igrali in ob tem urili tudi socialne spretnosti. Kako pogost je pogled na mladostnike, ki sicer sedijo skupaj, a je vsak zaverovan v svoj telefon …

Kako naj starš, ki še sebi ne zna postaviti meja, te postavi svojemu otroku?

Seveda je to zelo težko. Vsi smo nagnjeni k hedonizmu, otroci pa še posebej in s tem pravzaprav ni nič narobe, ampak vse ob svojem času. Glavno je, da se starši zavedajo, da vzgajajo s pozitivnim zgledom. V primeru, da imajo sami težave z držanjem meja, tega tudi od otrok ne morejo pričakovati.  


Paradoks je v tem, da majhni otroci navdušeno in z velikim zanimanjem spremljajo vse, kar starši počnejo, pri vsem bi z veseljem sodelovali, pa jih starši držijo nazaj, ker so počasni in nespretni. Kasneje pa, ko bi starši želeli, da otrok doma kaj postori, se ta na vse pretege upira. 


Knjig o vzgoji na knjižnih policah ne manjka, če izvzamemo nekatere, ki opevajo permisivne pristope, vse zapovedujejo postavljanje meja. Zakaj so meje tako pomembne in zakaj brez njih preprosto ne gre?

Brez pametnih meja grozi razpuščenost. Tu nikakor ne sme iti za vojaško disciplino, ampak predvsem za to, da znamo starši otroku ljubeče in spoštljivo pokazati pot, kako razviti odgovornost in kako hkrati upoštevati tako sebe kot tudi druge.



Kot rečeno, nam poučnega čtiva o uspešni vzgoji ne manjka, a vendarle se zdi, da je danes več popustljivih staršev – in posledično več razvajenih in s tem nesrečnih otrok – kot kdaj koli prej. Zakaj? Mar smo novodobni starši tako samozavestni, da nam je pod častjo prositi za pomoč ali nasvet?

Biti popustljiv je na kratek rok bolj udobno. Starši, ki so utrujeni od vsakodnevnega hitenja in jih bremeni kronično pomanjkanje časa, včasih enostavno nimajo ne volje in ne želje, da bi se bodli s svojim otrokom, ki ima morda napad trme. Če se otrok vrže v trgovini na tla, ker hoče čokoladico, jo starši pogosto kupijo in s tem v tistem hipu kupijo mir, a le za kratek čas. Otroka s tem naučijo le, da je metanje na tla uspešna strategija.


Vsi smo nagnjeni k hedonizmu, otroci pa še posebej in s tem pravzaprav ni nič narobe, ampak vse ob svojem času.


Otrokom, tako je videti, je dandanes dovoljeno zanemarjati obveznosti doma: na vrhu seznama je šola, potem pa so preštevilne popoldanske dejavnosti. Gospodinjska opravila so po večini na plečih staršev. Mar ne bi morali začeti pri osnovah, torej doma, potem pa graditi navzven in širiti obzorja?

Tule bi vas malo popravila. Šola niti ni več na vrhu obveznosti, zdaj starši otroka v šoli pogosto opravičijo, da ni mogel opraviti svojih obveznosti, ker je imel popoldne preveč obveznosti. Pa ne doma, o ne. Gre za krožke in druge interesne dejavnosti, ki otroku v primeru, da jih je preveč, ne jemljejo le časa, ampak tudi energijo za kaj drugega. Res pogrešam, da bi starši otroke bolj vključevali v domača dela. Paradoks je v tem, da majhni otroci navdušeno in z velikim zanimanjem spremljajo vse, kar starši počnejo, pri vsem bi z veseljem sodelovali, pa jih starši držijo nazaj, ker so počasni in nespretni. Kasneje pa, ko bi starši želeli, da otrok doma kaj postori, se ta na vse pretege upira. 



Uresničevanje želja je po vaših besedah bližnjica v pekel razvajenosti – ali imamo starši danes težavo reči ne?

Starši imajo pogosto občutek, da jih otrok, ki sreča prepoved, ne bo imel več rad. Otroci včasih to tudi povedo. Lažje je reči da in otroku ugoditi, saj nam je vsem do tega, da je otrok srečen in zadovoljen. A kot starši imamo dolžnost otroka usmerjati in samo z da-ji tega ne bi uspeli. In včasih se morajo starši ob kakšnem ne-ju sprijazniti tudi z otrokovim Ne maram te več! Ne skrbite, tega ne misli resno, iz njega govori le ihta.

Pravite, če zna otrok uporabljati pametni telefon, zna tudi sesati, pometati itn. Pa vendarle se starši tako zelo radi hvalimo z otrokovo iznajdljivostjo v virtualnem svetu, zlaganje posode iz pomivalnega stroja pa se ne zdi nič kaj poseben dosežek! 

Otroka pametni telefon zanima, gospodinjska opravila pa ne, to je dejstvo. In omenjena in občudovana spretnost v virtualnem svetu otroku žal jemlje priložnost udejstvovati se v realnem.


Brez pametnih meja grozi razpuščenost. Tu nikakor ne sme iti za vojaško disciplino, ampak predvsem za to, da znamo starši otroku ljubeče in spoštljivo pokazati pot, kako razviti odgovornost in kako hkrati upoštevati tako sebe kot tudi druge.


Kot rečeno, knjig o vzgoji je resnično veliko – zakaj pa, pravzaprav? Smo šele zadnja leta, desetletja upali spregovoriti o področju življenja, ki je bilo nekoč samoumevno in ni zahtevalo posebne ubeseditve? Ali bi rekli, da ponudba ustreza povpraševanju, ker morda toliko sodobnih staršev potrebuje pomoč?

Kar pikice dobim, kadar slišim za naslov v stilu Kako dobro vzgojiti otroka v treh korakih. Vzgoja ni dejanje, ampak je proces. Starši vlagajo, vlagajo in skoraj obupajo, ker imajo občutek, da je vse bob ob steno  - potem pa kar naenkrat ugotovijo, da vlaganja niso bila zaman, da se njihov otrok razvija v prijetno osebnost in da lahko skupaj uživajo in se lepo imajo.  



Starši se v poplavi nasvetov kdaj res težko znajdemo, pogosto se glede pristopa ne strinjata niti oče in mati istega otroka. Kako pomembna je enotnost pri vzgoji in koliko odstopanja si sploh lahko privoščimo?

Enotnost je seveda izjemno pomembna, a to ne pomeni, da se morajo vsi, ki se ukvarjajo z vzgojo otroka, strinjati v prav vseh stvareh, nujno pa je, da se strinjajo v osnovnih. Če en od staršev vztraja, da gre otrok spat ob določeni uri in je drugemu prav vseeno in otroka pušča pokonci, dokler ne »pade dol«, to ni v redu. Tudi v primeru, da en skrbi, da bi omejil čas, preživet za računalnikom, in drugi pušča, da si ga odmeri otrok sam, to ni v redu. Posledica je, da je otrok zbegan, energija staršev pa se namesto v vzgojo usmerja v razčiščevanje medsebojnih sporov.


Vpitje otroku le sporoča, da ne zmoremo in ne znamo več. Da se ne more več zanesti na nas.


V preobilici obveznosti in pomanjkanju časa se nemalokrat zgodi, da si starši med seboj spodkopavamo avtoriteto in medsebojno očitamo določene pristope. Kaj s tem sporočamo otroku in kakšne posledice lahko to prinese?

Medsebojno očitanje nikoli ne prinese kaj dobrega, je le borba za premoč in slabi medsebojne odnose. Otrok seveda točno ve, kateri od staršev dovoli in česa ne, na katerega se mora v želji, da se mu ustreže, obrniti.



Vpitje prinese le še več vpitja, pravite. Pa je res tako narobe, če nam kdaj »poči film«?

Seveda ni katastrofalne posledice, predvsem, če se zgodi tu in tam. Kadar pa se dogaja vsakodnevno, pa gotovo ni dobro. Mi smo odrasli in mi vodimo svoje reakcije. Včasih je povzdignjen glas nujen, otroku sporoči, da je šel predaleč. Razlika pa je med povzdignjenim glasom in vpitjem. Vpitje otroku le sporoča, da ne zmoremo in ne znamo več in da se ne more več zanesti na nas.


Vzgoja ni dejanje, ampak je proces. Starši vlagajo, vlagajo in skoraj obupajo, ker imajo občutek, da je vse bob ob steno  - potem pa kar naenkrat ugotovijo, da vlaganja niso bila zaman, da se njihov otrok razvija v prijetno osebnost in da lahko skupaj uživajo in se lepo imajo.


Osnova uspešne vzgoje je dober odnos z otrokom, piše v vaši knjigi. In še, da z otrokom moramo uživati, ne pa zgolj opravljati svojih starševskih dolžnosti. Ali so po vašem odnosi med starši in otroci danes pogosto prazni, brez prave globine in vsebine, ter storilnostno naravnani?

Ne bi mogla reči, da so odnosi prazni. Mislim, da hočejo starši za svoje otroke najboljše, le da se včasih ne znajdejo, kako to storiti. Moj nasvet? Naj jim podarijo svoj čas, aktivno in z veseljem – potem pride uživanje zraven skoraj samo po sebi. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Konec tedna se v Ljubljani obeta že tretja vseslovenska konferenca o odnosih Ljubezen od A do Ž. S strokovnjaki na področju partnerstva bomo odkrivali odgovore na vprašanja, kako izboljšati in pozitivno vplivati na ljubezenske odnose v naših življenjih. Trem srečnežem pa podarjamo tudi vstopnice, da se bodo tega celodnevnega dogodka v Festivalni dvorani Ljubljana lahko udeležili v paru.

SODELUJ
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE