O zrelosti maturantov, nezrelosti družbe in pomenu pogovora

Tema maturitetnega eseja je zahtevna in posebna. Kot je vsako leto. Matura nikoli ni bila enostavna še posebno iz maternega jezika ne, tudi ne rabi biti. Jezik mora živeti in moramo pričakovati, da je gimnazijski maturant pismen. In če je pismen, zna tudi brati. In če zna brati, zna razumeti. In če zna razumeti, zna razmišljati, literarno delo interpretirati. Tekst in kontekst premleti in se iz tega česa naučiti. Maturitetni esej temelji na literarnem delu. Letos sta bili obravnavani književni deli Alamut Vladimirja Bartola in Krasni novi svet Aldousa Huxleyja. Obe se dotikata teme samomora, kar pomeni, da so dijaki več ali manj celo leto pod vodstvom profesorjev z različnih vidikov obravnavali to temo.

Odzivi javnosti in raznih inštitucij prej kot na skrb o zrelosti dijakov kažejo na to, da mi kot družba nismo zreli. Da mislimo, da si je mogoče nadeti plašnice – češ, to, česar nimam pred očmi, ni problem. O ja, pa je problem. V tej družbi, v kateri ima skorajda vsak devetletnik že svoj telefon in tablico, v družbi, v kateri postajamo vedno bolj otočki, imamo veliko problemov. Vse tiste, ki so obstajali v preteklosti, in še te, ki jih kreira sedanjost. Razlika je samo ta, da ob večerih več ne sedimo za mizo, da bi luščili fižol in koruzo in se zraven pogovarjali, ampak sedimo vsak pred svojo škatlo in gledamo vsak v svoj zaslon. Ne pogovarjamo se o spolnosti, ker to ni primerno – hkrati se otroci v drugem razredu pri spoznavanju okolja naučijo, da do nosečnosti pride, ko se združita moška in ženska spolna celica. Naučijo se na pamet. Ker razumejo tako ali tako ne. Ne pogovarjamo se o boleznih, ker kar se meni ni zgodilo, se me ne tiče. In ne pogovarjamo se o samomorih, ker če o tem mladi ne bodo slišali, jim kaj takega ne bo padlo na pamet. Mar res? V marsikateri knjigi potemtakem piše marsikaj »neprimernega«. 



Ne, nikakor ni namen tega pisanja zagovarjati ministrstva za izobraževanje. Naš šolski sistem je vse prej kot idealen, v marsičem niti dober ni. Nabor knjig za obvezno domače branje že v osnovni šoli je izredno zahteven. Za veliko število učencev je marsikatera knjiga, ki se znajde na seznamu za višje razrede, malodane moreča in deluje, z vidika približati otrokom branje in jezik, prej nasprotno želenemu učnemu cilju – niso namreč vsi bodoči gimnazijski maturanti.

Želim pa poudariti naslednje: samomor ne sme biti tabu. Ker če se o nečem ne pogovarjamo, to še ne pomeni, da tega ni. Če bi se o tem pogovarjali več, bi morda vsak, ki se znajde v stiski, vedel, kam in na koga se obrniti. Molčati  ne pomaga. Saj se tej temi izogibamo vsepovprek, ker je neprijetna in moreča, ker obuja boleče občutke in morda tudi spomine, pa zato ni nič manj samomorov. Tudi mislim, da jih sedaj zaradi tega eseja ne bo več. Upam, da se bo, ko se ogorčenje poleže, iz tega razvilo celo kaj dobrega. Da bo osveščenost večja. Da se bomo tudi starši z otroki o tej temi pogovarjali, jim povedali, da vedno obstaja druga pot. Jih naučili in vzgojili v zaupanju. Da ne bodo otoki, da bodo imeli nekoga, na kogar se bodo lahko obrnili v trenutku stiske, kajti ti trenutki bodo prišli. Pogosto. Ne, plašnice ne bodo pomagale.

Pogovarjajmo se. Poslušajmo se. Pomagajmo si. Vedno je pot.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE