Slovenka v Indiji (26. del)

Noseča sem!

Čeprav sva se v Puškarju že udomačila, so naju še mnogokrat zasrbele pete, in takrat sva enostavno morala zajezditi najinega jeklenega konjička. Pred temi pobegi v neznano naju ni ustavila niti moja nosečnost in na motor sem sedla celo s sedemmesečnim trebuhom. Zgodba o moji nosečnosti pa je še veliko bolj vrtoglava, kot višina gora, v katere me je peljal v mojem blaženem stanju.

Na enem izmed krajših potovanj z motorjem, v čudovitem in romantičnem mestecu Udaipur (sama mu pravim kar indijske Benetke), kjer so snemali tudi Bondovo dogodivščino Octopussy, naju je presenetila, pravzaprav šokirala, novica, da sem noseča. Čeprav sva si potihem že želela otrok, naju je pozitiven rezultat testa tako osupnil, da sva objeta obsedela v sobici in bila tiho debele pol ure. Kaj sedaj?!? 



Prvi korak je bil, poiskati ginekologinjo. Novico sva zaupala prijatelju iz Puškarja, ki je takrat delal v lekarni in je bil tudi sam novopečeni očka. Napotil naju je k zdravnici v bližnje mesto Ajmer. Sanjalo se mi ni, kako bo pregled potekal in kako se tovrstnih stvari lotevajo v Indiji. Vse, kar sem vedela, je bilo to, da je tod z zakonom prepovedano staršema razkriti spol otroka. Bolnišnica je bila videti dokaj solidno, zelo čista in sterilna. Bolnišnični vonj sovražim že od nekdaj, čakati na tako pomemben pregled nekje na drugem koncu sveta pa je dodal neprijetnosti piko na i. Poskušala sem odmisliti ljudi okoli naju, njihovi pogledi so se namreč v naju zabadali kot noževe konice. Končno sem prišla na vrsto in v ambulanto potegnila tudi njega. Bil je moja čustvena in jezikovna opora. Že res, da v Indiji skoraj vsak govori angleško, a nesporazuma v komunikaciji si tokrat res nisem želela. Ginekologinja naju je prijazno sprejela in naju najprej povabila k pogovoru. Ni bila vzvišena ali arogantna, nasprotno, prijazna in razumevajoča, brez predsodkov in obsojanj, ker sva bila mešan par. Verjetno je malo pomagalo tudi to, da naju je k njej napotil prijatelj, saj poznanstva v Indiji pomenijo veliko.



»Koliko ste stari?« je bilo prvo vprašanje, ki mi ga je zastavila zdravnica Tara. Z nasmehom sem ji odvrnila: »34.« Zahodnjakom se nam to zdijo povsem normalna leta za stvarjenje družine, v Indiji pa je matematika povsem drugačna. Moja Didi mi je nekoč omenila, da ima ženska v Indiji do 25. leta čas, da zanosi, po tem obdobju je že prestara, ženske mojih let pa so pravzaprav že babice. Le kaj, si je torej ob mojem odgovoru mislila zdravnica. Povprašala me je o zdravju in morebitnih zdravstvenih težavah, a jih na tej točki nisem več imela, saj sem pred zanositvijo opravila ajurvedsko razstrupljanje telesa pancha karmo, da sem premagala luskavico. Poleg nekajmesečnega jemanja ajurvedskih zdravil in rednih masaž, sem v tem času prestala tudi terapijo, ki je vključevala čiščenje telesa z bruhanjem in pa praznenjem črevesa. Zdrava sem torej bila kot še nikoli, kar je blagodejno vplivalo tudi na mojo nosečnost, ki je bila res čudovita in brez kakršnih koli težav.



Prvi pregled je hitro minil in odleglo mi je, saj se je razen prijaznosti precej razlikoval od teh, ki sem jih bila vajena v Sloveniji. Zraven postelje na stojalu sem v ambulanti opazila krvav madež z orodjem in v tistem trenutku sem morala stisniti zobe, pogoltniti slino in zdržati do konca, takšne so namreč razmere v Indiji.  Po tem mi v bolnišnico ni bilo več treba, vse nadaljnje preglede je namreč zdravnica na meni opravila v svojem domu, za krvne in ostale preiskave pa sem obiskala bližnji zasebni laboratorij. Po tretjem mesecu nosečnosti sva se z dragim opogumila in po posvetu z zdravnico, ki nama je dala zeleno luč, spet sedla na motor. Potovanje v nosečnosti ni bilo neprijetno, vendar drugačno. Rahla jutranja slabost je minila in počutila sem se, kot da se ni nič spremenilo. Še vedno sem bila suhcena in tako nihče na poti niti posumil ni, da sva v pričakovanju.



Ker sem bila odločena, da bom rodila v Indiji, sem med nosečnostjo še na hitro odpotovala v Slovenijo, tudi tukaj opravila vse nujne preiskave, mojim staršem pa šele v petem mesecu nosečnosti povedala, da bosta dobila vnuka. Novice nista sprejela dobro. Mama je bruhnila v jok, oče je strmel predse, jaz pa čakala, da me bo nekdo objel, čestital, izrazil srečo. A tega nisem doživela. Pustila sem ju, da novico prežvečita po svoje, in se čez nekaj tednov vrnila v Puškar. Nazaj sem prišla v najbolj vročem obdobju, temperature so segale do 45 stopinj in kadar je zmanjkalo elektrike, mi je za ohladitev preostal le mrzel tuš, ki sem ga koristila tudi po petkrat na dan. Nato so mi začele zatekati še noge, pa je k sreči v najini hiši takrat živela Francozinja Amandine, še en prelepi angel, in mi prijazno masirala stopala. Brez nje, bi se mi še zmešalo od vročine in hormonskih valovanj. Nekega dne so me hormoni tako oblili, da sem z nožem v roki divjala po vrtu in iz zemlje ruvala nič hudega sluteča drevesa. Ubogi Indijec je tedaj pograbil ključe motorja in se pobral ven, saj je moje noro vedenje bilo tudi zanj nekaj nenavadnega.



A sva prebrodila tudi te trenutke in se navsezadnje odločila, da rodim v Sloveniji. Zaradi dokumentov otroka in poroda samega, bo stvar lažja. Pridobiti sva morala vizo zanj, da bi lahko z menoj potoval v Slovenijo in prisostvoval porodu sina, kar pa še zdaleč ni bil enostaven postopek. Vsa vprašanja sem sprva naslovila na slovensko ambasado v Delhiju, kjer se je njihov prvi odgovor glasil: »Kako pa veste, da bo vaš mož res ostal z vami in vas ne bo zapustil, ko bo dobi vizo?« Šok! Kako prosim? Kakšen odgovor pa je to? S kakšno pravico sprašujejo takšne neslanosti, je kuhalo v meni. V navalu nosečniških hormonov sem jim odpisala, da tako neprofesionalnega odgovora niti v sanjah nisem pričakovala in da zahtevam, da mi sporočijo želene podatke. Tokrat so se opravičili in nama poslali seznam zahtev in papirjev, ki so potrebni, da državljan Indije pridobi schengensko vizo. Verjemite, bila je cela dizertacija, a se nisva vdala. Zbrala sva vse potrebno in se osebno odpravila v Delhi ter vložila vse papirje.



Čez nekaj dni sem nato sama v sedmem mesecu nosečnosti že letela v Slovenijo, nevedoč ali bo za menoj lahko prišel tudi mož. Ta povratek je bil eden težjih v mojem življenju. Medtem, ko me ni bilo, sem žal izgubila stik z večino prijateljev. Bivala sem v malem stanovanju za Bežigradom popolnoma osamljena in v strahu, ali bo dragi dobil vizo ali ne. Ob strani mi je stala le ena prijateljica in včasih depresivno sem odštevala dneve. Trebušček je pridno rastel in skušala sem ostati močna ter pozitivna. »Če nama je usojeno, se bo zgodilo,« je odmevalo v moji glavi.



In je bilo usojeno! Ves trud, živci in mnoge solze so bile poplačane, ko je mož v Slovenijo prispel 11 dni pred porodom najinega čudovitega malega princa. Sin se nama je rodil dan za tem, ko sem staršem končno predstavila njega, očeta njihovega vnuka. 



*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v ponedeljek, 25. septembra 2017. Preberite jih tukaj

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE