In kako živeti, če imamo na eni strani obljubo čiste sreče, na drugi pa možnost vojne brez izbiranja sredstev? Kako danes sploh razumemo ljubezen? In – je prav, da je njeno iskanje postalo naš edini smisel? Presunljivo delo italijanskega filozofa, ki je obiskal tudi Slovenijo, govori o sodobnem doživljanju ljubezni, plodnem polju za frustracije, ki smo jim le stežka kos. S tehniko in digitalizacijo življenja je dobila veliko bolj usoden pomen, kot ga je imela včasih. V uniformiranem svetu je postala polje, na katerem se človek lahko resnično izrazi, obenem pa prostor skrajnega individualizma, »kjer ljudje v drugem iščejo sebe, v odnosu pa bolj kot povezanost z drugim možnost za udejanjanje najglobljih plati svoje osebnosti«.

Ena sama nevarnost

Dasiravno je ljudem ljubo, da našega ljubezenskega življenja ne urejajo več tradicionalne zapovedi, pogojevane z ekonomsko varnostjo, potomstvom ali posedovanjem imetja, je po drugi strani ljubezen s tem izgubila svoje družbene povezave. »Postala je absolutno (lutus ab, ločen od vsega),« piše Galimberti. »V njej lahko vsakdo sprosti svoj najgloblji jaz, ki ga ne more izraziti v vlogah, ki jih zaseda v družbenem življenju.«


Najboljši način za brezskrbnost je stopiti na ulico in pozdraviti ljudi. Potem se vrnem v hišo in okopavam vrt, popoldne pa obiščem prijatelje.


Ko slišimo trditev, da je edini smisel življenja ljubezen, nam postane toplo pri srcu. A ne preveč dolgo, če le misli podelimo nekaj trenutkov razmisleka. Če je ljubezen smisel, potem je njena osnova ona sama, posameznik, ki jo živi in se v njenem imenu odpoveduje preračunljivosti, interesom, doseganju ciljev, celo odgovornosti, ki pa je žal nujna, »da bi spet pridobili tiste spontanost, iskrenost, pristnost, verodostojnost, domačnost, ki jih v družbi ne morejo več izraziti in občutiti«. Nesramna zanka je tole. Kajti kljub sloganom, da smo danes lahko vse, kar si poželimo, stvarnost ponuja drugačne dokaze. Z njimi pa se pričakovanja do ljubezni samo povišujejo. A mar ni značilnost poti do ljubezni ravno to, da je nestalna in nezanesljiva? Pravzaprav ne-varna. In nas sili v ravno tiste izkušnje, od katerih si želimo ubežati in zaradi katerih smo jo sploh postavili v središče našega osnovnega življenjskega zanimanja, želje, »potrebe«.

Dotikanje skrajnih meja

Galimberti ponudi čudovito interpretacijo ljubezni. Zanj ni nekaj spokojnega niti ni rahločutnost, zaupanje, udobje: »Ljubezen ni medsebojno razumevanje, strinjanje, prijaznost, spoštovanje, strast, ki seže globoko v dušo ali omadežuje telesa. Ljubezen tudi niso tišina, vprašanja, odgovori, zaobljubljanje večne zvestobe, razhajanja nekoč skupnih namenov, prelomljene obljube in neizpolnjeni obeti, brodolom sanj ob prebujenju. Ljubezen je poseganje v integriteto posameznikov, dotikanje človekovih skrajnih meja.« V knjigi govori o najrazličnejših mitih, povezanih z ljubeznijo: o strasti, transcendenci, blaznosti, denarju, zapeljevanju, sramu ... Če namreč ljubezen spodbudijo zahteve po samouresničitvi, utemeljene na slepi čustveni napetosti, potem zase v tej interpretaciji gotovo ne moremo najti veliko dobrega.



Razlog bivanja

Iskanje smisla je pot, dolga tisočletja. Knjiga Ikigaj – Japonska umetnost življenja je knjiga o smislu. In kako ga najti. In v njej ni govora o ljubezni. Kar ne pomeni, da ni ljubeča. Japonci so namreč prepričani, da imajo vsi ljudje ikigaj, Francozi bi temu rekli raison d'être, razlog bivanja. »Ikigaj se skriva v nas in zahteva potrpežljivo raziskovanje, da se dokopljemo do najglobljega v sebi in ga najdemo. Po prepričanju prebivalcev Okinave, otoka z največ stoletniki na svetu, je ikigaj 'razlog, zaradi katerega zjutraj vstanemo'«. Je to lahko tudi ljubezen? Gotovo. A v nedvomno širših okvirih razumevanja, kot ga ponuja romantična razlaga. Ikigaj je preplet strasti, nalog, poklica in poslanstva. In imeti jasno določen ikigaj prinaša zadovoljstvo, srečo in daje smisel življenju. Eksistencialna praznina, ki jo danes čuti sodobni človek, hlepi po hitrem užitku. In kaj ga ponuja bolj učinkovito kot konzumiranje hitre »ljubezni«.

Saj je v resnici preprosto

Starostniki iz Ogimija, vasice na severnem delu Okinave, živijo tako, da ne skrbijo. »Najboljši način za brezskrbnost je stopiti na ulico in pozdraviti ljudi. Potem se vrnem v hišo in okopavam vrt, popoldan pa obiščem prijatelje,« pove prvi. Drugi: »Gojim zelenjavo in jo kuham, to je moj ikigaj.« Tretji pove, da je njegov ikigaj vstajanje ob petih, čaj s prijateljico, četrtemu, da vsak dan spleta vrbovo protje. Drugim je najpomembnejši smeh. »Nobene skrivnosti ni. Zvijača je v tem, da preprosto živiš.«