Tudi ali predvsem tisto, pred katero si zatiskamo oči. Pred vrsto leti je glasno odmeval dogodek, ko je našla ugrabljeno dekle v Avstraliji. Sara Memić je zelo posebna ženska. 

Na svoj poročni dan pri petindvajsetih letih je vedela, da bo njen mož umrl v prometni nesreči. Pred sedmimi leti so arheologi Pokrajinskega muzeja Ptuj ostali brez besed, ko jim je že pred izkopavanjem starorimskega najdišča povedala, kaj natančno je tam, ter predmete opremila še z letnicami. Kdor jo je srečal, težko zanika, da ima gospa Sara v sebi moč, ki je uradna znanost (še) ne zna pojasniti. Sposobnost vpogleda v življenje in smrt ne glede na prostor in čas.

Prijazna, a tudi samosvoja in odločna Banjalučanka, ki je dom že pred več kot tridesetimi leti našla v Sloveniji, še vedno govori pretežno v materinščini, ko dramatično in poetsko skače s teme na temo. Trenutno jo še najbolj zaposluje diagnosticiranje bolezni. Pri sogovorniku vidi, v katerih delih telesa so potencialna žarišča vnetij oziroma za zdravje negativnih procesov.

Tik ob sebi ali pred seboj imate pogosto rastlino. Med drugim ste se je skoraj ves čas dotikali v eni od televizijskih oddaj, v kateri so vas ljudje po telefonu spraševali o ljubezni, denarju in zdravju. Očitno imate zelo radi cvetlice.

Drži, ampak kaj ko ne dišijo več.

Zakaj ne?

Ker ste tako zelo dobri. 

Slovenci se preprosto odločite, da nečesa nočete sprejeti oziroma imeti. Mislili ste si, prišla je iz Bosne in kar nekaj govori. Ne, govorim, kar mislim! 

Kaj mislite s tem?

Dobri v narekovajih. Ljudje, namreč. Poslušajte me, draga moja, toliko sem starejša od vas, da bi vas lahko rodila. Na tem svetu ni nič več tako, kot bi moralo biti. (Prosi me, naj ugasnem diktafon, saj bi rada še nekaj povedala, ko je ne snemam. Že čez nekaj sekund, še preden nadaljuje, zazvoni njen mobilnik in nemudoma se oglasi.) Halo? Izvolite, povejte na kratko. Točno tako, mili moj, čau!

Že ob našem prihodu vam je dvakrat zvonil telefon. Se trenutno ukvarjate s kakšno posebno zanimivo zadevo?

(Telefon nastavi na neslišno zvonjenje.) Rada bi združila Italijo in Slovenijo. Ne politično, temveč kulturno. Tisto, kar me zanima, so izkopanine. Slovenci niste takoj doumeli, kakšne vrste človek sem.

Smo bili skeptični?

Ne, biti skeptik je nekaj drugega. Slovenci se preprosto odločite, da nečesa nočete sprejeti oziroma imeti. Mislili ste si, prišla je iz Bosne in kar nekaj govori. Ne, govorim, kar mislim! Zakaj ne bi denimo na glas rekla, da imate lepe modre očke? Mislim, da sem v vseh teh letih, odkar živim v tej državi oziroma družbi, zanjo naredila ogromno dobrih, lepih stvari. Še veliko jih lahko. 

Ne grizem, nisem napadalna. Ljudje se bojijo le resnice. 

Na kaj, kar ste naredili, ste najbolj ponosni?

Kadar sem komu pravočasno povedala za bolezen in tako preprečila, da bi bilo kaj hudo narobe. Nekdo je pravi človek le – ne glede na svoj status – kadar da vse od sebe, da reši drugo življenje. (Nenadoma me resno opozori, na kateri del telesa moram paziti, in svetuje obisk pri zdravniku.)

Verjetno se vas ljudje večinoma kar bojijo, ker vidite, česar večina ne.

Ne bi rekla. Ne grizem, nisem napadalna. Ljudje se bojijo le resnice. Denimo k meni pride mlado dekle in reče, da se v zvezi s fantom že pet let slepi, in jaz vidim, da ji kot moški zares ni usojen. Ona mi prikima, a si reče, da zagotovo nimam prav. Še naprej laže sama sebi. To je najhujša laž med vsemi. Me razumete? Ljudje si v resnici ne želijo resnice. 

Politika je ledena, trda kot kamen, zato je ne maram. Tudi politiki mi niso preveč pri srcu. Vsi po vrsti bi morali odkorakati iz parlamenta, kjer so nekateri že dvajset let, in zamenjati bi jih morali vi, mladi. 

Prosim, podrobneje razložite, kaj natančno se zgodi, ko pogledate v človekovo prihodnost, in kaj za ta uvid nujno potrebujete?

Moram le slišati človeka, ko me nekaj vpraša. To je vse. Takoj vidim njega v okolju, kjer živi, kdo je ob njem in kaj počne. 

Kako to doživljate?

Tega me še nihče ni vprašal. Tudi v filmu ne (dokumentarcu Pogled v prihodnost, ki so ga posneli na TV Slovenija, op. a.), ker ni bilo časa. Zelo težko je živeti z nečim, česar ljudje ne razumejo. Nekateri se posmehujejo, mislijo, da sem nora, drugi se obračajo stran. Spoštujem vsako mnenje, a vem, kaj vidim.

Kaj je sploh ta dar, ki ga imenujemo jasnovidnost?

Nekaj, kar nosiš v sebi. Vsakdo se s to sposobnostjo rodi, a le pri redkih se ohrani. Običajni ljudje imajo dve očesi, jaz imam še nekaj več.

Tretje oko.

Temu ne bi rekla tako. Jasnovidnost je del moje duše. Ljudem, ki te sposobnosti nimajo, ne vedo in tudi ne morejo vedeti, kako zelo me izčrpava, koliko energije mi vzame. Nisem dovolj cenjena in spoštovana, škoda me je. Najbolj me boli, ker se doslej še niti eden od zdravnikov in znanstvenikov ni sam obrnil name.

Zakaj?

Da bi me testirali, preizkusili. Najlaže je, če vam moram povedati, ali se boste poročili ali ne. To zame ni dovolj velik izziv. 

Nisem obremenjena niti z denarjem niti z bogastvom, temveč z dejstvom, da ni več ljubezni. S tem, da se ljudje ne družijo več na domovih. 

Pravi jasnovidci so bili nekoč nesporne avtoritete v družbi. Imate ali ste kdaj imeli vzornika?

Ob neki priložnosti so me primerjali z Vango (pokojno, svetovno znano slepo jasnovidko, op. a.), kar je bil zame velik kompliment. Ona je moja edina vzornica. 

Menda je k vam na posvete med drugim hodil pokojni predsednik države dr. Janez Drnovšek? 

Kdo vam je to rekel? To je največja neumnost. 

Kaj pa drugi slovenski politiki, so že bili pri vas? 

Ne zanima me, kaj je kdo po poklicu, le to, ali je dober človek. Politika je ledena, trda kot kamen, zato je ne maram. Tudi politiki mi niso preveč pri srcu. Vsi po vrsti bi morali odkorakati iz parlamenta, kjer so nekateri že dvajset let, in zamenjati bi jih morali vi, mladi. Ali je že bil kateri od politikov pri meni? Poglejte, kadar se človek znajde v stiski, razpet med vodo, ognjem in nebom, bi prišel še k hudiču, da ga reši, kaj ne bi k meni! Veste, vsi imamo srce zato, da mu sledimo, in če bi mu, bi nam bilo precej lepše. Topleje in svetleje.

Kakšna je razlika med jasnovidcem in vedeževalcem?

To je tako, kot bi me vprašali, kako se razlikujeta sirnica in burek, dve zelo različni jedi! Vem, koliko sem vredna kot jasnovidka, in zato bom naredila vse, da imajo kaj od tega pravi, dobri ljudje tukaj v Sloveniji. Ta država je tudi meni veliko pomagala, zato ji moram to povrniti. Ne sodim v skupino nehvaležnih. 

Slovenci ste hladen narod, čeprav v vaših prsih bije srce, ki zelo trpi, boli, tudi ljubi. Mamo, očeta in ljubezen. Delate pa se močnejše od zidu. Nič čudnega, da vas ima toliko psihične težave! Moraš znati reči, kaj te boli. 

Kaj vas na splošno najbolj moti v Sloveniji in kako bi lahko to spremenili?

Nisem obremenjena niti z denarjem niti z bogastvom, temveč z dejstvom, da ni več ljubezni. S tem, da se ljudje ne družijo več na domovih. Verjemite, če bi vsak od nas kaj naredil že samo v tej smeri, bi država zacvetela! To si dobro zapomnite. Če bi bila jaz na čelu te lepe države, bi bilo moje prvo dejanje odprtje tovarn, da bi v njih lahko takoj delali vsi mladi, ki nimajo dela. To ni politični govor, to je ljudski govor nekoga, ki si iskreno želi pomagati. 

Kaj se bo zgodilo z našo državo v prihodnje?

Ta odgovor vam bom ostala dolžna. Pred leti sem napovedala krizo bank, zdaj lahko povem le to, da bo veliko zmanjšanje tudi na vseh drugih področjih v družbi. Slovenci ste hladen narod, čeprav v vaših prsih bije srce, ki zelo trpi, boli, tudi ljubi. Mamo, očeta in ljubezen. Delate pa se močnejše od zidu. Nič čudnega, da vas ima toliko psihične težave! Moraš znati reči, kaj te boli. Če tega ne moreš izreči sočloveku, pojdi vsaj k reki. Ta te ne bo nikoli obsojala, pomagala ti bo. Ozdravila bo tvojo dušo. Moraš najti izhod, sicer bo šla vsa pamet po zlu.

Številni napovedovalci prihodnosti trdite, da se nam hitro bliža konec sveta, kot ga poznamo, ker človeštvo uničuje samo sebe.

Zagotovo, narava nam bo vse vrnila, saj je večja od nas. Če bi bili bolj pametni, se voda nikoli ne bi smela prodajati, pa se. Nihče tudi ne misli na ljudi, ki nimajo dela in si je ne morejo kupiti. Vse sovraštvo, pohlep in vojne – tudi v prihodnje – bi lahko preprečili. Poglejte Patrio: odkar se vleče, občutim eno samo slabost. Glede na to, kako lep zapor imamo, opremljen s televizijo in podobnim, bi še jaz šla vanj, pa nisem kriva. 

Osemdeset odstotkov človekovega življenja je v človekovih rokah, dvajset odstotkov pa določa usoda. 

Kaj storite, kadar vaša napoved ni pravilna?

Nikoli se ne zmotim, ko me človek sprejema. Pogosto vidim slike zelo na dolgi rok ali pa me zanese v preteklost. Včasih oseba namerno blokira sliko, noče razmišljati o tem, kar govorim, ali pa laže, in ko to počne, mi zastre še jasnejši pogled. A ne more uiti temu, kar vidim. Potem se vrne čez pet let in reče, joj, oprostite, prav ste imeli. Nekaterih pa ne vidim nikoli več, četudi se jim uresniči, kar sem napovedala. Na svetu je preveč nehvaležnih ljudi. Pa pustimo to, zdaj sem tako zelo vesela, da sem imela prav glede letala, pismo rosno!

Kako se sicer počutite, ko se uresniči, kar ste napovedali?

Kadar dobim neposredno potrditev, da sem imela prav, je to neverjetno zadovoljstvo. Ne more ga zamenjati noben denar na svetu.

Menda nikoli ne poveste, kadar pri človeku ali njegovih bližnjih vidite smrt?

Tako je, to sem povedala le enkrat, svojemu bratu za sina. Bilo je grozno, ko se je kmalu dejansko zgodilo. Kadar vidim smrt, človeku povem le, da na sliki vidim tudi grobove ali pokopališče.

Trdite, da se ljudje rodimo s točno določeno usodo, ki ji težko ubežimo, ni pa nemogoče.

Tako je, to piše na čelu vsakogar. Osemdeset odstotkov človekovega življenja je v človekovih rokah, dvajset odstotkov pa določa usoda. Svojega moža sem rotila, naj tistega usodnega dne ne gre na pot z avtom, a me ni poslušal. Le zamahnil je z roko in dejal: Kaj pa ti veš!

Še zadnje vprašanje – nimate otrok, kajne?

Ne, imam pa vas. (Hudomušno.) Drago dete, pazite se, če boste napisali slab članek!