Anita je ljubiteljica narave, plesa, glasbe in sveta številk. Rada je obkrožena z iskrenimi in pozitivnimi ljudmi. »Rada pomagam. Širim znanje in imam posluh za stiske ljudi, ki jim s svojo življenjsko zgodbo kažem pot naprej, da se s trdno voljo veliko doseže,« pripoveduje Anita in poudarja, da je pred diagnozo leto in pol hodila na ginekološke preglede samoiniciativno, saj je slutila, da nekaj ni v redu. »Stalna utrujenost, ki bi jo lahko pripisala tudi svojemu tempu kot mamici treh otrok, službi in ko si za vse sam. Predvsem me je motila kar nenadna anemičnost, ki se je od pregleda do pregleda slabšala, a ji nihče ni posvečal pozornosti. Prav tako so bile menstruacije vedno močnejše, sicer točne na 28 dni, vendar obilne, in so me vsakič znova izčrpale.«

Glede na to, da živim sama s tremi otroki, sem tudi med boleznijo morala poskrbeti, da je šlo življenje naprej. Nisem se skrivala in za štirimi stenami objokovala svojega stanja. 

Notranji glas pa ji je govoril drugače

Nikoli ni imela nobenih ginekoloških težav, vsi brisi so bili vedno negativni, prejemala ni nobene hormonske terapije, kljub temu je na svoji pestri poti spoznala tudi diagnozo rak. Vse skupaj se je začelo oktobra 2012. Takrat je Anita prvič zakrvavela po brisu. Ginekologinji ni bilo nič sumljivo in izvid brisa je bil kot prej v redu. Aprila 2013 se je zgodba ponovila, krvavenje med jemanjem brisa, rezultat ponovno v redu. »Nekaj mi ni dalo miru, nemogoče je bilo preživljati dneve s tako močnimi menstruacijami, da je vse lilo iz mene,« pripoveduje in ker jo že od nekdaj zanima medicina, je raziskovala sama. Maja 2014 je obiskala ginekologinjo. Tokrat je bila druga ginekologinja, ki je zamenjala njeno prejšnjo. Naredila ji je bris, a Anita se ni zadovoljila s stavkom, da je bris v redu. Zadevi je želela priti do dna in še danes je hvaležna svojemu notranjemu glasu. »Zahtevala sem pregled v kolposkopski ambulanti, gre za podrobnejši pregled pod mikroskopom. Sledila sta abrazija in odvzem histoloških vzorcev iz nožnice, materničnega vratu in maternice.« 



Sama prosi za dodaten pregled

21. julij. Anita je bila naročena v kolposkopski ambulanti v Kranju. Bilo je po dopustu. Morala bi biti v pisarni, ker je nadomeščala vodjo, s katero sta se izmenjala za dopuste, in ni želela oddelka pustiti samega. Vse jo je motilo, vreme kot sodni dan, da mora biti do 10. ure nazaj v pisarni, zato je razmišljala, da bi prestavila datum pregleda. A notranji glas jo je ponovno prepričal. Mora izvedeti, kaj se dogaja z njo, vendar na raka ni pomislila. V anesteziji so ji opravili abrazijo, odvzeli histološke vzorce. Morala je ostati v bolnišnici zaradi suma na perforacijo maternice, prejemala je antibiotike in močno krvavela. Tri dni kasneje, 24. julija 2014, jo je jutranji dežurni zdravnik odpustil iz bolnišnice, kljub dogovoru z nekdanjo ginekologinjo, da počaka na histološke izvide.

Srednji sin je razlagal mlajšemu, da je bolje, da mami dobi zdravila in izgubi lase, kot da bi jim umrla. Vsakič, ko sem se v zgodnjih jutranjih urah odpravila na onkološki inštitut, so v strahu doma čakali, v kakšnem stanju se bom vrnila. 

Hranim otrokove risbice

Še isti dan popoldne, bilo je okrog 14. ure, pripoveduje Anita, je zazvonil telefon. »Bila je moja ginekologinja in mi po telefonu sporočila, da imam raka, in sicer endometroidni adenokarcinom (rak maternične sluznice). Presenetljivo nisem niti zajokala, saj ni bilo časa. Niti malo nisem razmišljala drugače, kot da je pot samo naprej in da začnem zadevo čim prej reševati. Najteže mi je bilo povedati otrokom, najstarejšemu sinu in potem še mlajšima dvema. Najmlajši je šel tisto jesen v prvi razred.« Bile so počitnice, zato je prosila, da bi bila operirana čim prej, da bi starši popazili na mlajša sinova.

Vse se je dogajalo zelo hitro. V 14 dneh je bila operirana. Operaciji so sledile štiri osemurne kemoterapije in 25 obsevanj. Ničesar ni objokovala, šla je v boj. Na dan prve kemoterapije se je iz dolgolaske prelevila v kratkolasko, ker je vedela, da bo izgubila lase. »Nisem se odločila za lasuljo. Nosila sem kape in prebrodila čas brez las. Glede na to, da živim sama s tremi otroki, sem tudi med boleznijo morala poskrbeti, da je šlo življenje naprej. Nisem se skrivala in za štirimi stenami objokovala svojega stanja. Prav tako sem šla med ljudi, se družila, šla na vse nastope otrok.« Najbolj jo je skrbelo za sinove, za njihove stiske, saj so šli z Anito čez tisoč preobrazb.

»Na dan prve kemoterapije sem jim povedala, da bom prejela zdravila, katerih stranski učinek je izguba las. Njihovi modri odgovori in solzne oči so povedali več kot tisoč besed. Srednji sin je razlagal mlajšemu, da je bolje, da mami dobi zdravila in izgubi lase, kot da bi jim umrla. Vsakič, ko sem se v zgodnjih jutranjih urah odpravila na onkološki inštitut, so v strahu doma čakali, v kakšnem stanju se bom vrnila. Pisali in risali so mi v oporo. Hranim tako risbice kot zapise, ki so bili res iskrena opora.«



Mami, tudi v težkih časih se najde rešitev

Kemoterapije je dobro prenašala. Ni bruhala, prvi dan po njej se je dobro počutila, zato je takrat želela postoriti čim več. Naslednjih pet dni pa je bila v postelji. Komaj je prišla do stranišča, bolele so jo mišice in sklepi, apetita ni imela, okus v ustih je bil kovinski. A vse je minilo, z nasmehom pripoveduje. Kot kemoterapije je tudi obsevanja dobro prenašala, le da jo je po zadnjem obsevanju doletel še limfedem. Kot posledico radikalnih posegov v telo in sistemske terapije ima limfedem spodnjih okončin.

V denarnici hrani in nosi vsak dan s seboj skrbno izrezan listič v obliki srca, na katerega je srednji sin zapisal: »Mami, tudi v težkih časih se najde rešitev.« In danes je tri leta od diagnoze. Življenje teče naprej, redno je na kontrolah in limfnih drenažah, a se je po diagnozi spremenilo. »Začela sem se zavedati same sebe, se končno ceniti, kaj zmorem in znam. Prej sem živela za druge in v vsakdanji naglici pozabila nase. Vedno sem želela ustreči vsem, pa čeprav je zame zmanjkalo časa. Zdaj znam reči ne in se tega vsak dan znova še učim, zelo dobro planiram, kaj gre v en dan in kaj ne. V prvi vrsti poskrbim zase, saj le tako lahko potem poskrbim za druge.«

Služba me je čakala, ves čas so bili z mano v stiku, me spodbujali na moji poti boja z zahrbtno boleznijo in mi pomagali tako in drugače. 

Samo njen čas

Zaveda se, kako pomembno je zdravje, zato v vsakem dnevu poskrbi, da ostane čas, ki je samo njen. Rada ima naravo, vse te njene prečudovite stvaritve, občuduje vsako živo bitje … »Znova slišim ptičje petje, žuborenje reke, šelestenje listja, čebljam z otroki in božam živali. Vse je zopet tako lepo.«

Dan ima še vedno 24 ur, kot pred diagnozo. A zdaj lahko tudi kaj počaka, prioritete so se spremenile in Anita se z veliko hvaležnostjo veseli vsakega dne posebej, zato podarja iskrene nasmehe in objeme in preprosto živi in spremlja vse novosti v onkološkem zdravljenju ter se udeležuje predavanj in seminarjev. Med zdravljenjem je spoznala prave prijatelje in sorodstvo, ki ji je priskočilo na pomoč, ko jo je potrebovala. Prav tako sodelavci, ki so bili pozorni in skrbni in spremljali njeno pot zdravljenja. »Služba me je čakala, ves čas so bili z mano v stiku, me spodbujali na moji poti boja z zahrbtno boleznijo in mi pomagali tako in drugače.«

Anita je ves čas zaupala in verjela v najboljše. Oprijela se je vsake pozitivne informacije. Njeni trije sinovi pa so bili glavni razlog, da se je borila in si želela živeti. Danes želi pomagati drugim s svojo zgodbo, zato vedno poudarja, kako pomembni so ginekološki pregledi, in ob tem opozarja, da ta rak ni značilen za ženske, ki še niso v meni; zaradi želje, da bi vedela, kaj se dogaja z njo, je danes tukaj.