Pred časom sem se pogovarjala z detektivskim parom Urško in Josipom Aleksejem Požrujem. Povedala sta, da se konkurenčni detektivi kdaj tudi povežete, ko je primer bolj zahteven.

Drži in prav je tako. Poznam ju. Konkurenco zares imamo, a na splošno gledano bi bila lahko še na veliko višji ravni. Z nekaterimi je mogoče delati, z drugimi ne.

V podjetjih je ogromno izkoriščanja pravice bolniškega dopusta, notranjih kraj, goljufij pri potnih stroških ter zlorab alkohola in drog. 

Kako je potekala vaša izobrazbena pot?

Imam diplomo fakultete za varnostne vede, pred tem pa sem naredila srednjo zdravstveno šolo. Od nekdaj sem imela stik z ljudmi, to me veseli. Menim, da bi vsak pravi detektiv moral imeti rad ljudi in jim pomagati po svoji najboljši moči. Že od mladih nog sem imela v sebi ta čut.


Poseben nevidni premaz na bankovcu, tatu za najmanj en teden obarva roke vijoličasto.


V detektivskem poklicu imate prednost in hkrati slabost, ker zares vidite stvari takšne, kakršne so – brez olepšav.

Tako je. Priča smo najrazličnejšim deviacijam. Ob kakšnih polnih lunah prejmemo tudi precej nenavadnih klicev in naročil in jih moramo odkloniti. Včasih kličejo ljudje s hudimi psihičnimi težavami, prestrašeni, paranoični. Tudi s takšnimi je treba znati komunicirati.

Kaj je bilo doslej najbolj bizarno, kar so dejali?

Od tega, da jim nekdo sledi, prisluškuje – od slovenske agencije do tujih obveščevalnih agencij – pa da nanje vplivajo vesoljci, črna magija in podobno. Bizarno je bilo tudi povpraševanje po zapeljevanju partnerjev. Delo detektiva mora biti etično in moralno.

Občutek imam, da bi se nasilen človek odzval še bolj napadalno, če bi opazil, da nosim pištolo. Prav zato zaplete rešujem drugače, včasih zadostuje že primeren verbalni pristop. 

Je vas kdaj kdo zares ogrožal, se vas oklenil z vsemi štirimi?

V desetih letih, kolikor sem v tem poslu, se je nabralo kar nekaj stvari. Več dni so mi denimo sledili, potem ko smo izpeljali primer težje vročitve moškemu v postopku nasilništva. Gospod je vozil za mojim službenim avtomobilom, da bi ugotovil, kje živim. Potem je zadeva izzvenela, ko je avto začel voziti moj kolega. Grožnje so sicer pogoste, saj ljudje, ki v podjetju goljufajo, seveda niso veseli, ko zberemo dokazno gradivo in zato izgubijo službo.

Koliko je pri vas redno zaposlenih?

Trenutno nas je šest. Delamo na različnih področjih, ne izvajamo le detektivske dejavnosti.



Tudi v vaši agenciji največ poslovno sodelujete s podjetji, ki ugotavljajo, ali so njihovi delavci upravičeno na bolniški, kradejo pisarniški material in podobno?

(Prikima.) Tudi mi imamo največ takšnih primerov, ki lahko vodijo v odpuščanje delavcev. V podjetjih je ogromno izkoriščanja pravice bolniškega dopusta, notranjih kraj, goljufij pri potnih stroških ter zlorab alkohola in drog. Glede teh pa je še vedno tako, da ljudje večinoma niso vešči prepoznavanja znakov, zato ne zaznavajo, da je drog čedalje več.

Katere droge so na delovnem mestu najpogostejše?

Od marihuane do kokaina in drugih poživil. Tega je precej.

Imeli smo primere, ko je bilo treba ugotavljati skupno premoženje. Denimo zakonca sta bila poročena vrsto let, a tik pred ločitvijo je začelo premoženje izginjati. Ugotavljali smo, kam je šel denar, gotovina, celo zlate palice, kako so potekali prepisi nepremičnin, premičnin in podobno. 

Kako konkretno poteka preverjanje zadrogiranosti ali alkoholiziranosti? Kar stopite do osebe in ji ponudite alkotest oziroma drugo obliko testiranja?

V vsakem primeru nas mora nekdo pooblastiti, da lahko opravimo preizkus. Običajno so tisti, ki so pod vplivom česa, lahko tudi nasilni. To sem že doživela.

Izurjeni ste, da se znate braniti. Nosite tudi pištolo?

Pištolo kot varnostno orožje imam že devet let in bi jo lahko s seboj nosila 24 ur na dan, vendar je ne. Doslej mi je še ni bilo treba uporabiti, razen na strelišču, od koder jo prinesem in spravim v sef. Občutek imam, da bi se nasilen človek odzval še bolj napadalno, če bi opazil, da nosim pištolo. Prav zato zaplete rešujem drugače, včasih zadostuje že primeren verbalni pristop.


Del opreme za protiprislušne preglede, s katero ugotavljajo, ali so v prostoru prisluškovalne naprave.


Kar zadeva kraje – se preiskave lotite že, če denimo delavec namesto enega kemičnega svinčnika vzame dva ali tri, štiri?

Ponavadi rešujemo primere, ko gre za konkretne zneske oziroma blago v večjih vrednostih, pa denimo nenehne kraje iz garderobnih omaric. Zgodilo se je, da je delavec dokazano ukradel petdeset evrov, skoraj zagotovo pa je kradel že prej.

Kaj pa nezvestoba? Ali tudi vaša praksa kaže, da najpogosteje mož nadzoruje ženo oziroma ga zanima, ali ima ljubimca?

Naše izkušnje v agenciji kažejo prav nasprotno. Za takšno poizvedovanje in preverjanje nas je najelo več žensk, čeprav tudi moških ni malo. V večini primerov se sum potrdi kot upravičen. Res pa je, da ljudje k nam pridejo že s konkretnimi indici, pa čeprav partner nezvestobo zanika.

Najprej naredimo analizo, kaj je izginilo oziroma izginja in kdaj. Kadar imajo kamere, jih seveda prav tako pregledamo. Analiziramo tudi pristopno kontrolo, torej v primerih, ko se delavci čipirajo glede na delovni čas, ter tako še dodatno zožimo krog potencialnih osumljencev. 

Kdaj so ti dokazi uporabni na sodišču?

Nezvestoba ni razvezni pogoj. Pri ločitvi se je mogoče sklicevati na nevzdržnost v zakonu. Imeli smo primere, ko je bilo treba ugotavljati skupno premoženje. Denimo zakonca sta bila poročena vrsto let, a tik pred ločitvijo je začelo premoženje izginjati. Ugotavljali smo, kam je šel denar, gotovina, celo zlate palice, kako so potekali prepisi nepremičnin, premičnin in podobno.

Vaše storitve verjetno niso prav poceni? Imate bolj premožne stranke ali kdaj naredite izjemo?

Žal imamo večinoma res stranke z več denarja, ker ne živimo od proračuna – pa bi bilo včasih dobro, da bi – saj bi lahko ljudem še učinkoviteje priskočili na pomoč. Včasih, ko k nam pridejo slabše situirani ljudje, jim damo kakšen popust oziroma smo tudi dobrodelni. Na mesečni ravni tudi doniramo raznim organizacijam.


Pred vsakim delom na terenu se s pomočjo magnetov in skic zemljevidov na tabli dogovorijo o poteku akcije.


Katere akcije so bile doslej z vašega vidika najbolj razburljive?

Večji nadzori, ko je bilo treba na terenu uskladiti več detektivov ter zbirati informacije tako v Sloveniji kot na tujem. Zagotovo pa tudi notranje kraje v podjetjih in čakanje na terenu, da se bo nekaj zgodilo, in ko se, običajno naraste adrenalin. Najprej naredimo analizo, kaj je izginilo oziroma izginja in kdaj. Kadar imajo kamere, jih seveda prav tako pregledamo. Analiziramo tudi pristopno kontrolo, torej v primerih, ko se delavci čipirajo glede na delovni čas, ter tako še dodatno zožimo krog potencialnih osumljencev. To so kar zapleteni postopki.

Se vam dogajajo tudi filmski prizori, ko morate za osumljencem denimo teči po ulici?

Kadar se odpravimo na teren, je vedno zanimivo. (Nasmeh.) Tako kot sta vam povedala že gospa in gospod Požru, mora biti v bolj zahtevne akcije vključenih več ljudi. Z enim samim avtom in osebo ni mogoče izvesti profesionalnega nadzora oziroma kakovostne storitve.

Imam družino, a moj fokus je glede na izbrano poklicno pot drugje. Tukaj. Kadar si želiš določene stvari početi zares kakovostno, se jim moraš popolnoma predati. 

Delate v prvi vrsti za zasebni sektor.

Res je in verjetno se sprašujete, zakaj ne delamo več tudi za javno upravo. Očitno je tam premalo interesa za to, da se določene nepravilnosti, ki jih zagotovo ni malo, razkrijejo. Na dolgi rok bi država, če bi nas najela, veliko prihranila. (Poudari.) Denarja nas davkoplačevalcev.

Koliko trpi vaša zasebnost, glede na to, da morate biti pogosto v 24-urni pripravljenosti? Imate družino?

Imam družino, a moj fokus je glede na izbrano poklicno pot drugje. Tukaj. Kadar si želiš določene stvari početi zares kakovostno, se jim moraš popolnoma predati. Pri skrbi za otroke mi k sreči veliko pomagajo starši, brez tega ne bi šlo. Trudim se, da bi bila čim več z otroki, a zagotovo sem z njimi manj kot večina staršev.


Za odkrivanje prstnih odtisov na papirju, denimo anonimnih pismih, je magnetni prah nepogrešljiv.


Partner vam je tudi v oporo?

Je, zelo.a

Tudi on dela v tej agenciji?

Tako je. (Medijsko se ne želi izpostavljati, nam pa pozneje razkaže laboratorij, op. a.)

V nekaterih državah so detektivske dejavnosti samodejno povezane z varovanjem oseb; pri nas je to ločeno. Dejansko pa je med obema panogama precej vzporednic. 

Usposobljeni ste tudi za telesno stražarko. V začetku kariere ste med drugim delovali tudi kot varnostnica slavnega glasbenika Bryana Adamsa in pevke Pink. Nam lahko zaupate kakšno podrobnost?

To so bile zares super izkušnje, ki bi jih z veseljem še enkrat podoživela. Osebnega varovanja sem se lotila takoj po koncu faksa. V nekaterih državah so detektivske dejavnosti samodejno povezane z varovanjem oseb; pri nas je to ločeno. Dejansko pa je med obema panogama precej vzporednic. Kadar koga varuješ, moraš biti prav tako ves čas v pozoru, analiziraš situacijo in se pripravljaš na vse mogoče. Sploh pri varovanju tako velikih zvezd ali denimo kakšnih menedžerjev, ki so zares ogroženi. To ni šala. Zanimivo se mi je zdelo, da so zvezdniki svetovnega formata v resnici enaki nam, povsem preprosti ljudje.



Niso imeli nobenih ekscentričnih zahtev?

Pri Bryanu Adamsu nam je bilo rečeno le, naj ne hodimo za njim, ker mu gre to izjemno na živce. Prav zato smo določili okvirne točke gibanja v njegovi bližini ter se mu večinoma nismo kazali. (Nasmeh.)

Menda vam je vendarle rekel, da tako luštnega varnostnika še ni imel?

(Nasmeh.) Res je. Ves čas je bil nasmejan, poln energije.

Včasih po ves teden na terenu le čakaš, pa se ne zgodi nič. Morda boš moral čakati še dva tedna ali ves mesec, da boš dočakal tistih pet minut, ko denimo kdo kaj odnese iz podjetja. 

Kakšna pa je bila Pink?

S seboj je imela ogromno skupino ljudi – tudi kuharja in celo improvizirano kuhinjo. Ob prihodu v del zakulisja ob odru me je skoraj kap, saj je bilo tam toliko hrane, da bi zadoščala za en mesec. Ona pa je preprosto šla h kuharju in mu povedala, kaj si bo izbrala.

Kadar berete kriminalne oziroma detektivske romane ali gledate takšne nadaljevanke – kaj je najbolj skregano z resničnostjo oziroma vas najbolj zmoti?

Moti me, ker se mnogokrat izkrivlja naš poklic, tako da potem stranke pričakujejo, da je vsako zadevo mogoče rešiti zelo hitro, in so neučakane. V resnici gre skoraj v vseh primerih za dolgotrajno in običajno tudi mučno delo. Včasih po ves teden na terenu le čakaš, pa se ne zgodi nič. Morda boš moral čakati še dva tedna ali ves mesec, da boš dočakal tistih pet minut, ko denimo kdo kaj odnese iz podjetja. Tudi prikazi, kako daš kaj v analizo, pa ti računalnik kar sam od sebe že v pol ure ponudi ključne podatke, so privlečeni za lase.



Kako se odzovete, ko se pokaže, da je v ozadju primera lahko umor ali drugo hujše kaznivo dejanje?

Takšne primere moramo po zakonu vedno takoj naznaniti policiji, s katero večinoma zelo dobro sodelujemo.

Kaj pa v zadnjem času še posebno pogosta izginotja in smrti mladih v nepojasnjenih okoliščinah – ali ste oziroma bi sprejeli tudi takšen primer?

To problematiko pustimo v reševanje organom pregona, če kdo izrazi željo, pa tudi pomagamo.

Policija nam uradno ne sme pomagati. Neuradno pa smo z nekaterimi, ki se zavedajo koristnosti sodelovanja, zelo dobro povezani. 

Kot vemo, policija sama ne zmore opravljati vsega, kar se od nje pričakuje. Po določenem času, ko je oseba pogrešana, je ne iščejo več.

Detektivi bi v takšnih primerih, ki jih ni malo, lahko bili koristni. Dejstvo je, da je policija kadrovsko in finančno podhranjena. Se pa zelo trudi. Za svoje delo bi morala biti bolje plačana in opremljena, saj skrbi za našo varnost, kar je osnova za normalno življenje državljanov.

Pa če bi ta trenutek prišel do vas starš, čigar otrok je izginil brez sledu, kaj bi storili?

Seveda bi poskušali pomagati, a pri izginotjih je tako, da ima boljši dostop do informacij policija. Oni lahko takoj pogledajo v bazo podatkov, mi pa moramo vsakič znova dati vloge in čakati odgovore. Policija nam uradno ne sme pomagati. Neuradno pa smo z nekaterimi, ki se zavedajo koristnosti sodelovanja, zelo dobro povezani.


Foto: Oste Bakal


Še eno aktualno vprašanje: koliko je po vaših podatkih Slovenija ogrožena, kar zadeva terorizem?

Nedvomno je veliko stvari, ki se jih ne da v javnost, da bi tako preprečili splošni preplah. Kar zadeva teroristične napade, neka stopnja ogroženosti zagotovo je. Kakšna konkretno, pa vedo drugi pristojni organi, ki se ukvarjajo s to problematiko. Naše ocene bi bile zgolj špekulacije.

Kaj svetujete navadnim državljanom?

Vsekakor je treba poskrbeti za osebno varnost in biti kar najbolj pozoren.