Metod Pevec

Nerazrešeno otroštvo lahko boli do smrti

Subtilni in mnogokrat nagrajeni režiser je kot otrok pogosto sanjal, da njegovi starši niso njegovi pravi starši. Kasneje je želel biti dober oče, a je bil zaradi svoje otroške izkušnje preveč popustljiv. Med snemanjem filmov raje skriva svojo občutljivost in dvome, čeprav zato včasih ostane grozno sam.

Foto: Jože Suhadolnik

Kdo vas je v otroštvu najbolj zaznamoval?

Takrat me je najbolj zaznamoval odnos z dedkom. Bil je kmet, pravi hribovski kmet. On me je najbolj oblikoval, samo njemu sem vse verjel. Bil je eden redkih ljudi, ki me je v otroštvu opazil, bil pozoren do mene in me razumel. Starši tega niso znali, ves čas so bili v nekaj vpreženi. Ko pa sem prišel k njemu, me je posadil na koleno in me z iskrenim zanimanjem vprašal: »Kaj je novega?« In ko sem mu povedal, se je čudil: »Ali je to mogoče?« Jaz pa sem kar rastel od sreče. Sedeti na njegovem kolenu je bilo zame bolj pomembno kot vse drugo. Naj povem malo anekdoto, ki se je še vedno živo spomnim. Dedek je imel nekaj krav in dva vola. Ne vem, koliko sem bil takrat star, ampak bil sem še zelo majhen, vola pa sta bila ogromna. Vsako jutro in vsak večer je bilo treba peljati živali do bližnje vode, kjer so se napojile. Še kar zamudno. Pile so počasi in veliko, zame je bilo takrat nepojmljivo, koliko vode takšna velika žival popije. Živo se spomnim, kako mi je dedek nekoč v roke dal povodec vola in rekel: »No, zdaj ga pa ti pelji.« Mislil sem si: »Kako bom jaz peljal tako veliko žival, saj me ne bo ubogala.« Zaupal mi je tistih nekaj čudno zvenečih besed, ki sta jih razumela samo on in njegov vol. In res, vol je besedo upošteval, četudi so jo izgovorila otroška usta s stisnjenim grlom. Dedek je vedel, da bi šel vol po svoji rutinski poti nazaj v hlev tudi brez mojega ukaza. Ampak vedel je tudi, kaj dečku pomeni, če se orjaška poldruga tona živali obrne in dejansko sledi povodcu v njegovih rokah. Ko sem vola pripeljal v hlev, sem imel veličasten občutek. Tako velika žival me je ubogala! Nenadoma se ti zazdi vse mogoče. Nenadoma nisi samo otrok, ampak nekdo, ki zmore nekaj več.

Namesto da bi se starši zares ukvarjali z otrokom, se vse njegovo življenje ukvarjajo z njegovo prihodnostjo. Po tistem, ko sem kot otrok prebral Ingoličevega Dečka z dvema imenoma, sem pogosto sanjal, da moji starši v resnici niso moji pravi starši. 

Kako je bilo pa doma?

Oče se ni nikoli potrudil, da bi nahranil ta rastoči otroški ego. Prej nasprotno: trudil se je, da bi me discipliniral, ukrotil, napravil majhnega, upogljivega in zložljivega. Vsi otroci, tudi sestri, smo bili pridni, v šoli odlični, na obiskih vzgojeni, pravi eksponati družinskega ponosa. Življenje pri dedku ni bilo obremenjeno s takšnimi predstavami. Včasih smo vse počitnice trdo delali, roke sem imel žuljave, ampak vseeno so to najlepši dnevi mojega otroštva. Dedek in babica sta znala zelo primarno, kmečko dati stvarem svoje mesto in veljavo. Imela sta dvajset vnukov, vendar se mi zdi, da sta za vsakega vedela, kdaj ima rojstni dan, v kateri razred hodi, katere predmete ima v šoli rad. Moj oče se je pri teh podatkih zlahka zmotil za eno leto.

Moji vrstniki so v prostem času nabijali žogo, jaz pa sem nekje v ozadju zibal otroški voziček. Počutil sem se kot najstnica, ki je pri štirinajstih zanosila, rodila in skrbela za dojenčka. 

Ali ste zamerili svojim staršem, da se niso ukvarjali z vami?

Staršem vedno vse zameriš. Vedno imajo preveč svojih problemov, zaskrbljenosti in odgovornosti. Sploh danes skoraj nimajo možnosti, da bi s svojim otrokom živeli preprosto in sproščeno. Namesto da bi se zares ukvarjali z otrokom, se vse njegovo življenje ukvarjajo z njegovo prihodnostjo. Po tistem, ko sem kot otrok prebral Ingoličevega Dečka z dvema imenoma, sem pogosto sanjal, da moji starši v resnici niso moji pravi starši. Po nekem zapletu se je vedno ugotovilo, da so tisti neki boljši starši v resnici moji pravi starši. V tem sploh nisem bil osamljen. Med mojim odraščanjem so bile ločitve še kar blasfemična zadeva, ampak v našem bloku je bilo kar nekaj ves čas razpadajočih družin. Prvega v mesecu, ko je bila plača, in še nekaj dni po tem je vse prihajalo na dan. Veliko je bilo vpitja in nasilja. Ampak tudi moj oče je kak dan kasneje pred blokom sadil grmičke, ki bodo čudovito belo cveteli, in seveda tudi so. Moralne norme, prenesene iz katoliških zapovedi, niso dopuščale ločitev, v zakonu je bilo treba zdržati menda tudi zaradi otrok, čeprav se je vzdrževanje zakona marsikdaj dogajalo prav na plečih otrok. V akutni fazi svojih sporov so takšni starši največkrat naredili še enega otroka. Tudi jaz sem pri štirinajstih dobil sestro. Pri teh letih že veš, kako nastanejo otroci, ne znaš si pa razložiti, kako jim to uspe brez senčice ljubezni, morda celo sredi srdite zakonske vojne. Moji vrstniki so v prostem času nabijali žogo, jaz pa sem nekje v ozadju zibal otroški voziček. Počutil sem se kot najstnica, ki je pri štirinajstih zanosila, rodila in skrbela za dojenčka. Kasneje se je seveda izkazalo, da je super imeti štirinajst let mlajšo sestro in da z nogometom ni bilo veliko izgubljenega.


Več preberite v aktualni Oni, ki je izšla 10. januarja 2017.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close