Sicilija
Nekaj poetičnega je v Palermu

29.7.2017

Palermo je prestolnica s svetovljanskimi brazgotinami. Njegova pestra zgodovina je videla marsikaj, bogastvo in razkošje, pomešano s smrtjo, nasiljem ter vonjem tujih civilizacij. Danes se trudi biti sodobno mesto, ki daje veliko poudarka kulturi, nominiran je celo za italijansko prestolnico kulture 2018, z izstopajočo Manifesto, znanim bienalom sodobne umetnosti v prihodnjem letu.


Župan Palerma, Leoluca Orlando, se že 17 let trudi, da bi, tudi s finančnimi sredstvi, zaseženimi mafiji, revitaliziral kraj zloglasnega imena. Položaj je ohranil s podporo ljudi, daljnega leta 1993 so bili prav meščani tisti, ki so zbrali pogum, ga večinsko podprli in jasno pokazali, da imajo dovolj. Danes je mestno življenje precej drugačno kot pred 20 leti, ulice so veliko bolj varne, poslovno okolje se počasi razvija, preteklost je vse bolj oddaljena. 


Mestni metrum

A popotnik v Palermu začuti nekaj poetičnega, v načinu, kako življenje raste in upada, v spremenljivem ritmu ter obveznih premorih vmes. Iz ulice, ki vrvi od življenja, se zlahka znajdemo v popolnoma praznem kamnitem prehodu s praznimi okni in prostori, v katerih že dolgo nihče ni živel. Ljudi ni, mesto tam zajema sapo, prehiter ritem je zanj še vedno napor. Mladi povedo, da jim na Siciliji sicer nič ne manjka, a si včasih vseeno želijo, da bi odšli drugam. Zakaj točno, ne pove nihče, med vrsticami izveš, da so plače v lokalnih podjetjih nizke, dela ni na pretek. Še najbolj zadovoljni so tisti, ki jih zaposlujejo mednarodna podjetja, teh v večjih mestih, kot so Palermo, Catania, Messina in Marsala, vseeno ni malo. 



Corleonejeva zapuščina

O mafiji ne govori nihče, na povpraševanje o tem, koliko je v govoricah resnice, zamahnejo z roko in zatrdijo, da je to bilo nekoč. Nekaj dni po moji vrnitvi na ulicah Palerma ob belem dnevu ustrelijo nekdanjega pripadnika ene izmed mafijskih družin, spomini na krvavo preteklost so še kako živi. Mafija je v Italiji pač stalnica; ne glede na to, kako čiste so ulice, je umazanije še vedno dovolj v zakulisju in celo parlamentu. Med posedanjem v eni izmed mestnih katedral, Chiesa Santa Maria della Pieta, opazujem svate, ki se pripravljajo na poroko. Vidno nervozen ženin sprejema goste različnih starosti, vsem je skupen izjemen občutek za urejenost in eleganco. Medtem ko se meščanska lepota poljublja na lica, si ne morem kaj, da ne bi razmišljala o enakih prizorih iz klasik mafijske filmografije. Nad gosti je visela nenavadna zavesa povezanosti, moči in skrivnostnosti, ki je tu ne poznamo. 


Preplet stilov

Sprehod ob ulici Via Vittorio Emanuele, eni izmed glavnih avenij v mestu, razkrije arhitekturne znamenitosti. Palazzo dei Normanni, palačo, polno mozaikov, v njej prebiva regionalna vlada; Quattro Canti, baročno križišče z uradnim imenom Piazza Vigliena ter podobami štirih letnih časov, kraljev in zavetnic; na eni strani morje, na drugi znamenita katedrala. Vmes različna pročelja v arabskem, normanskem in bizantinskem slogu, cerkve in trgi. Sekajoča Via Manqueda pelje do Teatro Massimo in gradiča Castello della Zisa, arabsko-normanske graščine pod Unescovo zaščito. Seveda to ni vse, vmes so še baročna Fontana Pretoria, cerkev San Cataldo, fantastičen primer arabsko-normanske arhitekture iz 12. stoletja, tržnice, parki in botanični vrt. Ta je v tipičnem italijanskem stilu, ki se od angleškega razlikuje po tem, da je vrt malce zanemarjen in predvsem premalo zalit. 



Nočne melodije

Staro mestno jedro je zaprto za promet, kar turistom in domačinom omogoča, da se prosto sprehajajo po ulicah pozno v noč. Med množico obrazov najdemo lokalne fantiče, stare nič več kot 13 let, ki hodijo naokrog z dvignjeno glavo, prenosnim tranzistorjem in držo, ki se je ne bi sramoval noben vaški ljubimec. Morda nimajo veliko, a pregovornega mačističnega šarma si ne pustijo vzeti. Glasba je neločljiv del mesta: nadarjeni poulični glasbeniki, karaoke bari in klubi, iz katerih se razlega glasba. Prihod jutra napovejo italijanski šansoni, ki jih obvezno spremlja rahlo okajen vokal v živo, a s tolikšnim patosom, da odtehta zgrešene note. 


Pisane tržnice okusov

Najboljšo hrano seveda dobiš na tržnici, kjer ponujajo pristne lokalne sestavine izpod rok domačinov. Pozabite na fine restavracije, ki goste privabljajo s šampanjcem in osladnimi natakarji, jedi brez okusa si lahko brez obotavljanja znova privoščite na letališču. V Palermu je v tipičnem stilu naroda, ki ljubi hrano, kar nekaj tržnic, najbolj priljubljene so La Vucciria, Mercato di Capo, Ballaro in Borgo Vecchio. Začimbe, sadje, zelenjava, neskončna izbira sirov, suhih mesnin in kupi artičok niso le mikaven izziv za lačnega popotnika, cene na stojnicah omogočajo pravo pojedino, vredno sredozemskega otoka. 



Okusni grižljajčki

Prava radost so majceni pezzi, sreča, ki jo sestavlja bomba ogljikovih hidratov z lokalnimi siri in mesninami. Mini sendvičke, polnjene kruhke in podobne koščke nebes pogrejejo, naložijo v ljubke škatle in postrežejo z lokalnim pivom. Polnočno malico uživaš na starinskih stopniščih cerkva v mestu, s pogledom na fontano Pretorio na primer, kamnito umetnino iz Firenc, ki jo sestavlja vrsta kipov različnih mitskih kreatur. Sicilijanske morske deklice imajo očitno dve ribji plavuti, kar me precej preseneti, medtem pa izvem, da so Sicilijanci tako izjemno prijazni zato, ker so se v letih obleganja otoka naučili, da je do prišlekov najbolje biti prijazen, na otoku pred njimi žal ni miru. In res, kopici nevzdržnih turistov navkljub so prebivalci precej strpni, radodarni in nasmejani. 


Sladko ali ocvrto? Oboje!

Arrancini so lokalna posebnost, pravi ponos Sicilije, med Palermom in rivalsko Catanio pa vlada trenje, katerega spola so. V Palermu jim rečejo arrancine, ker trdijo, da so najboljše stvari v mestu ženskega spola, za primer podajo zavetnico mesta, priljubljeno svetnico Santa Madonno del Rosario. Ocvrti riževi cmoki, polnjeni z mesom, špinačo ali drugimi presenečenji, so na drugi strani otoka po imenu bolj možati, sama ne opazim razlike, ker še vedno sanjarim o pezzijih. Canolli je verjetno najbolj znan sicilijanski kulinarični izvozni izdelek, močno razširjen v ZDA, kjer živi kar nekaj sicilijanskih izseljencev. A takšnih, kot se jih jé na Siciliji, ni nikjer. Ocvrto krhko testo, napolnjeno s sladkano rikoto, je dovolj samo zase. Uživači, kakršni so, jih posujejo še s pistacijami, čokolado ali drugimi dodatki, človeka skratka priženejo do stanja sladke omotičnosti, ki ji ni para. In to v konkurenci slaščic, kot jih še ni videl popotnik, slaščičarne so polne neimenovanega peciva, sladkornih izdelkov, piškotov in zavitkov. 



Mila obličja

Presunejo me sicilijanske Madonne, večina oltarjev, cerkva in praznikov je namenjena prav njim. Milega in nežnega obličja, z izrazom spokojnosti ter brezpogojnega sprejemanja. Krasijo jih z venci in zlatom, jim sledijo v sprevodih in vzklikajo njihova imena. V Palermu so najbolj znane zavetnica Santa Rosalia, Madonna Annunciata di Palermo, Madonna di Lourdes, Madonna di Monte Oliveto ... Toliko slavljene ženskosti naenkrat, podobe, vklesane v kamen, naslikane na platna, tako stoično mirne. Zrejo v ljudi, ki še danes ne vedo, da se spokoj skriva v njih samih.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE