Njene izkušnje partnerstev so bile polne osamljenosti, izdaje in zapuščanja. Kako je sploh možno, da tako inteligentna, razgledana in samozavestna oseba nikakor ne najde pravega partnerja ter si ustvari družine?


Soočenje

Da bi spremenila tok življenja, se je želela soočiti z notranjim otrokom, ga pozdraviti in v svoje odnose vrniti ravnovesje. Po raziskovanju spominov jo je spreletela izkušnja iz otroštva. Ko je imela le tri leta, si je med igro zlomila roko in namesto da bi jo oče odnesel k zdravniku, je odšel v bližnjo gostilno, njo pa prepustil mami, ki jo je bila primorana na pomoč odpeljati kar na kolesu. V njenem spominu so ostali živi občutki zavrženosti, ko sta se z mamo peljali mimo gostilne, v kateri je videla popivati očeta s prijatelji. Plaz čustev, solze in hlipajoč jok je naenkrat doživela odrasla, samozavestna ženska, ki vsak dan rešuje najzahtevnejše zdravstvene težave. Kot zdravnica je vselej zbrana, tudi v najbolj zahtevnih okoliščinah, ta negativna izkušnja pa še vedno kroji njen odnos do moških in partnerstva.



Podzavest

Vselej ko se kot družba spoprijemamo s kakršnimi koli izzivi, naj bodo dobri ali slabi, moramo razumeti, da je vsaka družbena struktura podvržena psihodinamičnim vzgibom posameznikov, ki ustvarjajo taisto družbeno strukturo. Ti vzgibi, ki vladajo človekovemu vedenju, so v globinah podzavestnega uma in se v našem vedenju reflektirajo kot čustvena stanja, ki jih zavestno ne moremo premagati. Ko govorimo o podzavestnih vzgibih, jih lahko raziščemo iz različnih zornih kotov, vendar je najhitrejši in najjasnejši pristop k njihovemu razumevanju neposredno povezovanje vedenja z arhetipom t. i. notranjega otroka. 

Notranjega otroka najdemo v globinah podzavesti vsakega odraslega človeka. Večinoma je skrit pred zavestnim umom in razumsko presojo, a je kljub temu izjemno močan in v našem življenju vsenavzoč. V kontekstu arhetipa je notranji otrok dejansko živo bitje. To ni intelektualni koncept, ki bi ga bilo mogoče zaslediti zgolj v filozofskih in psiholoških razpravah, ampak je predvsem živa energetska formacija, entiteta in podstava naše osebnosti.


Notranji otrok

Ko je notranji otrok srečen in vesel, mi kot odrasli cvetimo. Naše življenjske poti se gibljejo v pravi smeri in takrat občutimo obilje energije in uspeha. V tem stanju smo prijatelji sveta in obenem je svet naš prijatelj. Ko notranji otrok trpi, ko je žalosten, osamljen ali prestrašen, se v življenje odraslih prikrade nezadovoljstvo, čeprav tega zavestno ne opazimo. Takrat se zdi, kot da je v naše življenje zavila mistična sila, ki sabotira vse naše delovanje in napore, ki jih vlagamo v uresničevanje naših ciljev.

Poznavanje, razumevanje in povezovanje z našim notranjim otrokom je ključ za ustvarjanje tako želenih sprememb. S tem znanjem in zavestjo presedlamo iz notranje sabotaže k harmoniji in sreči našega obstoja. Naloga zdravnice je torej, da v procesu spozna, razume in transcendira preteklo izkušnjo in tako na novo oblikuje svoj temeljni partnerski odnos.



Formacija notranjega otroka

Srečni notranji otrok je globoka notranja struktura vseh pozitivnih trenutkov, izkušenj in dosežkov, ki smo jih doživeli predvsem v ranem otroštvu. Na drugi strani je nesrečni, ranjeni notranji otrok skupna vsota vseh zahtevnih življenjskih okoliščin, v katerih otrok ni imel nikogar, da bi se zanj zavzel in ponudil oporo. Take izkušnje so notranjemu otroku vtisnile občutke bolečine, žalosti, strahu in osamljenosti.

Večini ljudi je razlikovanje med dobrim in slabim jasno in na prvi pogled preprosto, vendar bi pri notranjem otroku rada izpostavila ključni detajl, ki ga odrasli različno spregledajo in ne upoštevajo. Ko s svojimi odraslimi očmi pogledate nazaj v čas in ocenite svoje izkušnje, nikar ne pozabite, da ne ocenjujete »kvalitete« ali »zahtevnosti« situacije kot odrasli, temveč občutke majhnega otroka, ki je to izkušnjo doživel majhen in nebogljen. Pri tem se nikar ne zanašajte na svojo objektivnost, saj je za vašega notranjega otroka objektiven le občutek, ki ga je doživel v pretekli situaciji.

Majhen, za odraslega pogosto na videz nepomemben dogodek je bil za otroka boleča izkušnja, ki je zarisala globoko brazgotino v njegovi psihi. Ta negativna izkušnja je oblikovala energetsko strukturo, ki bo vplivala na življenje malega otroka in odrasle osebe do konca življenja.

To odkritje je za nas kot družbo izjemno pomembno, saj ravno zaradi tega znanja bolje razumemo čustveno občutljivost otroka, našega notranjega otroka in prav tako vseh drugih otrok, ki jih v življenju vzgajamo, poznamo ali zgolj srečamo. S tem razumevanjem bomo bolj pozorni in sočutni, kar nam daje moč, da ozdravimo tudi svojega notranjega otroka. Ko enkrat odkrijemo krhki del nas, sta za navlečeno bolečino, jezo in osamljenost najboljša pozornost in sočutje, s katerima notranjemu otroku izkažemo razumevanje njegove bolečine ter mu dajemo vedeti, da ga sprejemamo.


Moja bolečina

Z bolečino notranjega otroka se ne spoprijemajo le čustveno manj stabilni posamezniki, saj je skupna prav vsem. Pogosto se zgodi, da bolečina zamenja obliko in se v življenju posameznika pojavi kot jeza, nezaupanje, apatija, pogosto pa celo kot preplet teh čustvenih stanj, kakor se je zgodilo v izkušnji zdravnice.

Delo z notranjim otrokom je za odrasle kdaj tudi konfuzno, saj smo kot otroci sprejemali občutja, ki jih niti nismo znali ubesediti. Prav mogoče je, da boste odkrili občutek, ki ga ne boste znali poimenovati. Ko se ozrete k svojemu notranjemu otroku, vedite, da ne obstajajo poredni ali slabi otroci. Če so jezni, agresivni ali če ne želijo komunicirati z vami, samo pomeni, da so v bolečini. Iz nje jih ne boste premaknili na silo, z ukazom ali disciplino. Vzemite si čas, začutite svojega notranjega otroka in se mu predajte z ljubeznijo in sočutjem. 

Verjamem, da boste po prebranem bolj razumevajoči do svojega notranjega otroka. Obenem pa naj bo to poziv vsem staršem, učiteljem, dedkom, babicam in drugim, da predate največ ljubezni otrokom takrat, ko jokajo, so žalostni in jezni. Takrat je vaša ljubezen najbolj potrebna in naši mali otroci jo bodo takrat najbolj cenili.



Ozdravitev notranjega otroka

Z odkritjem, pozornostjo in sočutjem naredimo prvi korak k ozdravitvi notranjega otroka. Predvsem je pomembno, da mu dajemo tisto, kar mu je bilo v otroštvu odvzeto. Zdravnica je svoje misli, občutja in sanje strnila v občutke ljubljenosti, podpore, negovanja, varnosti in zvestobe. Zaprisegla si je, da bo odslej sama skrbela za svojega notranjega otroka in mu dajala brezpogojno ljubezen. Po dolgih letih razburkanih odnosov je dosegla notranji mir in stabilnost. 

Čez čas je zaznala, da je močnejša, da si bolj zaupa, da se bolje pozna in da se ima bolj rada. Sprejela je to izkušnjo v celoti in rasla kot oseba. Opazila je, da v službi in v svoji družbi srečuje odgovorne, zrele in predane moške, ki jih do tedaj ni bila vajena ali pa so bili v njenem življenju redki. Bila je neizmerno srečna, saj je vedela, da ja sestavila manjkajoči delček sebe.

Prišel je dan, ko je v njeno življenje vstopil moški. Bil je pravi. Prišel je pravi čas.