Letos bom pretiravala do 366. S Triglavom in 18-kilometrsko Celjsko pohodniško potjo vmes. In, jasno, 24-urno hojo gor in dol na poletni solsticij. Priznam, odmik od realnosti je moč zaznati. Ravno prav, da se človek otrese puritanstva, perfekcionizma in druge navlake, za katero se pretvarjamo, da je krepost. Govorim zase. Velikanska množica ljudi, ki je šla z in mimo mene, pušča poltrajne posledice – psihično še nisem bila v boljši koži, za telesno ne dam roke v ogenj. V tistem delu, kjer se začnejo gležnji in nadaljujejo kolena … Vprašanje A je to še zdravo? bi bilo tu na mestu. A se normalizira. Življenje s takšno mero entuziazma ima namreč rok trajanja. 

Hitrost, moč, vzdržljivost, disciplina, samozavest, notranji mir, optimizem, veselje, zadovoljstvo s telesom in duhom – serijsko. 

Začelo se je popolnoma drugače in mnogo prej. V srednji šoli, ko sem trenirala atletiko. Tek. Vsak dan osem kilometrov. Plus intervalni treningi in kratki teki v hrib. Vsakič mi je šlo na bruhanje. Spominjam se, da me je, takrat jugoslovanski reprezentant v tekih na 800 in 1500 metrov, danes urednik, voditelj, avtor TV-oddaj, Bojan Krajnc po šolskem teku na sto metrov, med katerim so športni trenerji ocenili, da sem perspektivna, moral držati za roko, ko me je prvič peljal na atletski stadion Kladivar v Celju. Bojan je bil četrti, jaz pa prvi letnik iste srednje šole. Na treningih so soatleti komaj čakali, da obujejo šprintarice in pokažejo, kaj so v tednu treninga pridobili. Hitrost, moč, vzdržljivost, disciplina, samozavest, notranji mir, optimizem, veselje, zadovoljstvo s telesom in duhom – serijsko. Ni nas bilo toliko v skupini, da bi lahko moja nogometna postava in nezainteresiranost za »pokaži kaj zmoreš« ostali neopaženi. Vsi ti podatki so zelo pomembni. Govorijo o nravi deklice, ki je iskala svoj prostor vsepovsod tam, kjer so ji ga določili drugi. Miselni preskok ji je uspel šele čez deset let. Iz teh časov se spominjam neprijetnih vonjev. Garderobe po plesni. Zime po nafti. Tartana po tekmovanjih. 

Tekmovalnih ljudi se še zdaj bojim. A danes raje odpovem sestanek kot vzpon na Šmarno goro. Danes vem, ko se v ustih pojavi sladkoben okus, zazvoni prvi alarm. Zlepljenost jezika z nebom, kot ob hujši dehidraciji, sproži drugega. Bolečina v trebuhu pa pošlje glavo s telesom vred na lov za hormoni sreče, tik preden zazvoni poslednjič. Dovolj je, da mi mulc stopi na žulj in telesni pojav steče … Normalen srčni utrip in lesk v očeh v običajno stresnem delovniku dosežem s telesno aktivnostjo. Obuti športne copate in odkolovratiti v breg ni taka znanost. Je tako kot upoštevanje zdravnikovega nasveta. Priznajte, takoj po obisku ordinacije vedno zavijete v lekarno. Le da v tem primeru prisluhnete samo nasvetu svojega telesa. In zavijete v naravo. 

V zapisih, kot je ta, nas čaka lepa skupna izkušnja doživljanja fantastičnih učinkov gibanja na telo in psiho. Kadar namreč spreminjamo svoje življenje na bolje, je treba spremeniti samo nekaj. Vse! Ko boste dosegli identifikacijo vsaj z eno besedo tistega stavka "hitrost, moč, vzdržljivost, disciplina, samozavest, notranji mir, optimizem, veselje, zadovoljstvo s telesom in duhom – serijsko", me nehajte brati. Brez skrbi. Ne bo trajalo deset let. Naslednjič začnemo takoj. Tole je samo uvod.