Govorim tudi o tem diktatu, ki slovenske domove spreminja v operacijske sobe. Brezosebno, hladno, klinično. In seveda takšen dom zahteva prav takšnega človeka. Robota. Za današnji čas. In potem ti ljudje in tudi drugi bezljajo proti morju. Vsak sleherni in nepomemben trenutek. Da so tam. V vodi. V zraku. Vsak vikend. In se vozijo sem in tja. In se tudi vozijo po morju in po vodi. In kakopak po zemlji. Neprenehoma. Vmes se seveda ustavljajo na svojih postojankah – pivskih. Mislijo, da so na oddihu?; nimam pojma, kako boš na dopustu vsak vikend. Blazno. 

Mislimo, da smo svobodni, da lahko izbiramo; venomer nam pripovedujejo, da si je treba samo želeti in potem seveda željo tudi uresničiti. In bomo srečni. In mi sledimo tem diktatom in si želimo biti to in ono in imeti to in ono. Hočemo več, ker nam ni nikoli dovolj, ker nam pripovedujejo, da ni nikoli dovolj. 

Zadnjič mi je kolegica navrgla, da ne more več poslušati medijskih pozivov k potovanju otrok na morje. Pa kaj se to pravi, je bentila. Tudi ona je prvič videla morje pri dvanajstih. In potem nikakor ne vsako leto. Ali je res bistvo reševanja revnih otrok odhod na morje?! No, ja. Seveda smo včasih šli na morje enkrat samkrat v letu. Praviloma v službene apartmaje, kjer smo kuhali. In s sabo smo vlekli vso kramo. In vozili smo se neznansko dolgo. In s sestro sva se že zvečer zbasali v avto, da bomo res odšli. Da se dan odhoda ne bi spet premaknil. Oče naju je podil iz avta, ampak se nisva dali. In sva čakali. Na morje. Za teden dni. In sva lahko spili kokakole, kolikor sva si je poželeli, in pojedli sladoleda do slabosti. Ko smo bili na morju. Zdaj pa slišim, da so otroci na morju kar po dva meseca. In kot rečeno: starši letajo sem in tja. Ampak, je to normalno? Je to vzgojno?



Samoreguliranje. Zadnjič sem opazovala mladenko, ki je bila očitno na zavodu za zaposlovanje. Tam okoli 11. ure je šla malo pogledat po tablah, ali bi bil za njo kakšen dober, hiter in predvsem kratek ter dobro plačan posel. Vsaj tako sem razumela iz pogovora med dvema. Kajti ona je delala v nekem bifeju, kjer je brez zveze, ker tjakaj hodijo sami neumni turisti in šef je zblojen in ona ne bo navadna natakarica in vse skupaj je bz (to kaj pomeni?!). V mimohodu se je ves čas fotografirala, se obračala in zvirala, da bi ujela svoj najboljši utrinek. Delala selfije, najbrž. In potem nemudoma distribuirala svojo faco po najrazličnejših kanalih. Ko je šla z zavoda za zaposlovanje. Pa kje smo mi, kam mi gremo? (To sem vas sicer že vprašala, oprostite.)

Povsem dovolj bo, da ne odpotujete, hm, na Hrvaško vsak vikend ali pač v Indijo, če vam je ljubša. Privoščite si nekaj večjega: odpotujte k sebi! 

Ona in On. V poletni Oniplus nam dr. Vesna V. Godina nazorno razloži, da je neoliberalizem povzročil največ škode prav medosebnim odnosom (ne gospodarstvu), kar pa tako akterji kot »porabniki« težko priznamo. Odnosom, kajti ta sistem nas robotizira. Bolje rečeno, nas v dobršni meri že je. Želimo vedno več. Mislimo, da smo svobodni, da lahko izbiramo; venomer nam pripovedujejo, da si je treba samo želeti in potem seveda željo tudi uresničiti. In bomo srečni. In mi sledimo tem diktatom in si želimo biti to in ono in imeti to in ono. Hočemo več, ker nam ni nikoli dovolj, ker nam pripovedujejo, da ni nikoli dovolj. Zato dr. Godina pove, da s partnerji delamo enako kot s pralnimi praški: »Ljudje mislijo, da je svoboda to, da imaš v zvezah priložnost za to, da bi ti bilo fino. Ampak ljubezen sploh ne more obstati na temeljih tega, kar se zdi fino tebi, temveč na temeljih tistega, kar je prav!« In še nas zadene, rekoč: »Lacan trdi, da ne smeš popustiti svoji želji. Ne smeš! Namreč ko popustiš, svobode ni več. Ljudje danes podlegajo svojim željam in zraven kličejo: 'Osvobajam se!' Pa kaj še!«

Ne mislim, da se je treba preseliti v vrtno lopo (dasiravno ne bi bilo s tem popolnoma nič narobe) in brati Lacana. Povsem dovolj bo, da ne odpotujete, hm, na Hrvaško vsak vikend ali pač v Indijo, če vam je ljubša. Privoščite si nekaj večjega: odpotujte k sebi!