Izpoved bolnice z rakom

Ne, nočem umreti!

Strah. Poznam ga, še kako dobro. Doživela sem ga in preživela, v vsej razsežnosti tistega strašnega časa, pred dvajsetimi leti. Oktober, mesec ozaveščanja o raku dojk, me je tudi letos spomnil na vse, kar sem takrat prestajala v sebi. Tudi tedaj je bil oktober, topel in prijazen, a samo na zunaj. Meni pa je prinesel pekel in težko preizkušnjo, ki me je strašila in mi kratila spanec marsikatero noč. Pravijo, da pekel ni kraj, temveč čas, in to drži. Še kako.

Skrbelo me je. Že več kot leto dni sem iz bradavice desne dojke večkrat opazila svetlordeč krvav izcedek, v zadnjem času čedalje pogosteje. Tako zelo, da sem svetle barve modrčkov, kasneje pa tudi bluz in puloverjev, zamenjala s temnimi. Da se navzven ne bi opazil vedno večji rdeč madež v obliki kroga. Prvi me je nanj opozoril mož, ko je zjutraj na moji spalni srajci zagledal krvavo sled. Sprva temu nisem namenjala prevelike pozornosti, skrb sem pospravila vase in jo premagovala z obilico dela in družinskih obveznosti.



Nekega dne, ko smo pospravljali repo z njive in sem si po delu preoblekla bluzo, sem se odločila, da svojo skrb razpolovim, in madež pokazala sestri. Zaskrbelo je tudi njo. »K zdravniku moraš, takoj, ni kaj čakati, to ne bo minilo samo od sebe,« mi je z resnim obrazom dopovedovala in me hkrati tolažila, da ne more biti kaj hudega. In vsakokrat, ko sva se slišali po telefonu, me je znova opomnila in povprašala, kdaj imam pregled. Končno sem zbrala pogum in se naročila pri ginekologu.

Obisk pri ginekologu

Bila je sreda, nikoli pozabljena, ko sem zgodaj dopoldne prestopila prag zdravniške ordinacije. Ko sem povedala svoje težave in kako dolgo že trajajo, me je zdravnik tudi pregledal. Ko je tipal dojko in stisnil bradavico, se je iz nje pocedila sveža kri. Spet in spet, vsakokrat, ko je stisnil. Z resnim izrazom na obrazu se je obrnil k meni in dejal: »Takoj morate naprej na pregled. Danes je sreda in onkologi so v spodnji ambulanti, bom poklical, ali vas lahko kar pogledajo, prav!?« Otrpnila sem od strahu, pogoltnila gosto slino, v očeh pa začutile solze. Ko sem se v kabini oblačila, sem slišala zdravnikov zaskrbljeni glas, ki se je dogovarjal za moj pregled in opisoval svoje ugotovitve. Čutila sem, da ga skrbi. Poznal me je, že dolga leta sem bila njegova pacientka in bil je tudi pri porodih mojih otrok. Ko je odložil slušalko in ko sem spet sedela pred njim na stolu, mi je dal še dodatna napotila in me spodbudno pospremil do sestre, da mi je izročila osebni karton in napotnico.



Opremljena z vsem potrebnim sem se napotila v ustrezno ambulanto. Onkologi so za tisti dan že končali delo, vendar so me kljub temu prijazno sprejeli. Sledil je ponoven pregled, vzeli so mi bris in opravili, kar je bilo treba. Izvide bom prejela domov, približno čez teden dni, nato pa nadaljevanje pri svojem ginekologu, tako so mi dejali in to je bilo vse od njih. Za tisti dan.

Nočem umreti

Ne spomnim se, kako sem prišla domov. Spoznanje, da gre zares in da ni tako preprosto, kot sem si predstavljala, mi je pobralo vse moči in spodneslo tla pod nogami. Doma ni bilo še nikogar, otroci so bili v šoli, mož še ni prišel iz službe. Do njihovega prihoda sem imela ravno dovolj časa, da se zberem, da pridem k sebi. A kako?! S police sem vzela veliko zdravstveno enciklopedijo in v njej poiskala, kar me je zanimalo. Gledala sem fotografije in brala napisano, na odprto stran pa so mi iz oči kapljale debele, težke solze. »Ne, nočem umreti, pri štiridesetih je to vendar mnogo prekmalu. Kaj bo z otroki, kdo bo po(skrbel) zanje, kako se bo znašel mož, bo zmogel? In mama, kako bo ona to prestala?« Skrbelo me je za vse druge, zase še najmanj. Pa vendarle, jaz sem tista, ki se ji to dogaja, me je končno streznila zaključna ugotovitev in začela sem jokati, na ves glas. V tišino domačih sten sem izkričala svojo bolečino in – odleglo mi je. Legla sem na posteljo in se poskušala pomiriti. Z mislimi na vse lepo, kar sem doživela v življenju, na vse tisto, kar me je osrečevalo, in na osebe, ki sem jih ljubila, sem se zmogla dvigniti in stopiti naprej ...



Nato se je dogajalo s svetlobno hitrostjo. Tako se mi je zdelo. Čas se je tako zgostil, da sem v najkrajšem času zmogla opraviti vse, kar je bilo treba. Uredila sem nujne zadeve v službi, doma opravila vse tisto, kar sem kot mama v svojem poslanstvu bila dolžna narediti, in se prepustila zdravnikom, da opravijo svoje. Zaupala sem jim in verjela, da bo vse dobro. Ker mora tako biti! Ni druge.

Pomirjajoča zdravnica

V nedeljo zvečer sem odšla v bolnišnico na sprejem. Odpeljal naj bi me mož, a mu je popoldne, ko je v gozdu nabiral gobe, nekaj padlo v oko in me ni mogel peljati. Oko se mu je preveč solzilo. Tako je rekel. Jaz pa sem videla, da ima solzno tudi drugo oko, tisto, v katero mu ni nič padlo. In čutila, kako zelo ga je strah zame.

Odpeljal me je sin, ki je tisto leto ravno opravil izpit, seveda pa sta zraven želeli tudi obe hčeri. Spremili so me na oddelek in toplo smo se poslovili. Hvala bogu, da jih imam, sem si rekla. Čutila sem njihovo čisto energijo in nasmehi njihovih obrazov, s katerimi so prekrivali skrb, so mi pomagali, da sem ostala mirna.



Pozno zvečer, pred spanjem, me je obiskala zdravnica, kirurginja. Predstavila se mi je in dejala, da bo ona tista, ki me bo naslednji dan operirala, zato bi rada videla, kaj jo čaka. Mehko in z občutkom mi je pretipala dojko, me potolažila, naj ne skrbim, ker bo vse dobro, in mi voščila lahko noč. Nisem mogla zaspati, ni šlo. Po glavi mi je rojila sto in ena misel, od težkih, ki so me vlekle na dno, in svetlih, ki so me dvigale. A več je bilo temnih, težkih, skrb vzbujajočih, ki so me proti jutru le premagale in uspelo mi je malo zadremati.

Možev obraz

Operacija je bila zahtevna in je dolgo trajala. Pozno popoldne sem se končno zbudila iz narkoze, težko sem prišla k sebi. Bila sem zelo utrujena in izčrpana, okolico sem le slabo zaznavala. Pa vendarle sem pred seboj kot v daljavi videla možev obraz, ki je strmel vame in me s toplimi besedami spodbujal ter tolažil. Zavedela sem se, da mu moram kaj reči, sicer ga bo konec od skrbi. Pomagalo je. Skrb za druge je bila močnejša od vsega ostalega. Iz brezčasnosti in odsotnosti se mi je uspelo vrniti v sedanjost. Bila sem spet tukaj in zdaj. Domače novice so me razvedrile, pozdravi in obiski najdražjih so me osrečili in vsak dan je šlo na bolje. Ljubezen in sočutje, to je bilo pravo zdravilo ne samo za rane, temveč tudi za mojo dušo.



Ozdravljena

Kmalu sem okrevala in se postavila na noge. Z vso resnostjo in odgovornostjo sem sledila vsem napotilom zdravnikov in dosledno upoštevala vse, kar je bilo vključeno v zdravljenje. Izvidi so bili dobri, obetavni in po dolgem času sem se upala spet smejati. Na glas. In biti vesela. Saj sem lahko bila. Prav na silvestrovo sem prejela izvid z zapisom Ozdravljena, zdravljenje ni več potrebno. Imela sem najlepše novo leto, kar sem jih doživela. V sebi. Neskončno sem bila hvaležna usodi in vsem okoliščinam, ki so pripomogle k temu, da sem ozdravela. In to hvaležnost nosim vedno s seboj, kamor koli grem. Tudi ta trenutek, ko končujem to zgodbo. Vedno bo tako.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE